Ste bili čustveno zanemarjeni? Prepoznajte teh 5 vedenj
Čustvena zanemarjenost v otroštvu pogosto oblikuje pet vedenj, ki močno vplivajo na odnose v odraslosti. Prepoznajte znake in kako jih lahko presežete.
Čustveno zanemarjanje je težka oznaka, nekaj, za kar bi radi verjeli, da se v tem svetu ne dogaja. Pa vendar se. In to v veliko družinah. Ne zato, ker starši svojih otrok ne bi imeli radi ali bi jih želeli poškodovati. V resnici jih večina ljubi močno. A žal ljubezen sama po sebi ne zagotavlja čustvene odzivnosti. Starš lahko ponudi le tisto, kar nosi v sebi. In če je znotraj praznina, strah ali nepredelana bolečina, je to tisto, kar — sicer nehote — predaja naprej.
PREBERITE TUDI:
Ti starši so z vso ljubeznijo, ki so jo premogli, poskrbeli za otrokove materialne potrebe. Niso pa se znali odzvati na njegove čustvene potrebe. Pogosto so otrokova čustva prezrli, jih pometli pod preprogo ali se jih celo ustrašili. Otrok je tako dobil sporočilo, da je z njegovo notranjostjo nekaj narobe in da zanjo ni prostora. To je temelj čustvene zanemarjenosti.
Morda se tudi sami sprašujete, ali ste bili čustveno zanemarjeni. Pri tem ne gre le za spomine na otroštvo. Posledice so veliko širše: vplivajo na to, kako čutimo kot odrasli, kako vstopamo v odnose in kaj pričakujemo od sebe in drugih.
V nadaljevanju izpostavljamo pet vedenj, ki zelo pogosto izhajajo iz čustvene zanemarjenosti. Pri mnogih ljudeh se med seboj prepletajo in jih prepoznamo šele, ko jih nekdo poimenuje.
1. Težko vemo, kaj sploh čutimo – in še težje to izrazimo
Če v otroštvu ni bilo prostora za čustva, jih nismo imeli priložnosti spoznati, poimenovati ali razumeti. Zato mnogi odrasli rečejo, da »nimajo pojma, kaj čutijo« ali da jih preplavi nek nejasen nemir, ki ga ne znajo razložiti. Čutijo veliko, a besed znotraj sebe nimajo.
Zato se v odnosih pogosto zaprejo. Namesto da bi rekli: »Zelo me je prizadelo, ko si šel brez mene,« rečejo, da je vse v redu. Ko jih nekaj stiska v prsih, raje zamenjajo temo, se vržejo v delo ali v skrb za druge. Ne zato, ker ne bi imeli čustev, ampak ker se njihova čustva nikoli niso srečala z varnim odzivom in si jih zato ne dovolijo zares čutiti.
2. Pretirana samostojnost kot obramba pred razočaranjem
Mnogi odrasli, ki so bili čustveno zanemarjeni, delujejo kot izjemno stabilne, sposobne in samostojne osebe. Vse znajo sami, vse uredijo sami, pomoč jim je neprijetna ali jih spravlja v zadrego. To vedenje okolica pogosto celo občuduje.
A v ozadju je nauk iz otroštva: ker se na čustva ni nihče odzval, je bilo varneje, da smo se zanašali le nase. Če ničesar ne potrebujemo, nas nihče ne more razočarati. Težava nastane, ko v odraslosti hrepenijo po bližini, a ne znajo ali ne zmoremo prositi zanjo. Tako se znajdejo v paradoksu — najbolj si želijo odnosa, hkrati pa živijo, kot da ga ne potrebujejo.
3. Zadovoljimo se z drobtinicami odnosa in ne pričakujemo več
Ko otrok ne dobi dovolj čustvene odzivnosti, se mu to začne zdeti normalno. V odraslosti se to pogosto pokaže kot zelo nizka pričakovanja v odnosih.
Partner, ki je čustveno hladen, nedosegljiv ali odsoten, se ne zdi nič posebnega — celo domač. Čustveno zanemarjeni posamezniki se tako pogosto ujamejo v razmerja, kjer dobijo le občasne drobtinice bližine in to prepoznavajo kot dovolj, saj ne verjamejo, da bi lahko dobili več. Pri sebi mislijo, da preveč zahtevajo, če si želijo več časa, več iskrenih pogovorov ali več nežnosti. Tako nehote ostajajo v odnosih, kjer so kronično čustveno podhranjeni.
4. Neznosna občutljivost na zavrnitev in tiha misel, da je z nami nekaj narobe
Čustvena zanemarjenost ne ustvari le praznine, temveč tudi notranji glas, ki pravi, da smo mi problem. Otrok, ki ne dobi čustvenega odziva, si redko reče: »Moji starši niso imeli kapacitete.« Raje sklene: »Jaz sem preveč.« To se vtisne globoko in pogosto postane del identitete.
V odraslosti se zato pri marsikom razvije pretirana občutljivost na vse oblike zavrnitve. Nevtralen izraz na obrazu partnerja, kratek odgovor, odložena sporočila ali trenutek umika lahko sprožijo močan občutek sramu, panike ali tesnobe. Telo reagira, kot da se ponavlja stari scenarij: spet sem sam, spet nisem pomemben, spet sem preveč. To ni razvajenost ali dramatiziranje, temveč posledica dolgotrajne notranje osamljenosti.
5. Perfekcionizem in nenehno dokazovanje, da smo vredni
Ko otrok ne dobi potrditve svoje notranjosti, pogosto sklene, da bo ljubezen »zaslužil« z dosežki, pridnostjo ali brezhibnostjo. Perfekcionizem tako postane način preživetja: če bom dovolj dober, me bodo končno videli.
