Čustveno izsiljevanje je igra s krivdo. Ga prepoznate?
Včasih nas nekdo prepriča s krivdo, dolžnostjo ali strahom. Preverite, kako prepoznati čustveno izsiljevanje in kako zaščititi svoje meje.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Verjetno vsi poznamo situacije, v katerih nekdo izgovori:
»Če bi me imel res rad, bi to naredil.«
»Po vsem, kar sem naredil zate, si to res zaslužim.«
»Če me zdaj pustiš samega, bom čisto na dnu.«
Morda so jih izrekli nam, morda smo jih celo uporabili sami.
Načeloma ti izreki ne zvenijo kot grožnja, slišijo se bolj kot prošnja, bolečina, razočaranje … A pogosto so uporabljeni prav zato, da bi drugo stran prepričala v nekaj, kar si v resnici ne želi. Način prepričevanja je v tej vlogi čustven, če druga oseba naredi drugače, kot ji nakazujemo, da bi si želeli, se bo počutila, kot da je slab, morda celo krut človek.
Temu psihologija pravi čustveno izsiljevanje.
V resnici to ni tako redko vedenje. Dogaja se lahko tudi v povsem vsakodnevnih situacijah, v partnerskih odnosih, v družinah, včasih tudi v prijateljstvih ali na delovnem mestu. Najbolj zanimivo pa je, da ko ga uporabimo, se tega največkrat niti zares ne zavedamo.
Ko odnos začne delovati skozi pritisk
Čustveno izsiljevanje je način, kako nekdo poskuša dobiti, kar želi, tako da pritisne na občutke drugega človeka. Najpogosteje na tri zelo močne: strah, dolžnost in krivdo.
Strah, da bomo nekoga razočarali ali izgubili. Dolžnost, ker imamo občutek, da nekomu nekaj dolgujemo. Krivdo, ker začnemo verjeti, da smo odgovorni za njegovo počutje.
Ko se ta občutja združijo, se hitro začnemo spraševati, ali smo morda res sebični in ali morda ne pretiravamo v svojem pogledu in bi morali popustiti.
A prav v tem je bistvo čustvenega izsiljevanja - ne deluje skozi moč, ampak skozi dvom.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Kako ga prepoznamo v vsakdanjih odnosih
Čustveno izsiljevanje se redko pojavi kot neposredna grožnja, bolj kot to se skriva v stavkih, ki na prvi pogled delujejo razumljivo.
»Če bi me razumel, tega ne bi naredil.«
»Po vsem, kar sem naredila zate, si to res zaslužim.«
»Vedno moram jaz popustiti.«
»Če odideš, boš uničil družino.«
Ob tem se naša perspektiva neopazno spremeni, začutimo novo odgovornost. Namesto, da se še naprej sprašujemo, kaj nekdo čuti ali potrebuje, postane naša glavna skrb, kaj moramo storiti mi, da bo drugi v redu.
Različni obrazi čustvenega izsiljevanja
Najbolj očitna oblika je tista, ki deluje skozi kaznovanje. To je dinamika »ali po moje – ali pa nič«. Če se drugi ne strinja, sledi jeza, grožnja z umikom ali celo poskus nadzora.
Druga oblika deluje skozi samopoškodovalne grožnje ali dramatične izjave. Takrat nekdo reče nekaj v smislu: »Če me zapustiš, ne bom preživel.« Takšna izjava človeka postavi v zelo težak položaj, saj se zdi, kot da nosi odgovornost za življenje drugega.
Tretja oblika je precej pogosta v družinah. Tu se izsiljevanje skriva v občutku dolga. »Po vsem, kar sem naredil zate ...« ali »tako se pa res ne ravna z lastno mamo«. Sporočilo je jasno: če ne narediš, kar želim, si nehvaležen.
Najbolj nejasna pa je oblika, kjer nekdo obljublja, da bo vse bolje, če le naredimo, kar želi. Takrat se zdi, da smo tik pred tem, da se odnos izboljša. A se ta obljuba vedno znova odmika.
Zakaj ljudje posežejo po takšnem načinu
Ko govorimo o čustvenem izsiljevanju, si hitro predstavljamo ljudi, ki zavestno manipulirajo z drugimi, a pogosto je precej bolj zapleteno od tega.
Veliko ljudi, ki uporablja takšne stavke, se v resnici zelo boji izgube. Bojijo se, da jih drugi ne bo več potreboval, da jih bo zapustil ali da bodo ostali sami. Ker teh občutkov ne znajo izraziti neposredno, poskušajo odnos zadržati s pritiskom.
