Pexels

Morda na zunaj delujete popolnoma odraslo. Imate službo, otroke, urejeno življenje, zdi se, da obvladate. A potem pride trenutek, ko se vse sesuje. Ločitev. Prepir. Ostra beseda. Spomin, ki ga niste hoteli odpreti. Nenadoma bolečina postane skoraj neznosna. Ne spite, jokate na skrivaj, ne zmorete med ljudi, stiskate zobe v službi, kot da je vse v redu, po večerih pa iščete tolažbo v serijah, glasbi, alkoholu, hrani. Razumsko veste, da se svet ne konča. Čustveno pa imate občutek, kot da ste se izgubili.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

6 učinkovitih načinov, kako končno reči ne brez krivde in slabe vesti

Osebna rast

Kateri tip introverta ste? Odkrijte, kaj to pove o vas

To, kar takrat boli, ni samo “trenutna situacija”. Dotakne se nečesa veliko starejšega. V nas živi del, ki je ostal na mestu, kjer ni bilo časa, varnosti ali prostora, da bi odžaloval, jokal, se razjezil, bil točno to, kar je. Temu delu danes rečemo notranji otrok. Ne zato, ker bi verjeli v pravljične slike, temveč zato, ker je to preprost način, kako opišemo nepozdravljene čustvene rane iz otroštva.

Ko je notranji otrok razburjen, se to ne pozna po tem, da bi v sebi “slišali glas malega otroka”. Pozna se po tem, da odrasli del vas ne zmore več držati vsakdana. Počutite se, kot da vam življenje polzi iz rok, čeprav navzven ”ni nič tako hudo”. In ravno zato je pomembno, da te znake prepoznate. Ne zato, da bi si nalepili novo etiketo, ampak zato, da boste razumeli, kaj se vam pravzaprav dogaja – in da boste lahko poiskali pomoč na pravem mestu.

1. Čustva, ki se zdijo “preveč” za situacijo

Morda vas partnerjeva pripomba zaboli tako močno, da imate občutek, da se vam je zrušil svet. Morda ob kritiki na delovnem mestu ne prespite več noči. Morda vas nedolžna opazka prijatelja spravi v jok, ki ga ne razumete niti sami.

Na prvi pogled se zdi, da je vaša reakcija pretirana. A pogosto ne reagirate samo na to, kar se je zgodilo danes. V trenutku se odprejo stari občutki – tista kritika učiteljice, posmeh sošolcev, trenutek, ko vas odrasli niso vzeli resno. Notranji otrok ob tem ne loči med “takrat” in “zdaj”. Le začuti, da ga spet nekaj boli na isti način.

Prvi korak ni, da se “spravite v red”, ampak da opazite: aha, v meni se je oglasil starejši sloj bolečine. Ne, niste znoreli – odprlo se je nekaj, kar je bilo dolgo potisnjeno. Včasih pomaga že, da si to priznate. Da si dovolite jok, namesto da ga pregrizete. Da si rečete: “Seveda me boli. Tolikokrat sem bil(a) preslišan(a). Normalno je, da se me to dotakne.”

2. Jeza, ki privre, preden sploh razumete, kaj se dogaja

Poznate tisti trenutek, ko besede uidejo iz ust, še preden jih uspete ujeti? Ko rečete nekaj, česar v resnici niste želeli? Ko vas otrokovo ali partnerjevo vedenje sproži tako močno, da sami sebe ne prepoznate?

Jeza je pogosto ščit. Pod njim se skrivajo strah, osamljenost, občutek, da smo nevredni. Če tega kot otrok niste smeli pokazati – ker je bilo “cviljenje” prepovedano, ker je bila jeza kaznovana, ker je bilo “bolje, da si tiho” – se je v vas začel nabirati pritisk.

