Na božični večer so  vojaki 22. kontingenta Slovenske vojske v operaciji KFOR na Kosovu grenko občutili, da jih od njihovih najdražjih loči več kot tisoč kilometrov, da jih ne bodo mogli objeti, stisniti k sebi, poljubiti. Božič in družina sta nekaj povsem samoumevnega, koliko ti vse skupaj pomeni, pa se zaveš, šele ko si daleč stran. Tistega večera se je marsikdo izmed njih vprašal, zakaj tako.

 V Slovenski vojski so glavnina  poklicni vojaki, na misijah pa v manjši meri sodelujejo tudi pogodbeni rezervisti. Amadej Adamič, ki je sicer zaposlen kot kopališki mojster v Termah Zreče, se je za misijo odločil iz več razlogov. »Rad imam dinamično delo, spoznavam nove ljudi in kraje, poleg tega z boljšo plačo rešiš tudi marsikateri finančni problem,« je povedal. V prostovoljni rezervi je že 6 let, in kot pravi, so na misiji tako zaposleni, da nimajo veliko časa za razmišljanje o tem, koliko pogrešajo koga in da so ločeni od bližnjih.

Mitja Mohor je pred prihodom na misijo opravljal delo voznika tovornjaka v mednarodnem transportu, glavni motiv za odhod na Kosovo pa je bila želja po spremembi okolja in  drugačnih delovnih izzivih. Tokrat je prvič na misiji.      Oba prostovoljna rezervista menita, da je dobrodošla tudi zakonska zaščita, saj ju morata delodajalca po vrnitvi domov ponovno zaposliti  na istem delovnem mestu.

Praznično razpoloženje v vojaški bazi

    Najhuje je pred  prazniki, ko vojaki najbolj pogrešajo svoje bližnje, ko nekateri izmed njih odidejo na dopust, drugi pa ostanejo, saj mora delo tudi čez praznike potekati nemoteno.
      Na bližajoče se praznike so v vojaški bazi Villaggio Italia nad kosovskim mestom Peć opozarjale okrašene smrečice in velika smreka v središču baze, praznično odeti so bili lokali, trgovine, menza, pa tudi sobe nekaterih vojakov.

Še posebej so se potrudila vojakinje in pod smrečico položile darila, nekatera so bila tudi za moške kolege.

Več v Jani št. 1, 4.1.2011