Mavrična povorka po Ljubljani, desnica izpostavlja pol milijona evrov
V Ljubljani je potekala Parada ponosa, ki jo je spremljala razprava o LGBTIQ+ pravicah, javnem denarju in odnosu nove oblasti do nevladnikov.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V Ljubljani je potekala Parada ponosa, najvidnejši dogodek skupnosti LGBTIQ+ v Sloveniji.
Povorka je bila tudi letos več kot mestna prireditev. Potekala je v času, ko se po oblikovanju nove vlade znova odpirajo vprašanja javnega financiranja nevladnih organizacij, odnosa desnice do civilne družbe in položaja manjšin v Sloveniji.
Povorka se je začela že dopoldan, glavni del dogodka pa je bil zvečer na Metelkovi. Parada se je zaključila na Kongresnem trgu, kjer je sledil politično-kulturni program.
Zbrane so nagovorili predsednica republike Nataša Pirc Musar, ljubljanski župan Zoran Janković in varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek.
Letošnji festival je potekal pod geslom »Demokracija v naših rokah – upanje je naš upor«.
Malo več kot polovica možnih točk
Parada ponosa ima v Ljubljani več kot dve desetletji dolgo zgodovino. Prvi pohod proti homofobiji je potekal leta 2001, festival v sedanji obliki pa Društvo Parada ponosa organizira od leta 2009.
V tem času se je pravni položaj istospolnih parov pomembno spremenil. Novela Družinskega zakonika, ki je zakonsko zvezo opredelila kot življenjsko skupnost dveh oseb, je začela veljati januarja 2023.
Toda podatki ne kažejo, da bi bilo področje pravic LGBTIQ+ oseb v Sloveniji urejeno v celoti. Na lestvici Rainbow Map 2026 organizacije ILGA-Europe je Slovenija dosegla 54 odstotkov možnih točk.
To pomeni malo več kot polovico izpolnjenih meril, po katerih organizacija ocenjuje pravno zaščito in javne politike na področju LGBTIQ+ oseb.
Slovenija je na lestvici med 49 evropskimi državami na 17. mestu. Zaostaja za državami z najvišjimi ocenami: Španija je dosegla 89 odstotkov, Malta 88, Islandija 86, Belgija in Danska pa po 85 odstotkov. Pred Slovenijo je tudi Avstrija s 55 odstotki.
Za njo sta med drugim Črna gora s 53 in Hrvaška z 51 odstotki.
Slovenija ima danes sicer bistveno drugačen pravni okvir kot pred dvema desetletjema, vendar rezultat 54 odstotkov pomeni, da po tej metodologiji ostaja velik del področja še neurejen ali delno urejen.
Razlike se nanašajo na širino protidiskriminacijskih politik, zaščito pred sovražnim govorom in nasiljem, položaj transspolnih in interspolnih oseb, javne politike vključevanja ter institucionalne mehanizme enake obravnave.
Tudi raziskava Agencije EU za temeljne pravice kaže, da se pravice na papirju ne prevedejo vedno v vsakdanje izkušnje.
Po podatkih za Slovenijo je 29 odstotkov vprašanih LGBTIQ oseb navedlo, da so v letu pred raziskavo doživele diskriminacijo vsaj na enem področju življenja.
V tem prostoru delujejo organizacije, ki svoje programe predstavljajo kot odgovor na stigmo, zavračanje, pritiske okolice in potrebo po podpori.
V javnosti se njihovo delo pogosto vidi skozi povorko, zastave, slogane in politične govore. Manj vidni so programi, ki se nanašajo na mlade, šole, prostovoljstvo, svetovanje, izobraževanja in delo z ljudmi, ki se v svojem okolju ne počutijo dovolj varne ali sprejete.
Ideološki spopadi
Del desnice je ob letošnji Paradi ponosa v ospredje postavil financiranje. Nekdanji minister Matej Lahovnik je pred dnevi izpostavil podatek, da je Društvo Parada ponosa prejelo 581.809 evrov javnih sredstev, in zapisal, da društvo »obvlada črpanje javnih sredstev s svojim aktivizmom«.
Takšni odzivi niso osamljeni. Nova desna oblast je že pred prevzemom vlade napovedovala ostrejši odnos do dela nevladnega sektorja.
