revija Jana

Klicali so ga iz bolnišnice, naj pride, ker Vesna težko diha in se verjetno približuje konec. Še preden je prihitel do nje, je že umrla. Šok. Nisem pričakovala, da bo tako hitro odšla. Po drugi strani pa sem bila vesela, da se ni dolgo mučila. Grozno nasprotujoči si občutki. Žalost, ki se meša z občutkom veselja, svobode. Čeprav sem ji dan poprej sveto obljubila, da jo bomo čim prej spravili domov, kjer bo umrla tako, kot si želi, v svoji postelji, v čistih oblačilih, s svojimi ljudmi okoli nje, mi to ni uspelo. Se počutim slabo zaradi neizpolnjene obljube? Sploh ne. Izpolnila bi vse, kar sem ji obljubila; dogovorili smo se že za paliativo na domu, tudi bolniška postelja bi prišla, pripravljena sem se bila preseliti k njej, za toliko časa, kolikor bi me potrebovala. Pa je usoda odločila drugače.

Politika

Med Romi iz prve roke: kdor mora živeti kot žival, se bo vedel kot žival

Vseeno hočem verjeti v to, da je na koncu kljub vsemu Vesna sama odločila o tem, kdaj bo odšla. Visokemu strokovnemu nadzoru navkljub. In seveda legalno (kar je čisto nepomembno za to zgodbo). »Zahtevala sem paliativno sedacijo, celo podpisala sem jo,« mi je šepnila dan poprej. Nisem je hotela moriti s podrobnostmi, pojma nisem imela, o čem govori.

Ko je odšla, je postala njena hiša nenavadno tiha. Še naprej je bilo vse na svojem mestu, vse je bilo videti običajno kot dan poprej, ampak svetloba v njej – nekako je postala drugačna. Drugače je dišala. Drugače je dihala. Utihnil je ropot posode iz kuhinje, žuborenje vode iz pipe, iz katere se je ves čas nekaj pilo, pomivalo, dolivalo, odlivalo … Veselega kuhljanja iz loncev na štedilniku ni bilo več. Vonj sveže pečenega kruha. Prasketanje ognja v kaminu. Nič. Utihnili so koraki. Žvenketanja slikarskega pribora po platnu ni bilo več. Barva, ki drsi po dlani njene roke, izginila je. Iztrošila se je. Ugasnile so besede. Glasovi so obmolknili. Samo tišina – in v njej praznina.

Sčasoma se kar stopiš z njo. Oviješ jo okoli sebe kot najmehkejši šal. Upočasniš korake. Premikaš se počasi, v tem nekem rahlo nezavednem strahu, da ne prebudiš zaspalih duhov – v sebi in okoli sebe. Da jih ne prestrašiš. Z roko počasi odpiraš vhodna vrata. Ne hitiš. Še vedno daješ upanju čas, čeprav veš, da ne boš slišal zvoka znanih korakov, ki ti gredo naproti.

Čeprav veš, da ne boš občutil tistega domačega dotika na ramenih – teh dragih rok, tistega njenega objema. Čeprav veš, da ne boš več zavohal tistega znanega in milega vonja, vseeno daješ priložnost upanju. In sebi … da ti še enkrat zaigra srce v prsih. Rada bi samo še enkrat … slišala: »Si lačna? Kdaj si jedla? Kaj si jedla? Čakala sem te za kavo. Pogrešam te, pokliči. Čuvaj se …« Samo še enkrat, tisti vonj sveže skuhane kave. In šalčke, samo za naju dve. In besede. Besede, tako navadne, običajne. Ampak besede – ki zdravijo. 

Estrada

Boštjan Romih iskreno o odnosu z vedno bolj slavno hčerko

Poklicala bi te, če bi poznala telefonsko od Nebes. Rekla bi ti, česar ti nisem, dokler si bila tu spodaj, z nami. A bi morala. Nisem imela ne volje ne poguma, prepričana sem bila tudi, da imava dovolj časa, ampak na žalost ga ni bilo. Napisala bi ti pismo, če bi poznala tvoj trenutni naslov. Da bi lahko s tabo spila vsaj še eno kavo. Ali bi te povabila k sebi na pecivo. Ostali bi skupaj do noči in delili bi veliko od tega, česar si nisva upali izreči. Skuhala bi ti metin čaj, ker vem, da je tvoj najljubši. Povedala bi ti, kaj se je zgodilo, odkar te ni. V smehu bi ti izdala, da se je uresničila moja najhujša mora, ja, maček mi je v posteljo prinesel mrtvo miš.

In ker tega nisem opazila, sem na njej ležala nekaj ur, preden sem jo zaznala. Fuj. Vem, da bi se temu smejala na ves glas. Smejala bi se tudi temu, da sem si potem v kavo namesto sladkorja stresla sol in da sem se po pomoti stuširala s pasjim šamponom proti bolham, da me je ves popoldan pekla koža. In hotela bi vedeti, kako je tam, na tisti strani. Upam, da ti je bolje kot v temle našem svetu, ki ni hotel sprejeti, da imaš vsega dovolj. Tudi bolečin. Hotela sem ti reči, da rabim še en, zadnji pogovor s tabo, in že te slišim, kako v smehu rečeš: »Ja, pa skuhaj potem kavo, pa bova klepetali.« Grem pristavit.     

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 44, 4. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.