Foto in ilustracija: Andrej Križ in Gorazd Vahen

Čeprav Gorazd Vahen nikoli ni mislil, da bo ilustrator – od malega je namreč želel postati risar stripov – danes vsi poznamo njegove prijazne, prikupne, puhaste, tako rekoč legendarne junake. Naključje je namreč hotelo, da je bil ob pravem času na pravem mestu in da so bile njegove ilustracije všeč Svetlani Makarovič. »Očitno sva se ujela,« pravi. S svojimi ilustracijami je tako pred leti znova oživil njene junake – Mišmaša, Kosovirja na leteči žlici, Sovico Oko, Tacamuco, Pod medvedovim dežnikom in druge. Ilustriral je tudi Ježkovo Zvezdico Zaspanko, celo Mercatorjevega Lumpija in še številne druge. Njegovo vodilo je ustvarjati ilustracije, ki jim otroci zaupajo.

 Kot otroka so ga navduševali stripi, zato se je vpisal na srednjo oblikovno šolo. »Takoj ko sem se naučil brati, sem se naučil tudi srbohrvaščine, saj so bili v tem jeziku napisani najboljši stripi. Sanjal sem namreč, da bom risal stripe. To je za prave moške, sem si mislil,« se smeji. V srednji šoli se mu je zdelo zanimivo tudi oblikovanje, zato se je po odsluženem vojaškem roku vpisal na likovno akademijo, na oddelek za oblikovanje. »Nikoli si namreč nisem predstavljal, da bom ilustrator.« V tretjem letniku študija pa se je znašel v krizi. »Kaj bom sploh delal? Bom vse življenje oblikoval oglase ali vizitke? V tem nisem videl smisla.« Zato je začel obiskovati seminar o ilustraciji pokojnega oblikovalca in ilustratorja Zdravka Papiča, v katerem so med drugim ustvarjali tudi fiktivne naslovnice za otroško revijo Ciciban. Na koncu sta urednica revije in likovni urednik pri Mladinski knjigi Pavle Učakar prišla pogledat te ilustracije, slednji pa jih je povabil, da mu pokažejo še druge svoje. »Nabral sem nekaj stripov, ilustracije svojih vesoljskih ladij in mu jih pokazal ter tako dobil svoje prvo naročilo – ilustriral naj bi Kamionarje avtorja Terryja Pratchetta. Na mojo srečo je bila knjiga odlična, in ko sem jo bral, sem se tako poglobil, da preprosto nisem opazil, kdaj je prišla prijateljica, s katero sem bil takrat dogovorjen.« Ker ga je ilustriranje te knjige tako prevzelo, je vedel, da si to želi početi še naprej.

Prelomni korak. Naslednji in prelomni korak v njegovi karieri je bilo sodelovanje s Svetlano Makarovič. »V Mladinski knjigi so se odločili znova izdati njene otroške uspešnice z novimi ilustracijami.« Svetlana je imela svojo predstavo, kako naj bi bili videti njeni liki, zato jo je bilo težko prepričati. Gorazdove ilustracije pa so jo pritegnile. Bil je precej presenečen, ko mu je urednik to povedal, hkrati pa se je tudi malo ustrašil. »Jaz znam risati helikopterje in kamione, ne pa gobic, zajčkov in koreninic, to je treba znati dobro narisati,« mu je najprej dejal. Nato pa je ugotovil, da se mu je pravzaprav ponudila življenjska priložnost, zato se je odločil skočiti in plavati. Najprej je ilustriral Tacamuco. Ves konec tedna je risal skice, in ko so se dobili s Svetlano, je imel precej treme. »'To je moja teta Fani,' je dejala, ko je videla lisico, in bila sva dogovorjena.« Na začetku ji je zelo plaho in pohlevno kazal svoje ilustracije, ampak ker je bila zmeraj navdušena, je postajal samozavesten. »Očitno sva imela enak okus in občutek. Sovice in miške sem naredil ljubke, zajčke puhaste, in to je bilo to. Zgodba je lahko priljubljena, ampak dokler ne dobi ilustracij, ni popolna. Svoj uspeh lahko pripišem naključju, očitno sem nekaj naredil prav,« se smeji. V recenzijah slikanic je pogosto prebral, da se s svojimi ljubkimi liki giblje na robu kiča. »Koga bi to mogoče užalilo, jaz pa sem vedel, da kritikom pogosto ni všeč, kar je bilo všeč otrokom. Tu ni bilo dileme, jaz sem hotel biti všeč otrokom, saj delam zanje. Rišem, dokler nisem zadovoljen. Trenutno denimo rišem škrate, ki bi morali biti že narejeni, ampak dokler ne bom povsem zadovoljen, jih ne morem dati od sebe. Tako me vedno preganjajo skrajni roki,« simpatično skomigne z rameni. To je tudi ena od modrosti, ki mu jih je nekoč zaupala Svetlana. »'Ti moraš narisati svoje like tako, da so všeč tebi, sicer je vse skupaj brez zveze,' mi je dejala, in to je ključ. Potem se sprostiš in začneš uživati. Največja sreča v življenju je, ko vidiš, da se vse 'poklopi'.«

Več v Zarji, 14.3.2017