So tudi za vas družinski prazniki čustveno naporni?
Če so družinski prazniki za vas čustveno naporni, niste sami. Razkrivamo, zakaj prebujajo stara čustva in notranjo napetost.
Poznate tisti občutek, ko se družinski prazniki niti še ne začnejo, a nekaj v vas že čuti tihi odpor? Ne nujno kot strah, bolj kot tiha napetost v trebuhu. Včasih kot razdražljivost, ki se je ne da dobro razložiti. Drugič kot žalost, ki se pojavi ob najbolj nepričakovanem trenutku – ob vonju po hrani, ob zvoku smeha, ob tem, ko nekdo izreče stavek, ki zveni povsem nedolžno.
Družinski prazniki imajo posebno moč. Nosijo obljubo bližine, domačnosti, topline. A hkrati pogosto odprejo tudi nekaj, kar ni povezano samo s tem dnem, ampak s celotno zgodovino odnosov, v katerih smo odraščali. Prazniki so zato lahko lepi in težki hkrati: v isti sobi se lahko srečata hrepenenje in razočaranje, nežnost in stisk, sproščenost in stara notranja bolečina.
PREBERITE TUDI:
Kako nastanejo čustvene rane in zakaj ob praznikih oživijo
Čustvene rane praviloma ne nastanejo zaradi »enega velikega dogodka«, ampak zaradi ponavljajočih se drobnih izkušenj, v katerih se kot otrok ne počutimo dovolj varne, videne ali upoštevane. Morda ni bilo prostora za vaše potrebe. Morda so bila čustva sprejeta le, če so bila prijetna. Morda ste se naučili, da je pametneje molčati, se prilagoditi, biti »pridni«, poskrbeti za mir ali za razpoloženje drugih.
V takih družinskih okoljih otrok naredi nekaj, kar je povsem logično: razvije strategije, s katerimi ohrani pripadnost. In iz teh strategij sčasoma nastanejo vloge. Nekdo postane tisti, ki pomirja. Drugi tisti, ki se umika. Tretji tisti, ki vse organizira, ker je v nadzoru našel varnost. Četrti postane tisti, ki se trudi, a se pogosto počuti nevidnega.
Te vloge niso naključne in tudi niso naša pomanjkljivost. Nastale so pač kot inteligentni načini preživetja v odnosih, kjer ni bilo dovolj čustvene varnosti. In ravno prazniki so čas, ko se potencirana družinska dinamika ponovno »oživi«, zato se naše vloge avtomatično vklopijo in to skoraj povsem brez našega zavedanja.
Prazniki niso le dogodek, ampak vrnitev v družinski sistem
Ko se ob praznikih zberemo, ne pridemo samo na kosilo ali praznovanje. Vstopimo v dinamiko. V nevidna pravila. V stare hierarhije. V pričakovanja, ki jih nihče ne izreče, a jih vsi nekako čutijo.
Včasih je dovolj ton glasu. Pogled. Opazka, izrečena mimogrede. Včasih to, kdo sedi kje, kdo govori največ, kdo je tiho, kdo spet »nosi« vzdušje. In v teh trenutkih se lahko zgodi nekaj zelo človeškega: telo reagira hitreje, kot razum uspe pojasniti. Razum reče: »Saj ni nič takega.« Živčni sistem pa odgovori: »To sem že doživel. Tukaj moram biti na preži.«
Zato prazniki pogosto odprejo nekaj, kar ni povezano s sedanjostjo, ampak z neko staro izkušnjo, ki v vas še vedno živi kot občutek.
Ko se prebudijo stara čustva, to ni znak šibkosti
Veliko ljudi se ob tem prestraši. Zakaj me to še vedno zadene? Kako je mogoče, da sem spet takšna? Saj sem odrasel človek. A ravno v tem je bistvo: stara čustva se pogosto ne prebujajo zato, ker nismo »dovolj močni«, ampak zato, ker obstaja del nas, ki še vedno nosi neizpolnjeno potrebo – po varnosti, po potrditvi, po slišanosti, po nežnosti, po tem, da smo lahko to, kar smo.
Čustva se ne vračajo, da bi nas kaznovala. Vračajo se, ker želijo biti končno prepoznana. Ker morda nekoč niso imela prostora. Ker smo jih morali potisniti stran, da smo ohranili mir, pripadnost ali vsaj navidezno normalnost.
In prazniki, s svojo bližino in simboliko »družine«, to zelo pogosto aktivirajo.
Najpogostejša praznična čustva: jeza, krivda, žalost in tiha napetost
Ena najpogostejših prazničnih reakcij je razdražljivost. Včasih se pokaže kot ciničen komentar, drugič kot pretirana potreba po kontroli, tretjič kot tiha jeza, ki ne popusti. Pod njo je pogosto občutek, da spet ni prostora za vas. Da moramo biti »takšni, kot se pričakuje«.
Krivda je druga stalnica. Krivda, ker nismo dovolj sproščeni. Ker mogoče ne čutimo praznične topline, kot »bi jo morali«. Ker bi najraje ostali doma. Krivda je pogosto stari mehanizem: če se počutim krivega, bom bolj priden, bolj prilagodljiv, manj v breme – in bom zato bolj sprejet.
Žalost je tretja. Ne vedno dramatična, včasih tiha in skoraj sramotna. Prazniki so lahko opomnik na to, česar ni bilo. Lahko je to toplino, ki smo si jo želeli, pa je nismo dobili. Ali pa so odnosi, ki so formalno obstajali, čustveno pa ne. Zato lahko tudi ob igrivih lučkah in lepih darilih človeka preplavi praznina.