Drugi razlog je čustvena nezrelost. Nekateri ljudje zelo težko prenašajo nestrinjanje ali zavrnitev. Ko ne dobijo, kar želijo, se počutijo ogrožene. Namesto pogovora zato pride do očitkov, dramatiziranja ali krivde.
Pogosto pa gre tudi za naučen vzorec. Če je nekdo odraščal v okolju, kjer so bili občutek krivde, očitki ali tišina običajen način reševanja konfliktov, lahko tak način komunikacije kasneje ponavlja, ne da bi se tega zares zavedal.
Zakaj se takšna dinamika tako zlahka ohranja
Dejstvo je, da čustveno izsiljevanje ne deluje samo zato, ker nekdo pritiska, ampak funkcionira predvsem zato, ker na drugi strani nekdo popušča.
Najbolj ranljivi za tak pritisk so pogosto ljudje, ki so zelo empatični, odgovorni in navajeni skrbeti za druge. Če nekdo ob njih trpi, imajo močan občutek, da morajo to popraviti. Tako se v odnosu oblikuje značilna dinamika, v kateri eden vedno pritiska in drugi vedno rešuje. Ali pa eden dramatizira in drugi pomirja. In čeprav oba čutita, da nekaj ni v redu, odnos vseeno teče naprej.
Kako vemo, da smo v takem odnosu
Najbolj zanesljiv znak je občutek, ki ostane po pogovoru.
Če se pogovor konča tako, da imamo občutek olajšanja, je bil verjetno iskren. Če pa se konča z občutkom teže v želodcu, krivde ali notranjega odpora, je mogoče, da smo popustili zaradi pritiska.
Drug znak je ponavljajoč dvom vase. Človek začne razmišljati, ali je res preobčutljiv, nehvaležen ali sebičen, čeprav je na začetku le želel povedati, kaj potrebuje.
In tretji znak je, da se tak pogovor vedno konča enako. Nekdo dobi, kar želi, drugi pa ostane z občutkom, da se je spet odpovedal delu sebe.
Kaj lahko naredimo, če se znajdemo v tej situaciji
Najpomembnejši korak je, da začnemo prepoznavati pritisk. Bodimo pozorni na to, kaj se dogaja v odnosu. Ko enkrat prepoznamo, da nam določena dinamika v resnici ne koristi, smo že na pravi poti.
Z zavedanjem dobimo možnost, da začnemo postavljati meje. Ne v smislu napada in kazni, ampak z jasnostjo. Na primer: »Razumem, da si razočaran, a te odločitve ne bom spremenil.«
Tak odgovor je mnogim težko izreči, še posebno, če je na drugi strani človek, ki se na meje običajno odzove z jezo, očitki ali umikom. A prav takrat se pokaže, ali ima odnos prostor za spremembo. Če se dinamika počasi začne umirjati, obstaja možnost, da se odnos razvije. Če pa pritisk ostaja enak, postane jasno, da težava ni v naši odločitvi, ampak v načinu, kako odnos deluje.
In če prepoznamo, da čustveno izsiljujemo sami?
Morda boste po branju teh vrstic spoznali, da včasih stavke čustvenega izsiljevanja uporabljate tudi sami.
»Če bi me imel rad …« »Po vsem, kar sem naredila zate …« »Vedno moram jaz …«
To spoznanje ni prijetno, a je hkrati zelo pomembno. Pomeni namreč, da imamo dovolj samorefleksije, da lahko vzorec prekinemo. Ko zaznamo, da nas vleče v vzorec čustvenega izsiljevanja, se zavestno ustavimo in namensko izberimo drugačen način.
Namesto pritiska lahko začnemo govoriti bolj neposredno.
Namesto očitka lahko povemo, kako zares čutimo.
Namesto grožnje raje izpovemo svoj strah.
Stavek »bojim se, da te bom izgubil« ustvari popolnoma drugačen prostor kot stavek »če me zapustiš, bom propadel«.
PREBERITE TUDI:
Ko odnos ne temelji več na pritisku
V varnih odnosih ni potrebe, da bi se prepričevali z občutkom krivde ali dolžnosti. Drug drugemu lahko rečemo »ne«, ne da bi to pomenilo konec bližine.
Seveda to še ne pomeni, da se razočaranje in jeza ne bosta vmešala v pogovor, a ta ne bo postal boj za nadzor. Prav to pa je osnova za pravo bližino, ki ne temelji na pritisku, pač pa na svobodni izbiri.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
