Shutterstock

Večina odraslih zna našteti, kaj vse še “mora” ta dan narediti – poskrbeti za otroke, odpeljati psa na sprehod, dokončati zapleteno službeno poročilo, pospraviti čisto perilo v omaro … Ko pa jih vprašam, kako se v resnici počutijo, pogosto nastane tišina. “Nič posebnega, morda malo pod stresom. Pa saj bo …” In vendar ti isti ljudje ponoči ne spijo, v prsih čutijo pritisk, pod rebri pa tisti nejasen nemir, ki ga ne znajo razložiti.

PREBERITE TUDI:

· Odgovarja psihoterapevtka

Kako partnerstva oblikujejo našo osebnost in vplivajo na našo rast

· Kolebnica

S to aktivnostjo, ki ste jo oboževali kot otroci, boste izgubili kilograme

Psihoterapija že dolgo opozarja, da težava z izražanjem čustev ni v tem, da čustev nimamo – težava je, da smo se jih morali nekoč naučiti ne čutiti, jih potisniti stran, preobleči v sprejemljivejšo obliko. Nekatera čustva so bila dovoljena, druga prepovedana – in ta zgodnja pravila danes tiho vodijo naše življenje. Ko dovolj dolgo živimo tako odrezani od svoje notranjosti, pa skoraj po pravilu nekoč pride trenutek, ko nas “izdajo” telo, živci ali odnosi.

Kako smo se v otroštvu naučili, katerih čustev “ne smemo” imeti

Čutenje in razumevanje čustev se ne učimo iz knjig, temveč iz odnosa. Če je bil otrok žalosten, pa je dobil sporočilo “ne pretiravaj,” se je naučil, da je žalost nevšečna. Če je ob jezi slišal “nehaj biti nesramen,” se je naučil, da je jeza nevarna. V njem se je tako oblikovalo preprosto pravilo: nekaterih čustev ni varno pokazati.

Raziskave kažejo, da način, kako starši reagirajo na otrokova čustva, neposredno oblikuje njegovo sposobnost prepoznavanja in uravnavanja čustvenih stanj tudi, ko odrastejo. Ko čustva niso sprejeta, otrok razvije preživetveni mehanizem: potlači tisto, kar boli, in svet prefiltrira skozi “varnejša” čustva – nemir, napetost, pretirano prijaznost. Mnogi imajo tudi težavo pri prepoznavanju in poimenovanju lastnih čustev, čemur strokovno rečemo aleksitimija. V praksi to pomeni, da morda odrasla oseba ima v telesu zaznava močan stres ali nemir, ko jo vprašamo, kaj čuti, pa nima odgovora.  Čustvo je tam – samo da ga zavest ne dohiti.

Ko potlačena čustva zakamufliramo v delo, šport ali perfekcionizem

Ker so bila nekatera čustva v naši preteklosti prepovedana ali vsaj nezaželena, smo morali razviti notranje strategije, kako jih zakamuflirati. Tako nastanejo vzorci, ki jih v psihoterapiji pogosto srečujemo:

• ker otroku ni bilo dovoljeno biti žalosten, ga danes vidimo kot odraslega, ki nikoli ne počiva,
• ker mu ni bilo dovoljeno biti jezen, se danes izživlja v adrenalinu ali intenzivnem športu,
• ker ni bilo prostora za občutke, danes beži v delo, hrano, alkohol ali perfekcionizem.

  

  Profimedia

Gre za kompenzacijske mehanizme, ki začasno zmanjšajo neprijetnost, a dolgoročno povečajo anksioznost, notranji pritisk in izgorelost. Telo poskuša nositi čustva, ki jih psiha ne zmore, in zato razvije svoje signale: napetost, glavobole, praznino, panične napade ali občutek, da “ne čutim ničesar več”. Pri mnogih se tako sčasoma razvije tudi občutek čustvene blokade – eden najpogostejših vzorcev, o katerem poročajo odrasli, ko iščejo psihoterapevtsko pomoč zaradi notranjega nemira.

Notranji nemir kot glas, ki ga nismo nikoli slišali

Ko dovolj dolgo ignoriramo svoje potrebe, se začne naša notranjost oglašati na druge načine. Nekateri to opišejo kot vsesplošno tesnobo, drugi kot kronično utrujenost, tretji kot otopelost – kot bi se nekaj v njih zaprlo. Taki posamezniki dostikrat povedo, da imajo “težavo z živci”, v resnici pa imajo težavo s tem, da so od sebe odrezani. Nemir ni sovražnik – je le sporočilo, ki ga ne znamo prevesti.

Težava pa ni le v tem, kako se počutimo mi sami. Velik problem je, da svoje čustvene slepe pege nezavedno prenašamo naprej.

Na izobraževanjih o čustveni inteligenci, ki jih pripravljam za učitelje, pogosto opažam, da je večina zmedena, ko jih izzovem, da poimenujejo svoja trenutna čustva. Odgovor večine je tišina, če že, pa odgovorijo zelo splošno, morda z »utrujeno«, »ok«, »nekoliko vznemirjeno«. Šele, ko jim predstavim širši spekter čustev – sram, krivda, žalost, frustracija, razočaranje, nemoč … - začnejo razmišljati bolj poglobljeno in navadno pridejo do povsem drugačnega odgovora.