Profimedia

V odraslosti ta pritisk išče ventile. Ustreli v napačen trenutek, na napačnega človeka, v napačni obliki. In potem vas ob vsem tem preplavi še sram: “Zakaj sem tak(a)? Zakaj se ne znam obvladat?”

Ko opazite, da je jeza velika, poskusite za trenutek pogledati pod njo. Ne pomeni, da je to mogoče vedno tam in takoj. Pomeni pa, da se nežno vprašate: “Če bi si upal(a), kaj bi pod to jezo v resnici čutil(a)? Strah, da bom zapuščen(a)? Grozo pred tem, da spet ostanem sam(a)? Sram, da nisem dovolj?” Tudi to je že oblika nege svojega notranjega otroka – da ga ne utišate, ampak poskušate razumeti, kaj vas tako straši.

3. Umik, tišina in izginjanje iz odnosov

Nekateri ne eksplodirajo. Zamrznejo.

Ko se pojavi napetost, se vam morda zdi, kot da vam odpove glas. Ne najdete pravih besed. Najraje bi se skrili v sobo, ugasnili telefon, se delali, da ne obstajate. Ljudje okoli vas to pogosto razumejo kot nezainteresiranost ali ignoranco, v resnici pa se v vas vklopi stari preživetveni mehanizem.

Morda ste odrasli v domu, kjer so bili konflikti nevarni. Morda ni bilo nikoli varno povedati, kako se počutite. Morda ste se naučili, da je za mir v hiši najbolje, da vas čim manj “vidijo”. Notranji otrok je izbral najpametnejšo možno strategijo za tisti čas: skrij se, utihni, pusti, da mine.

Težava je, da se ista strategija v odraslosti ponavlja tudi tam, kjer bi si zaslužili biti slišani. V odnosih se začnejo nabirati nerazumljene tišine. Partner, prijatelji, sodelavci ne vedo, kaj se dogaja, vi pa imate občutek, da vas nihče ne razume.

Morda je prvi korak k zdravljenju že to, da se opazite: “Aha, zdaj spet bežim v tišino, ker sem prestrašen(a), ne ker bi mi bilo vseeno.” Včasih je resnično pogumno dejanje že to, da rečete en stavek več, kot bi ga prej. “Ne zmorem govoriti, ampak me boli.” “Rada bi ti razložila, samo malo časa potrebujem.” Male, iskrene besede so prvi most nazaj v stik – tako z drugimi kot s sabo.

4. Neugasljiva potreba po potrditvi

Kolikokrat na dan preverite, ali ste se komu zamerili? Ali morda partnerja niste prizadeli s svojimi besedami? Ali ste bili v službi dovolj dobri? Ste tudi vi tisti, ki vedno znova analizirate pogovor, iščete skrite pomene v tonih glasu, se sprašujete, ali vas imajo ljudje sploh radi?

Profimedia

Notranji otrok, ki je nekoč čutil, da je ljubezen pogojena z vedenjem, bo odrasel v človeka, ki svojo vrednost meri skozi oči drugih. Če ste morali biti kot otrok pridni, uspešni, tihi, neproblematični, da so vas pohvalili, boste v odraslosti od zunaj iskali dokaz, da ste vredni. In če ga ne dobite, se v vas prebudi paničen strah: “Z mano je nekaj narobe. Spet nisem dovolj.”

Zelo težko je v takem stanju “si reči, da je vse ok”. To ni stvar ene misli. Je stvar dolgega, pogosto terapevtskega procesa, v katerem počasi gradite izkušnjo, da je nekje varno biti to, kar ste. Včasih pomaga, da opazite, kdaj se vam notranje “vklopi alarm” in si takrat rečete: “To, kar zdaj čutim, je stara zgodba. Danes nisem več tisti otrok, ki se mora boriti za drobtinice pozornosti. Vem, da me ta rana pelje po svoje – in prav zato bom poiskal(a) podporo, da je ne nosim več sam(a).”

