Spoznajte 3 preproste vaje za stik z notranjim otrokom
Zdravljenje notranjega otroka ni modna muha, temveč preverjen terapevtski pristop. Spoznajte tri varne vaje, ki jih lahko vključite v vsakdan in z njimi okrepite notranjo
Če se le malce zanimate za osebno rast, ste zagotovo že naleteli na koncept zdravljenja notranjega otroka. Nepoučenim se izraz morda zdi nekoliko preveč populističen, celo »new age-vski«, zato se marsikdo obrne stran, ko se omenja zdravljenje notranjega otroka.
A tako poimenovanje je zbrano namenoma, zato, da je bolj dostopno. Omogoča, da se z njim lažje poistovetijo predvsem tisti, ki so bili v otroštvu čustveno najbolj prizadeti. V resnici sicer vsi nosimo vsaj manjše čustvene rane, ki so se oblikovale v naših najzgodnejših letih. Če tako želimo živeti bolj v stiku s svojimi potenciali, tega vidika osebne rasti preprosto ne moremo prezreti.
Kaj pomeni koncept notranjega otroka
Koncept notranjega otroka ni novodobna domislica. V psihologiji in psihoterapiji se pojavlja v različnih oblikah že desetletja. Jung je govoril o otroškem arhetipu, transakcijska analiza o »otroškem egu«, sodobnejši terapevtski pristopi pa uporabljajo jezik notranjih delov ali načinov delovanja – na primer ranjeni, prestrašeni ali sramovani del osebnosti –, ki ostajajo aktivni tudi v odraslosti.
PREBERITE TUDI:
V praksi to pomeni nekaj zelo človeškega: izkušnje iz zgodnjih let se ne shranijo le kot spomini, temveč kot telesni občutki, čustvene reakcije in globoko zasidrana prepričanja o sebi in svetu. Ti notranji zapisi se lahko sprožijo še dolgo potem, ko smo po letih že odrasli.
Notranjega otroka zato ne gre razumeti kot celotno podzavest ali »notranjo dušo«, temveč kot pomemben čustveni del našega notranjega sveta, kjer se shranjujejo nepredelana doživetja, občutki varnosti ali ogroženosti ter zgodnji načini prilagajanja. Ko delamo z notranjim otrokom, v resnici vstopamo v zelo intimen stik s seboj, v katerem postopoma spreminjamo odnos do teh zgodnjih izkušenj in jim dajemo drugačen, bolj sočuten okvir.
Kdo najbolj potrebuje delo z notranjim otrokom
Vaje zdravljenja notranjega otroka niso namenjene le ljudem z velikimi, očitnimi travmami. Pogosto so zelo koristne tudi za tiste, ki imajo navzven »vse v redu«, znotraj pa živijo z nevidnim pritiskom: da morajo biti popolni, da ne smejo razočarati, da morajo vse zdržati sami.
Notranji otrok se pogosto oglasi pri ljudeh, ki so odraščali v čustveno nepredvidljivem okolju, ob starših, ki so bili kritični ali pretirano zahtevni, ob čustveni zanemarjenosti, ob izkušnji sramu, primerjanja, pogojevane ljubezni ali prezgodnje odgovornosti.
Če se pogosto zalotite v notranjem monologu: »z mano je nekaj narobe«, »spet sem preveč«, »moram se zbrati«, »ne smem prositi«, potem je precej verjetno, da del te strogosti ne izhaja iz realnosti sedanjega trenutka, temveč iz starega notranjega učenja. In prav tam ima notranji otrok svoje mesto. To je tudi prostor, ki potrebuje, da se naučimo drugačne, varnejše notranje opore.
Zakaj navadno delo z notranjim otrokom opravimo s terapevtom – in kaj lahko naredimo sami
V terapevtskem procesu ima odnos ključno vlogo. Terapevt drži varen prostor takrat, ko se odprejo občutki, ki jih sami težko zdržimo. Zato je pri globljih ranah, kompleksnih travmah ali močnih telesnih odzivih strokovna podpora pogosto najvarnejša pot.
To pa še ne pomeni, da sami ne moremo veliko narediti. Notranji otrok namreč ne potrebuje vedno »velikih seans«. Pogosto potrebuje pa nekaj drugega: redno, ponavljajočo se izkušnjo, da ga nekdo končno opazi, mu verjame in ga pomiri. In prav to lahko začnemo graditi tudi sami – skozi drobne, preverjeno samoterapevtske prakse, ki so dovolj nežne in hkrati dovolj konkretne, da prinašajo spremembe.