Če odrasli ne zmoremo prepoznavati čustev, je to velik izziv tudi za generacije, ki jih vzgajamo. V praksi opažam, da ima velik del staršev težave z izražanjem čustev, tako pa me ne preseneča, da je tudi toliko mladostnikov, ki imajo težave sami s sabo.

 Ob polni glavi informacij, vsiljenih vrednot iz družbenih omrežjih in ob starših, ki se z njimi ne zmorejo pogovarjati o tem, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, so enostavno ujeti v zmedo in ob praznem notranjem dialogu še bolj izgubljajo stik s sabo. Tako bomo še vrsto desetletij imeli generacije odraslih, ki bodo morda vrhunsko funkcionalni, a hkrati čustveno izgubljeni. Praksa čustvene otopelosti se tako še kar prenaša naprej, namesto da bi se naša zavest končno začela dvigovati.

Profimedia

Kako ponovno vzpostavimo stik s svojimi čustvi

Dobra novica je, da čustvene pismenosti nismo zamudili. Tudi odrasli se je lahko naučimo – a nekoliko manj dobra novica je, da tega ne moremo storiti mimogrede, medtem ko odgovarjamo na maile in obešamo perilo. Potrebujemo zavesten, nežen (in vztrajen) premik k sebi.

Prvi način je povečanje naše sposobnosti čuječnosti – torej zmožnosti, da opazujemo, kaj se v nas dogaja tukaj in zdaj, brez kakršnekoli sodbe. Čuječnost v tem kontekstu ni mišljena kot tehnika sproščanja, temveč kot vaja, da zavestno opazujemo, kaj se dogaja v nas, ne da bi to sodili. Že deset minut na dan, ko sedimo v tišini in opazimo svoj notranji dialog, napetost v telesu ali valove čustev, lahko naredi razliko.

Drugi način je pisanje dnevnika. Ko misli in občutke spravimo na papir, dobijo obliko. Lažje jih razumemo, ločimo in poimenujemo. Pisanje je kot notranji pogovor, ki ga sicer ne bi nikoli imeli.

Tretja strategija, ki jo potrjujejo nevrološke raziskave, je preprosta: poimenuj čustvo. Ko si rečemo “jezen sem”, “žalostna sem”, “strah me je”, se v možganih zmanjša aktivacija dela, odgovornega za alarm, in poveča aktivnost predela, ki regulira čustvene odzive. To ni poezija – je biologija.

Profimedia

Četrti korak je povratek v telo. Mnogi izmed nas so od pasu navzdol skoraj “odklopljeni” – živimo v glavi, v mislih in načrtih, telo pa občutimo šele, ko boli. A v psihoterapiji in raziskavah o čuječnosti je stik s telesnimi signali (interocepcija) ključni del čustvene regulacije. Telo namreč čustva zazna prej kot um. Preprosta vaja, v kateri z zavestjo »skeniramo« svoje telo od vrha glave do pet in pri tem opazujemo položaje napetosti, toplote ali praznine, nas vrne iz glave v stik s sabo in nam pomaga zaznati čustva, še preden postanejo plaz misli ali izbruh. To je temelj regulacije in eden najmočnejših načinov za ponovno povezavo s sabo.

Če ste starši, preberite še to!

Morda se vam ob vseh vaših kompenzacijskih strategijah zdi, da povsem dobro funkcionirate tudi, če morda svojih čustev ne znate izražati in se s svojimi občutki ne ukvarjate pretirano ... Skoraj prepričana sem, da nekje globoko vseeno čutite, da bi bilo veliko lažje, če bi se s čustvi spoznali in pomirili, a iz prakse vem, da večina zato, ker je zavedanje vseeno prenizko, ne naredi nobene spremembe.

Profimedia

A če imate svoje otroke ali pa če z otroki delate, vam polagam na srce, da začnete krepiti svojo čustveno inteligenco in se vadite v krepitvi povezovanja s svojimi čustvi.. Za blagor teh otrok, na katere vplivate kot pomemben vzor in učni kanal. Otroci se čustev namreč ne naučijo iz pogovorov, ampak iz tega, kako jih živimo mi. Vsakič, ko se vi sami malo bolj iskreno srečate s svojimi čustvi, premikate tudi mejo tega, kar bo dovoljeno čutiti vašim otrokom. Ko zna starš ali učitelj reči: “Vidim, da si prestrašen. To je čisto v redu,” se v otroku zgodi nekaj izjemnega: čustvo ne postane sramota, ampak informacija.

Sodobne raziskave nam danes jasno sporočajo: čustvena pismenost ni “modni trend”, ampak ena izmed najboljših zaščit pred duševnimi stiskami, tesnobo in izgorelostjo. In če je nismo dobili v otroštvu, jo lahko začnemo graditi zdaj – zase in za generacije, ki prihajajo za nami.