5. Večna vloga pridnega, prilagodljivega, vedno razpoložljivega

Morda ste tisti, ki vedno vse držite skupaj. Ki ostanete še malo dlje v službi, da drugi ne bodo obremenjeni. Ki prevzamete odgovornost za razpoloženje v družini. Ki krpate, mirite, ugašate požare, skrbite, da so drugi zadovoljni – sebi pa se umikate vedno bolj iz vidnega polja.

Za veliko ljudi je to neposreden odsev otroštva, v katerem ni bilo prostora za njihove potrebe. Morda ste kot najstnik skrbeli za bolnega starša. Morda ste bili “ta odgovorni” otrok, ki je moral paziti na vse ostale. Morda ste zelo zgodaj dobili sporočilo, da je biti sebičen nekaj groznega – in ste vsak svoj “ne” razumeli kot izdajo.

Profimedia

Ko notranji otrok v sebi verjame, da bo izgubil ljubezen, če bo poskrbel zase, bo v odraslosti brez pomisleka hodil čez svoje meje. Dokler ne začne telo odpovedovati, dokler se v vas ne nabere toliko tihega besa in žalosti, da se zlomite.

Sprememba se začne z zelo majhnimi koraki. Ne s tem, da čez noč postanete “egoistični”, ampak s tem, da prvič vzamete svoje počutje resno. Da si priznate, da ste tudi vi pomembni. Da rečete: “Ne zmorem danes.” Da se dovolite razočarati nekoga – zato, da ne razočarate več znova in znova sebe.

6. Ko izgubite igrivost, ustvarjalnost in smisel

Včasih se notranji otrok ne pokaže v dramatičnih izbruhih, ampak v tihem ugašanju. Ni več veselja pri stvareh, ki so vas nekoč polnile. Ni idej, ni ustvarjalnosti. Vse, kar je nekoč imelo barve, postane sivo. Morda sedite pred računalnikom in ne zmorete napisati niti stavka. Morda vzamete v roke čopič, knjigo, instrument – in začutite samo blokado.

Za mnoge je to del zgodbe, v kateri njihova otroška radovednost, domišljija ali občutljivost niso dobile prostora. Če so vaše ideje zasmehovali, vaš talent zatirali ali vam govorili, naj “se spravite v red” in nehate sanjariti, potem se notranji otrok nauči, da je varneje, če se ne izpostavlja. V odraslosti se to pogosto prevede v stavek: “Nimam več navdiha. Nič mi ni več do ničesar.”

A tudi to je oblika bolečine. Ne zato, ker bi bil z vami nekaj narobe, ampak zato, ker je nekje v preteklosti nekdo stopil na vašo iskrico. Da bi jo znova prižgali, ni treba, da ustvarite mojstrovino. Ustvarjalni preboj se pogosto začne z zelo majhnimi gestami: napisanim odstavkom samo zase, risbo v zvezek, pesmijo, ki jo poslušate, ker se v njej prepoznate, ali sprehodom, kjer si dovolite samo sanjariti. To so drobni načini, kako svojemu notranjemu otroku sporočite: “Tvoja živost mi je pomembna. Ni mi vseeno, da ugašaš.”

7. Ko se prepogosto umikate v stare navade, ki vas za kratek čas pomirijo – a dolgoročno oddaljijo od sebe

Notranji otrok, ki je pogosto ostal sam s pretežkimi občutki, je skorajda vedno našel način, kako te občutke otopiti – pomagal si je z igricami, hrano, delom, športom, zasloni. In morda opažate, da to pogosto počnete še danes?

Ali morda igrate igrice dolgo v noč, ker vas pomirja isti občutek kot nekoč, ko ste kot otrok sedeli pred računalnikom in vsaj za nekaj ur pozabili na prepire doma? Morda poslušate glasbo iz mladosti, ker vas spomni na čas, ko ste se počutili bolj žive? Se »zakopljete« v TV serije in gledate eno za drugo, ker vas to potegne v svet, v katerem ne obstajajo vaše skrbi? Ali pa morda preveč trenirate ali obsesivno delate, ker ste se tako umirili že kot otrok – ko ste imeli občutek, da je varno samo takrat, ko nekaj počnete?