In potem je tu še napetost pričakovanja: kaj bo danes? Se bomo spet sprli? Bo nekdo užaljen? Se bo v meni spet prebudil stari občutek, da moram paziti na vsako besedo? Telo čaka. Kot da se pripravlja na preizkus.
Stare vloge, ki jih prazniki ponovno obudijo
Ob praznikih se pogosto ne vrnemo le k ljudem, ampak tudi k sebi – takšni, kot smo morali biti v družini. Nekdo ponovno prevzame vlogo tistega, ki pomirja, in skrbi, da je »vzdušje ok«. Drugi se umakne in je prisoten le na površini. Tretji postane organizator, ker v nadzoru išče varnost. Četrti se spet počuti nevidnega, kot da ni pomembno, kaj čuti.
To so stari notranji položaji, ki se v bližini družine pogosto aktivirajo avtomatsko. Ne zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker je naš sistem to nekoč potreboval. Ob praznikih srečamo svojo nekdanjo vlogo in z njo čustva, ki so bila vanjo ujeta.
Zakaj se razum in “vsa naša zrelost” včasih umakneta
Morda vas preseneti, kako hitro se v družinskem okolju počutite manj stabilni. Kot da je ves napredek, ki ste ga naredili, nekje izpuhtel. A pogosto ne gre za regresijo, temveč za biološko logiko živčnega sistema: v bližini starih sprožilcev hitro preklopi v način zaščite.
Če je bilo v odnosih nekoč veliko kritike, lahko postanemo napeti že ob najmanjši opazki. Če je bilo veliko nepredvidljivosti, telo čaka na nevarnost, četudi je danes ni. Če smo se morali kot otrok prilagajati razpoloženju drugih, bomo morda še danes nezavedno ves čas podzavestno preverjali, kdo je dobre volje, kdo ni, kaj smemo reči, česa ne.
To ni znak, da nismo zreli. To je znak, da v nas obstaja del, ki se spominja.
Zakaj so prazniki za mnoge tako posebni
Vseeno pa prazniki niso samo težki. Za mnoge so prav zato močni, ker nosijo možnost tega, po čemer v resnici vsi hrepenimo: občutka pripadnosti. Trenutkov, ko smo videni. Ko se zgodi smeh, ki ni obramba, ampak resničen stik. Ko se v odnosih pokaže več mehkobe, kot je običajno. Tudi nostalgija zna biti topla: spomin na rituale, na vonje, na občutek »doma«.
Prav zato, ker prazniki toliko pomenijo, je ob njih tudi več ranljivosti. Ko si nekaj želimo, nas lahko tudi bolj zaboli, če tega ne dobimo. In to je ena najbolj človeških resnic tega časa.
Kaj lahko naredite, ko vas preplavi: premik, ki ne zahteva popolnosti
Morda je največji premik ta, da si ne postavite cilja, da bo vse mirno, da se nič ne bo sprožilo in da boste »nad tem«. Bolj realen cilj je, da opazite, kaj se v vas dogaja, preden vas odnese.
Ko začutite napetost, si lahko tiho priznate: to je star občutek. Ko se pojavi krivda, jo lahko prepoznate kot star način, kako ste nekoč ohranjali pripadnost. Ko se prebudi jeza, jo lahko vidite kot znak, da nekje v vas obstaja meja, ki je bila dolgo prestopana.
In ko to opazite, se zgodi nekaj pomembnega: med sprožilcem in odzivom nastane droben prostor. Tam se začne odraslost. Ne kot popolnost, ampak kot več izbire.
Ali imamo pravico, da praznike preprosto izpustimo?
To je vprašanje, ki si ga marsikdo ne upa izreči na glas. Ali imam pravico reči ne? Ali imam pravico ostati doma? Ali sem slab človek, če se ne udeležim praznovanja, ki ga pričakuje cela družina?
Odgovor je lahko preprost in hkrati zrel – seveda imamo pravico do izbire. A pri tem je dobro, da se ne odločamo samo iz impulza pobega, ampak iz razumevanja. Včasih je izpustitev res potrebna, ker je naše telo preobremenjeno, ker smo v obdobju, ko potrebujemo mir, ali ker je dinamika objektivno škodljiva. V takih primerih je »ne« lahko dejanje samospoštovanja.
Včasih pa je »ne« predvsem poskus, da bi se izognili notranjemu nelagodju, ki ga prazniki sprožijo. In takrat je vredno narediti majhen premik: namesto da vso energijo usmerimo v to, kako se izogniti družini, jo usmerimo v to, kaj se v nas ob tem prebuja. Čemu se želimo izogniti? Kateri del nas se boji? Kaj pričakuje? Kaj potrebuje?0
Zrelost v tem kontekstu ni, da se prisilimo. Zrelost je, da se opazujemo. Da ločimo, kdaj postavljamo mejo in kdaj bežimo. Da prepoznamo svoje notranje dogajanje in si ga ne očitamo. In da iz te točke izberemo: ali grem in poskrbim zase drugače, ali pa danes ostanem doma – ne iz kljubovanja, ampak iz skrbi zase.
Prazniki nas pogosto zadenejo tam, kjer smo najbolj nežni. A včasih prav ta zadetost prinese možnost, da se vidimo bolj resnično. Ne kot »preobčutljivi«, ne kot »problematični«, ampak kot človek, ki se uči drugače biti v bližini. Počasi. Z več sočutja. In z več izbire, kot jo je imel nekoč.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
