5 načinov, kako postati starš sebi – takšen, kot ste ga potrebovali
Veliko odraslih nosi posledice čustvene zanemarjenosti iz otroštva. Postati starš sebi je način, kako prekiniti stare vzorce in iti drugače naprej.
Postati starš sebi je pristop, ki izhaja iz razumevanja, da v odraslosti pogosto še vedno nosimo čustvene potrebe, ki v otroštvu niso bile dovolj prepoznane ali zadovoljene. Namesto da te vrzeli nezavedno zapolnjujemo v odnosih ali z vedenji, ki nam dolgoročno škodijo, se jih učimo prepoznavati in nanje odgovarjati zavestno, sami pri sebi.
Postati starš sebi postane nujno takrat, ko v otroštvu nismo imeli odraslega, ki bi znal biti čustveno prisoten, reguliran in odgovoren. Ne le nekoga, ki je skrbel za osnovno preživetje, temveč nekoga, ki je otroka znal videti, slišati in mu pomagati razumeti, kaj se z njim dogaja.
PREBERITE TUDI:
Veliko ljudi, rojenih med 70-timi in 90-timi leti prejšnjega stoletja, je odraščalo v času, ko so bile otrokove potrebe pogosto podrejene delu, družbenemu življenju in takratni predstavi normalnosti. Starši so delali veliko, druženje je bilo pomemben del vsakdana, otroci pa so se hitro naučili, da bodo »nekako že«. Osnove so bile praviloma zagotovljene, čustvena bližina pa pogosto prepuščena utrujenosti, raztresenosti ali zrelosti odraslih.
V takšnem okolju otrok ni bil nujno zanemarjen v očitnem smislu. Pogosto pa je bil spregledan v ključnih trenutkih: ko mu je bilo hudo, ko ni razumel svojih čustev, ko je potreboval vodstvo in pomiritev, ne le pravil. Od njega se je pričakovalo, da je priden, prilagodljiv in samostojen, ne pa, da je slišan.
Posledice tega načina odraščanja se danes kažejo pri mnogih odraslih, ki kljub materialni varnosti in navidezno urejenemu življenju težko najdejo notranji kompas. A nevarnost se tu ne konča. Če teh vzorcev ne prepoznamo, jih lahko, pogosto nezavedno in v sicer nekoliko blažji obliki, prenašamo naprej. Starši, ki sami niso bili čustveno vodeni, namreč težko vodijo druge, četudi imajo najboljše namene.
Postati starš sebi zato ni pogled nazaj iz zagrenjenosti, temveč pogled naprej iz odgovornosti. Pomeni razviti notranjo odraslo prisotnost, ki zna videti, slišati, umiriti in voditi tiste dele v nas, ki tega kot otroci niso imeli – in s tem prekiniti vzorce, ki se sicer tiho prenašajo iz generacije v generacijo.
Če v otroštvu ni bilo dovolj čustveno zrelega vodstva, to ne pomeni, da smo za vedno prikrajšani. Pomeni pa, da te vloge nismo ponotranjili in da jo moramo kot odrasli zavestno razviti. Ne naenkrat in ne popolno, temveč postopoma, skozi zelo konkretne notranje premike.
1. Naučite se prepoznati in preoblikovati notranji glas
Ena najbolj neposrednih posledic čustvene zanemarjenosti je način, kako govorimo sami s sabo. Veliko odraslih v sebi nosi glas, ki je zahteven, kritičen ali hladen. Glas, ki ne pomirja, ampak priganja. Ki ne razume, ampak ocenjuje. Ta glas pogosto ni naš. Je odmev okolja, v katerem ni bilo dovolj potrditve, razlage in sočutja.
Zdrav notranji starš pa govori drugače. Ko se zmotimo ali nam je težko, ne ponižuje in ne grozi, temveč umiri. Prvi korak k temu ni pozitivno razmišljanje, temveč zavestno vprašanje: Kako bi v tem trenutku govoril odrasel, ki mu je res mar zame?
2. Dovolite si čutiti – brez pogojev in razlag
V mnogih družinah za določena čustva ni bilo prostora. Jeza je bila neprimerna, žalost odveč, strah pa znak šibkosti. Otrok se je zato naučil, da čustva potlači ali racionalizira, namesto da bi jih razumel.
Postati starš sebi pa pomeni ustvariti notranji prostor, kjer so čustva dovoljena. Ne zato, da bi prevzela nadzor, temveč zato, da jih lahko predelamo. Zdrav notranji starš ne sprašuje, ali je čustvo upravičeno, temveč kaj sporoča. Ko si dovolimo čutiti brez obsojanja, se začne proces notranjega umirjanja in samoregulacije.
3. Postavite meje, ki jih nekoč ni bilo
Otroci, ki so se morali zgodaj prilagajati in biti »nezahtevni«, pogosto odrastejo v ljudi z nejasnimi mejami. Težko rečejo ne, težko prepoznajo, kdaj jim je preveč, in pogosto prevzemajo odgovornost za počutje drugih.
Notranji starš ima tudi zaščitno vlogo. Zna prepoznati, kje se končamo mi in začnejo drugi. Postavljanje meja ni egoizem, temveč osnovna oblika skrbi zase. Ko si dovolimo zaščititi svojo energijo, čas in čustva, si damo tisto, česar morda nekoč ni bilo – občutek, da je nekdo na naši strani.
4. Razvijte dosledno, vsakodnevno skrb zase
Zdrav odnos do sebe se ne gradi v izjemnih trenutkih, temveč v vsakdanjih odločitvah. V tem, da jemo redno, da gremo pravočasno spat, da si dovolimo počitek brez občutka krivde. To so osnovne starševske funkcije, ki jih pogosto podcenjujemo, a so temelj notranje stabilnosti.
Ko začnemo skrbeti zase dosledno, ne le takrat, ko smo že povsem izčrpani, sporočamo sebi nekaj zelo pomembnega: Moje potrebe štejejo. In to sporočilo sčasoma postane notranja resničnost.
5. Izberite varnost namesto popolnosti
Veliko ljudi si prizadeva biti boljši, uspešnejši in brezhibni. A v ozadju te potrebe pogosto ni ambicija, temveč hrepenenje po varnosti. Po občutku, da smo sprejeti tudi takrat, ko nam ne gre.
Zdrav notranji starš ne zahteva popolnosti. Ostane prisoten tudi v neuspehu, dvomu in padcu. Ko se naučimo biti ob sebi v trenutkih, ko bi se najraje od sebe odmaknili, ustvarjamo novo notranjo izkušnjo. Izkušnjo, da nismo sami s svojo ranljivostjo. In prav ta izkušnja ima največjo zdravilno moč.
Zaključek
Postati starš sebi ne pomeni, da popravljamo svoje starše, temveč da si končno damo tisto, česar nekoč ni bilo dovolj. Ko razvijamo notranjo odraslo prisotnost, se spreminja način, kako smo v odnosih, kako postavljamo meje in kako čustveno vodimo sebe – in druge. Prav v tem je moč tega procesa: da ne ustavi zgolj starih vzorcev, temveč ustvari prostor za drugačne, bolj zrele izbire naprej.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
