Profimedia

Doslej spletne strani, ki jih uporabljajo mladostniki zares niso poznale osebne izkaznice, družba pa se je vedno znova znašla pred istim vprašanjem: Kako zaščititi otroke v virtualnem prostoru, v katerem se še odrasli komajda znajdejo? 

Avstralija

Meta predčasno zapira račune mladoletnikov na Facebooku in Instagramu

Vedno znova se porodijo nove pobude, da bi se dostop do različnih spletnih mest starostno omejil, krepi pa se tudi razprava o tem, če bi takšni ukrepi sploh rešili problem. Ena redkih razvitih držav, Avstralija, je med državami, ki so se odločile za tak ostrejši pristop: 10. decembra 2025 je začel veljati predpis minimalne starosti za uporabo družabnih omrežij, ki določenim platformam nalaga, da morajo sprejeti ukrepe, s katerimi uporabnikom mlajšim od šestnajstih let onemogočijo ustvarjanje novih ali ohranjanje obstoječih računov na teh spletnih straneh. Avstralski zakon v prvi vrsti odgovornost za varnost mladih na spletu nalaga platformam, obenem pa otroke in starše razbremeni te iste odgovornosti. 

Zakaj prihaja do pozivov k več nadzora?

Družbena omrežja, skupnosti za igranje videoiger in aplikacije za sporočanje so postale nova infrastruktura za druženje mladih, v katerih ti čutijo pripadnost in identiteto. Kjer je otrok, pa je vedno tudi nekdo, ki skuša to prisotnost zlorabiti. 

Profimedia

Platforme so seveda zasnovane tako, da algoritmi spodbujajo pogostost njihove uporabe, otroci pa so zaradi zmanjšane zmožnosti kritične presoje tveganj in večje občutljivosti na socialne nagrade algoritmov za uporabo teh platform še posebej dovzetni. Na večin platform pa prihaja tudi do tega, da so odrasli in otroci udeleženi v istih komunikacijskih prostorih (denimo klepetalnice), kar omogoča prosto pot tistim, ki to želijo izkoristiti.  

Otroci so na spletu dokazano izpostavljeni

Če se navežemo na konkretni primer v Avstraliji, kjer so se odločili za drastično spremembo, lahko po poročilu raziskave eSafety ugotovimo, da je kar 14 odstotkov otrok, starih med 10 in 15 let, zaznalo vedenje odraslih, ki bi ga lahko opisali kot "grooming."

To je proces, pri katerem storilec z otrokom ali mladostnikom večinoma prek spleta postopno zgradi zaupljiv odnos, nato pa z manipulacijo, pritiskom ali izsiljevanjem otroka usmerja v spolne pogovore, pridobivanje intimnih fotografij in posnetkov, včasih pa ga celo pripravi do srečanja. V tem procesu storilec na vseh točkah komunikacije otroka skuša kar se da najbolj izolirati od odraslih, ki bi ga lahko zaščitili. V Avstraliji, kjer so te raziskave opravili pred sprejemom zakona se je kar 60 odstotkov takšnih poskusov zgodilo na družabnih omrežjih.

Profimedia

Kakšna je cena varnosti otrok?

Ni presenetljivo, da je razprava o preverjanju starosti uporabnikov na spletu vse bolj pogosta, a je obenem treba priznati, da obstaja kar nekaj dilem. Sistemi, ki se opirajo na tehtno preverjanje starosti seveda odpirajo Pandorino skrinjico o zasebnosti uporabnikov. 

Podobne polemike so imeli tudi v državi, ki lomi led preverjanja starosti na spletu - Avstraliji. Njihov informacijski pooblaščenec je med debato o smotrnosti zakona opozarjal, da morajo biti takšni pristopi sorazmerni in zasnovani tako, da zmanjšujejo zbrano količino osebnih podatkov, sicer lahko družba v želji po varnosti ustvari novo sistemsko tveganje.

Profimedia

Nevarnost je jasno tudi v tem, da osebnih podatkov ne bi zbiral državni organ, ampak zasebna mednarodna podjetja (denimo Meta), ki so v preteklosti že bili obtoženi prodaje osebnih podatkov oglaševalcem. Izlušči se skoraj komičen paradoks: Bolj ko je preverjanje strogo, večje je vprašanje zasebnosti, bolj ko je blago, manj je zanesljivo.

Načini preverjanja starosti in njihove slabosti

Ko govorimo o starostnih omejitvah na spletu, se vse začne pri vprašanju, kako starost sploh preveriti. Najpogostejš in tudi najmanj zanesljiv način je ta, da uporabniki sami vnašajo svoje podatke, a se verodostojnosti ne da preveriti.  

Profimedia

Veliko bolj zanesljivi so sistemi, kjer je za uporabo spletnega mesta potrebna identifikacija z osebnim dokumentom ali denimo bančno kartico, a so vprašanja varnosti osebnih podatkov tu veliko bolj tehtna. Še najbolj zastrašujoč način pa je prepoznava obraza, kjer je vprašanje o zbiranju podatkov uporabnikov še bolj pereče. 

Zadnja izmed možnosti je starševsko soglasje za uporabo spletnega mesta, ki pa se razlikuje od vrednot posamezne družine in skrbnosti staršev. 

Kako pomagati, preden je prepozno?

Za starše je ključno vprašanje pogosto tudi, kako sploh opaziti, če je otrok na spletu v nevarnosti. Najprej je prepotrebno razumeti, da zgolj ena izmed številnih možnih sprememb obnašanja ni razlog za preplah. Tudi v sodobnem svetu imajo otroci (podobno kot so jih imeli njihovi starši v mladosti), pred odraslimi kakšno skrivnost, ki pa je zgolj to. 

Varnost na spletu

Roblox z ukrepi za zaščito otrok pred pedofili. Kaj lahko storijo starši?

Med pogostejšimi signali, da je lahko nekaj hudo narobe so nenadna skrivnostnost glede mobilnega telefona ali računalnika, panično zapiranje zaslona ob vstopu odraslih, brisanje pogovorov, nenavadno in prestrašeno obnašanje ob prejemu sporočil, pojav novega spletnega “prijatelja” z nejasno identiteto ali očitno starostno razliko, pa tudi darila v obliki bonov, kod ali virtualnih predmetov v igri, ki si jih otrok sam ne bi mogel nikakor kupiti.

Pogosto se pri otroku pojavijo tudi čustvene spremembe, kot so tesnoba, razdražljivost, osamitev, težave s spanjem in občutek krivde. Še posebej zaskrbljujoče pa so situacije, ko staršem otrok pove, da mora njegov nov odnos na spletu ostati skrivnost.