Janez Janša je v predvolilnem obdobju govoril o »zapiranju pip« nevladnikom, del organizacij pa predstavljal kot politično podaljšano roko levice oziroma prejšnje oblasti.
V takšnem okviru Parada ponosa hitro postane več kot dogodek LGBTIQ+ skupnosti. V politični razpravi deluje kot primer širše teze, da država javni denar namenja organizacijam, ki poleg podpornega, mladinskega ali izobraževalnega dela izvajajo tudi aktivizem, zagovorništvo in pritisk na politiko.
Ne samo povorka
V politični razpravi se Parada ponosa pogosto skrči na najbolj vidni del: povorko, zastave, slogane in javni denar. Po navedbah društva pa njegovo delovanje ni omejeno samo na organizacijo festivala.
V letnih poročilih navaja mladinske programe, prostovoljstvo, usposabljanja, delo s šolami, vključevanje organizacij in druge podporne dejavnosti.
Prav ta širši okvir je eden od razlogov, da je razprava občutljiva. Del politike v njem vidi preplet javno financiranega aktivizma, zagovorništva in vpliva na šole oziroma javne ustanove.
Organizacije pa svoje delo opisujejo kot odgovor na položaj ljudi, ki se zaradi spolne usmerjenosti ali spolne identitete srečujejo s stigmo, zavračanjem ali pritiski okolice.
V političnem obračunavanju se ta razlika pogosto izgubi. Namesto vprašanja, kateri programi se izvajajo, koliko ljudi dosežejo, kdo jih financira in kdo nadzira porabo, v ospredje stopijo skupni zneski, politične oznake in širši spopad o vlogi nevladnih organizacij.
To je pomembno tudi zaradi podatkov o položaju LGBTIQ+ oseb. Če država po eni strani priznava pravice istospolnih parov, po drugi pa mednarodne lestvice kažejo le malo več kot polovico izpolnjenih meril, razprava o manjšinskih pravicah ni samo vprašanje simbolov ali ideologije.
Je tudi vprašanje pravnega okvira, javnih politik, dostopa do pomoči in vsakdanjih izkušenj ljudi, ki se še vedno srečujejo z diskriminacijo.
Nevladniki pod pritiskom nove oblasti
Razprava o Paradi ponosa se letos dogaja v širšem političnem kontekstu. Kritični in zagovorniški del nevladnega sektorja je za novo oblast ena vidnejših tarč politične kritike.
Na desnici se krepi razlaga, da del nevladnih organizacij ni nevtralna civilna družba, temveč politični akter, ki je bil v preteklih letih naklonjen levosredinski oblasti in kritičen do Janševe politike.
Iz tega izhaja zahteva po večjem nadzoru, manj avtomatizma pri financiranju in jasnejši ločitvi med podporno dejavnostjo ter političnim aktivizmom.
Na drugi strani nevladne organizacije in njihovi podporniki opozarjajo, da lahko takšen pristop postane pritisk na kritične glasove.
Če oblast kot problem označi predvsem organizacije, ki opozarjajo na človekove pravice, diskriminacijo, okolje, migracije ali pravice manjšin, se razprava o porabi denarja hitro spremeni v politični spopad.
Parada ponosa je zato posebej izpostavljena. Združuje teme, ki v slovenski politiki hitro sprožijo ostre odzive: LGBTIQ+ pravice, šole, mladinsko delo, javni denar, aktivizem, mestno politiko in odnos nove oblasti do civilne družbe.
Letos ne gre samo za parado
Parada ponosa je bila zato več kot povorka po Ljubljani. Je dogodek skupnosti, politični protest, kulturni program in del širšega spora med novo oblastjo in delom civilne družbe.
Za desnico je bila priložnost, da znova odpre vprašanje javnega denarja, aktivizma in vpliva nevladnih organizacij. Za organizatorje je priložnost, da opozorijo na diskriminacijo, stigmo in pritisk na manjšine. Za novo vlado pa je odnos do takšnih organizacij eden prvih testov, kaj bo v praksi pomenila napoved o »zapiranju pip«.
Ob tem pa podatki o pravni zaščiti in diskriminaciji kažejo, da položaj LGBTIQ+ oseb v Sloveniji ni zaključeno vprašanje.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