Profimedia

Takšnim vedenjem strokovno rečemo regresivni mehanizmi spoprijemanja. To ni nič sramotnega. Pravzaprav so to bili nekoč zelo pametni načini, kako smo si ustvarili svoj mali kotiček varnosti. Nekje v vas še vedno obstaja prostor, kjer smo bili vsaj malo bolj mirni, in kadar je življenje boleče, se tja vračamo.

Težava nastane takrat, ko ta kotiček postane kraj, kamor zahajamo prepogosto. Ko gledate serije dan za dnem, ker si ne upate v tišino. Ko poslušate iste pesmi znova in znova, ker vam pomagajo pozabiti, ne pa predelati. Ko iščete olajšanje v igricah, alkoholu, športu ali delu, namesto da bi prisluhnili, kaj se pod tem res oglaša.

V takih trenutkih je notranji otrok kot prestrašen otrok na avtobusu: usede se na isti sedež kot vedno, tam, kjer je najmanj bolelo. In ostane tam.

Če se v tem prepoznate, ni poanta, da se obsojate. Ravno nasprotno. To, da ste našli način, kako preživeti, je bila v določenem trenutku vaša rešitev. A morda zdaj potrebujete nekaj drugega. Ne samo še en film ali še en projekt, ampak prostor, kjer lahko prvič zares poveste, kako vam je. Z nekom, ki zdrži, da ste žalostni, jezni, obupani. Tu se pogosto začne resnično zdravljenje notranjega otroka – pri pogumnem priznanju: “Ne zmorem več samo bežati. Potrebujem pomoč.”

Zakaj vse to ni nepomembno

Morda ob vsem tem pomislite: “Ja, saj to je pač življenje. Vsak ima nekaj.” Res je, vsak nosi svoje rane. A razlika je v tem, ali jih potiskamo tako dolgo, da nas telo, odnosi in psiha prisilijo v ustavitev – ali pa jih začnemo prej nežno razvezovati.

Prepoznati, da je vaš notranji otrok razburjen, ne pomeni, da ste šibki ali “pokvarjeni”. Pomeni, da se končno vidite v celoti. Da razumete, zakaj vas nekatere stvari bolijo tako globoko. Da nehate od sebe pričakovati, da boste “preprosto šli naprej”, tudi takrat, ko je v vas nekdo, ki je ostal na mestu – tam, kjer je morda izgubil starša, kjer se je moral posloviti od ljubezni, kjer nikoli ni smel jokati.

Morda bo prvi korak ta, da si dovolite o tem govoriti z nekom, ki mu zaupate. Prijateljem, partnerjem, a v resnici je še najbolje, da delo z notranjim otrokom zaupamo terapevtu. Morda bo prvi korak to, da namesto vprašanja “Kaj je narobe z mano?” začnete spraševati: “Kaj se mi je zgodilo? Kje sem bil takrat sam?” Razlika med tema dvema vprašanjem je ogromna. Prvo vas zacementira v sramu. Drugo odpre vrata k sočutju.

Profimedia

Notranjega otroka ne “popravimo”. Učimo se ga držati. Dovoliti mu, da pove svojo zgodbo. Dati mu to, česar nikoli ni dobil: varno prisotnost, dovolj časa za žalovanje, prostor za jezo, potrditev, da je to, kar čuti, smiselno. In ko to počnemo znova in znova, se začnejo v odraslem življenju dogajati drobne, a zelo resnične spremembe. Bolečina ne izgine čez noč. Postane pa manj osamljena. In tam, kjer ni več osamljena, začne nastajati nekaj novega – občutek, da si kljub vsemu zaslužite živeti.

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/