šimen zupančič

Tajnica je za vsako uredništvo super pomembna – je stik z bralci, pa podpora uredniku in novinarjem. Na Delu Revijah je imelo vsako uredništvo svoji tajnico, Jana, ki je imela veliko zaposlenih, pa nekaj časa kar dve. In obe sta pošteno garali. Potem je prišel pohlepen možic in tajnice so začele izginjati, pufff, pufff, pufff! Tako kot podjetje, to je tudi izginilo, še en pufff! Zdaj uredništva nimajo več tajnic, v novem podjetju sta le dve, pa še ti dve nista več tajnici, temveč poslovni sekretarki. In čeprav imata različne naloge in bedita nad mnogo več ljudmi, kot jih premore eno uredništvo, sta vendarle obe še vedno tudi zelo naši. Kdo ti vedno najde služben avto, ko moraš v zadnjem hipu oddivjati na drug konec dežele in so že vsi avti zasedeni? Kdo priskrbi želene podatke zmedenim bralcem, ki so nekje o nekom nekaj prebrali, ne vedo, kje, ne vedo, kdaj, ampak a nam lahko, lepo prosimo, najdete telefon tega človeka? Kdo zmore vse to? Ema in Nataša.

Ljubiteljici medijev. Ne bi mogli biti bolj različni. Po značaju in po videzu. Ena je svetla, drug temna. Ena čez ramo zavpije, »živčna sem kot pes!«, ko frči mimo tebe po hodniku, druga koraka mirno in je človeško oko še nikoli ni zalotilo vznemirjene. A vseeno, katero prosiš za pomoč, vedno sta zanesljivi in smrtonosno učinkoviti. In povsem neodvisno druga od druge obe zatrdita, da se lepo ujemata, si zaupata in stojita ob strani. »Z Natašo se lepo dopolnjujeva in si pomagava. Lepo je imeti ob sebi sodelavko, na katero se lahko zaneseš. Ker kmalu odhajam v pokoj, upam, da bo našla nekoga, s katerim bo prav tako dobro sodelovala,« pravi Ema Matjašič. »Razumeva se brez besed,« pritrjuje Nataša Slivniker.

»Na Delo Revije sem prišla leta 1991, redno sem se zaposlila februarja 1992. Bilo naj bi začasno, saj sem poprej delala drugje, potem pa me je nekega dne poklical šef in rekel, da bom tu ostala. Sprva se mi je podrl svet, ker sem imela majhne otroke. Prej sem delala blizu doma, potem pa sem morala kar naenkrat v Ljubljano vsak dan – to smo včasih drugače dojemali. Čeprav bi lahko ostala na starem delovnem mestu, sem spoznala, da je ta nova pot prava, da imam ob sebi sodelavce, ki me podpirajo. Za to začetno podporo sem jim še danes hvaležna. No, in tako sem ostala v Ljubljani,« pripoveduje Ema, ki je dolga leta delala na oddelku za marketing. Iz katere daljne dežele se je torej vozila in se še vozi v službo? Iz Kamnika.

Nataša je prišla pozneje, v paketu z Našo ženo, ko so Delo Revije kupile najstarejšo slovensko žensko revijo in so z njo k nam prišli tudi vsi zaposleni. »Takrat si bil čisto vpet v uredništvo, vse si delal, več si delal z novinarji. Odkar smo v Vevčah, sem na vodstvu, za uredništva bolj skrbi Ema, sicer se pa samo nadomeščava. A če je treba, seveda vse, kar znam delati, še vedno naredim. Vse delava, od dvigovanja telefonov do sprejema gostov.«

Dobri poslušalki. »Neee,« pravi Nataša na vprašanje, ali kdaj zahrepeni po drugi, nemedijski hiši, »to mi ustreza. To delo, ta poklic mi je všeč. Ko sem še delala za uredništva, sem prebrala bolj ali manj vse, kajti ko te pokličejo, moraš vedeti. Saj čisto vsega ne moreš poznati, ampak vsaj toliko, da znam poiskati. Če pa delaš samo za eno revijo, lahko vse prebereš, vse veš. Mene vse zanima, še posebej pa Zarja. Tam so moje teme.«