V odraslosti se to kaže kot stalna samokritika, primerjanje in pritisk, da morajo biti vedno boljši. Dobri rezultati prinesejo le kratko olajšanje, v ozadju pa ostaja strah, da bo naslednja napaka razkrila njihovo »nevrednost«. Tak človek težko počiva, težko reče »dovolj je« in težko prepozna svoje meje. Za zunanjo urejenostjo se pogosto skriva velika notranja izčrpanost.
Zakaj starši čustveno zanemarjajo svoje otroke
Večinoma starši otrok ne zanemarjajo čustveno nalašč. Najpogosteje gre za preplet lastnih ran, neizpolnjenih potreb, nepredelanih izkušenj in omejenih sposobnosti, ki jih starš niti sam ne prepozna. Lahko, da so bili tudi sami čustveno zanemarjeni in drugače niti ne znajo. Lahko, da so preobremenjeni in v kroničnem stresu, tako pa so osredotočeni predvsem na preživetje, ne na čustveno odzivnost.
Nekateri ljudje so vzgojeni v kulturi, kjer se čustva potlačijo, minimalizirajo ali obravnavajo kot šibkost. Pri njih se razvije močna racionalnost, poudarek na delovanju, urejenosti, disciplini in »realizmu«. A prav zato so pogosto nerodni, neprijetno jim je ob otrokovih čustvih, ne znajo reagirati, ne vedo, kaj naj naredijo. Depresija, anksioznost, bipolarna motnja, posttravmatska stresna motnja ali osebnostne motnje seveda tudi vplivajo na to, koliko je starš čustveno prisoten. In zasvojenosti – alkohol, droge, igre na srečo in druge vrste zasvojenosti okupirajo odraslega do te mere, da postane manj čustveno dosegljiv.
Nekateri odrasli pa čustveno zanemarjajo otroka enostavno zato, ker so sami ujeti v svoje travme, nepredelane odnose, nepredelani sram ali notranje konflikte. Velik del njihove pozornosti je vezan na to, kar se dogaja v njih, zato nimajo prostora, da bi se odzivali na otroka.
Kako ti vzorci vplivajo na naše psihično zdravje?
Čeprav se lahko zdi, da gre »samo« za vzorce vedenja, imajo ti znaki veliko težo za naše psihično zdravje. Čustvena zanemarjenost je povezana z večjo verjetnostjo občutkov praznine, kronične osamljenosti, tesnobe in depresivnih razpoloženj. Pogosto se pojavi tudi občutek, da živimo življenje »od vratu navzgor« – veliko razmišljamo, analiziramo in delujemo, a se ne znamo zares povezati s sabo in drugimi.
V odnosih to pomeni, da težko vzdržujemo stabilno bližino. Ali se prehitro ujamemo v odnose, kjer se razdajamo in malo prejmemo, ali pa se umikamo in vse rešujemo sami. Ni nujno, da nas ti vzorci popolnoma ohromijo – mnogi z njimi navzven živijo vidno uspešna življenja. A v notranjosti pogosto ostaja občutek, da nekaj manjka, občutek neizpolnjenosti, kot da bi ves čas živeli malce na rezervi.
To ni znak, da smo nesposobni ustvariti izpopolnjujoč odnos. Je znak, da smo se kot otroci naučili preživeti v svetu, kjer za našo notranjost ni bilo dovolj prostora.
Kaj lahko naredimo, ko se prepoznamo v teh opisih?
Prepoznava je prvi, a zelo pomemben korak. Ko razumemo, da to niso »napake našega značaja«, ampak posledice čustvene zanemarjenosti, se lahko odnos do sebe začne počasi mehčati. Namesto vprašanja »Kaj je narobe z mano?« se lahko vprašamo: »Česa ni bilo, pa bi kot otrok potreboval?«
Pomemben del okrevanja je učenje čustvene pismenosti. To pomeni, da začnemo bolj pozorno opazovati svoje notranje dogajanje, ga poimenovati in si priznati, da ima pravico obstajati. Pomagajo lahko dnevnik, refleksija po napornih situacijah, pogovor z zaupanja vredno osebo ali strokovna pomoč. Terapevtski odnos je pogosto prvi prostor, kjer je naš notranji svet resnično viden in sprejet – ne glede na to, kako »neumen«, »pretiran« ali »majhen« se nam zdi.
Korak naprej je zdrava ranljivost v odnosih. To ne pomeni, da vsem povemo vse, ampak da postopoma preizkušamo, kako je, če nekoga prosimo za pomoč, če izrazimo, da nam je težko, ali če povemo, kaj potrebujemo. Vsakič, ko dobimo drugačen odziv, kot smo ga bili vajeni v otroštvu, se v nas nekaj prepiše.
In ne nazadnje: učenje sočutja do sebe. Človek, ki je bil čustveno zanemarjen, je bil dolgo časa sam s svojimi občutki. Danes lahko počasi postajamo tisti odrasli, ki ga takrat nismo imeli – nekdo, ki ne minimizira, ne zasmehuje, ne presliši, ampak ostane zraven, ko nam je težko.
Ni nujno, da nas čustvena zanemarjenost določa za vedno. Pusti sledi, ki jih čutimo v načinu, kako živimo, ljubimo in trpimo. A hkrati nam da možnost, da zavestno izberemo drugačno pot in da svoji notranjosti začnemo dajati tisto, česar nikoli ni dobila – pozornost, spoštovanje, razumevanje in čas. Iz tega se lahko počasi rodijo drugačni odnosi. Najprej s seboj, potem tudi z drugimi.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