Ema pozna veliko zanimivih ljudi in nam včasih katerega posodi za članek. »Praktično sem že od vsega začetka vpeta tudi v delo uredništva, zdi se mi, da dobro sodelujemo. Morda je kdaj z mojo pomočjo nastal tudi kakšen članek. Sicer pa izjemno občudujem delo tega uredništva, pa tudi vseh drugih, na meji neverjetnega se mi zdi, da znajo vsakič znova najti kakovostne vsebine in jih potem še spraviti v očem prijazno obliko.«

Tega še nismo omenili, pa je zelo pomembno: tajnice morajo biti tudi dobri psihologi, včasih že skoraj psihoterapevti. Nataša in Ema imata obe veliko zgodb o bralcih, ki kličejo, včasih, da bi se pritožili, včasih, da bi kaj vprašali, včasih pa kar tako, da bi malo poklepetali. Razložijo, kako jim je hudo, pravi Ema. Tale zgodba je Natašina: »Neka starejša gospa je vsak teden poklicala in je vedno hotela telefonsko kakšnega vedeževalca ali zdravilca, ki je nastopal v kakšnem članku. Večkrat sem jo vprašala, zakaj in ali jih res pokliče. In jih dejansko kliče in se z njimi pogovarja. Starejša gospa je, ne more več hoditi in potem kliče te ljudi ter se pogovarja z njimi. Tudi z mano se je pogovarjala, vse mi je povedala o svojih težavah. Osamljeni ljudje pogosto pokličejo. Treba jih je poslušati. Kakšen se tudi jezi, pa je včasih že dovolj, da ga samo poslušaš. Najpogosteje pa hočejo kontaktne podatke zdravilcev.«

Ema: Veliko lepih stvari

Nekaj najboljših reči, ki so se mi zgodile v življenju: V življenju se mi je zgodilo veliko lepih stvari. Imela sem lepo otroštvo, vesela sem, da imam družino, moža, hčerki, zeta in že štiri vnuke, ki so stari od enega leta in pol do osem let. Vsak po svoje je zanimiv, najstarejši pravi, da bo kmet. Še nikoli nisem slišala toliko o kravah kot sedaj. Mislim, da tudi načrtuje, da bom delala na njegovi kmetiji, ko bom v penziji.

Obožujem: Čas preživet z družino, dobro hrano.

V mojem hladilniku ne sme manjkati: Jem vse, in to se mi tudi pozna. Uživam v hrani.

Najboljši nasvet moje mame: Mama mi je vedno govorila, če drugemu nekaj daš, sam stokrat nazaj dobiš. Včasih se sicer sprašujem, ali to res drži, a ta nasvet vseeno dosledno upoštevam.

Nataša: Ljubiteljica orhidej

Nekaj najboljših reči, ki so se mi zgodile v življenju: Moje življenje je lepo. Hvaležna sem, da sem imela lepo otroštvo, za katero je zaslužna moja mami, ki mi je dala zavetje in toplino. Ker sva zelo zgodaj ostali sami, sva bili zelo povezani.

Najlepše stvari, ki so se mi zgodile v življenju, so moj mož, hčerki Tina in Nastja. Na vse sem zelo ponosna, rada jih imam in si želim, da bi bili zdravi. Zelo radi potujemo in raziskujemo svet.

V mojem hladilniku ne smejo manjkati: Sir, sadje, zelenjava in sladoled.

Obožujem: Telovadbo, kolesarjenje, branje knjig in sprehode po stari Ljubljani, še zlasti v poletnih večerih. Všeč so mi tudi praznično okrašena mesta po Evropi. Zelo rada si spočijem oči na številnih vrstah orhidej, ki jih vidim na potovanjih.

Najboljši nasveti moje mame: Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi. Bodi dobra, poštena, iskrena in prijazna. Prijaznost odpira številna vrata.

Ema Matjašič uživa v družbi vnučkov.


Nataša Slivniker s hčerkama