Pomembno pa je, da delo z notranjim otrokom ne postane še ena obveznost ali projekt samopopolnjevanja. To ni nekaj, kar bi morali opraviti »pravilno«. Je odnos. Je trenutek, ko si rečemo: danes bom nekaj minut z delom sebe, ki je dolgo moral biti sam. Danes mu bom dala to, kar bi dala otročku, ki ga imam rada. Ne iz dolžnosti, temveč iz srčnosti. Z radovednostjo, nežnostjo in tudi igrivostjo – tako, kot to zna najbolj sočutna in ljubeča mama.
Ko se to zgodi notranji otrok ne dobiva več sporočila, da je breme. Dobiva sporočilo, da je dobrodošel.
V nadaljevanju predstavljamo tri vaje, ki lahko prinesejo opazne spremembe, če jih vključimo v svojo dnevno rutino. Vsakič z rahlim pričakovanjem in z užitkom, ker smo sami s seboj in delamo nekaj, kar ima dolgoročno globok učinek.
Vaja 1: Terapevtski stik z notranjim otrokom skozi telo
Prva vaja je somatsko usmerjena vaja, ki jo v svoji praksi uporabljajo tudi terapevti. Temelji na zavedanju telesa, saj se prav tam pogosto najbolj jasno izrazijo potlačena čustva – kje se stisnemo, kje nas je strah, kje se pojavi sram in kje se nezavedno odklopimo.
Vajo lahko izvajamo sede ali leže. Najprej nekaj trenutkov opazujemo dihanje, podobno kot bi opazovali valove. Nato nežno preusmerimo pozornost v telo in poiščemo mesto, kjer čutimo največ napetosti, teže ali praznine. Ne silimo v globino; izberemo občutek, ki je dovolj blag, da lahko ostanemo z njim.
Ko ga zaznamo, sledi najpomembnejši del. Občutka ne skušamo popraviti ali analizirati. Preprosto ostajamo z njim, kot bi sedeli ob otroku, ki je v stiski. V mislih mu lahko rečemo: »Tukaj sem. Vidim te. Nič ti ni treba.« Dihamo počasi in opazujemo, ali se občutek spremeni za odtenek. Ne iščemo čudeža, temveč majhen premik – morda malo več prostora, topline ali manj krča.
Vaja deluje zato, ker trenira naš živčni sistem, da ob notranjem nelagodju ne zbeži in ne napade, temveč ostane v varni prisotnosti. To je temelj zdravljenja notranjega otroka: stik, ki ni pogojevan.
Če bi se ob vaji pojavila močna preplavljenost, panika, disociacija ali intenzivni spomini, to ni znak, da delate narobe, je pa pokazatelj, da je rana globlja in da je smiselno to delo nadaljevati ob strokovni podpori.
Vaja 2: Pismo notranjemu otroku iz odrasle varnosti
Druga vaja je presenetljivo močna, saj popravlja nekaj, kar je mnogim v otroštvu manjkalo: jasen, topel glas, ki je brezpogojno na njihovi strani. Ne razumsko, temveč čustveno.
Izberemo starost, ki se nam spontano pojavi – morda pet, osem ali dvanajst let. Nato temu otroku napišemo pismo. Ne pišemo po šolsko, ne kot kritik in ne kot nekdo, ki daje navodila. Pišemo kot odrasla oseba, ki je dovolj zrela, da ponudi podporo.
V pismu se dotaknemo treh stvari. Najprej poimenujemo, kaj je bilo takrat težko. Nato jasno zapišemo, da otrok ni bil kriv in da z njim ni bilo nič narobe. Na koncu mu obljubimo nekaj konkretnega, kar mu lahko dajemo danes: da ga bomo poslušali, ga ščitili pred preobremenitvijo, mu dovolili počitek in da mu ne bo več treba zaslužiti ljubezni.
Ko pismo končamo, ga preberemo na glas. Glas iz besed naredi izkušnjo bolj oprijemljivo. In notranji otrok se zdravi prav skozi takšne korektivne izkušnje.
Vaja 3: Korektivna izkušnja v praksi – dajanje tega, česar nismo dobili
Notranji otrok ne potrebuje le razumevanja, temveč tudi nove dokaze. Zato je tretja vaja izrazito »življenjska« in temelji na ustvarjanju drobnih korektivnih izkušenj, ki možganom in telesu pokažejo, da je danes drugače.
Najprej prepoznamo, kaj je našemu notranjemu otroku pogosto manjkalo. Je bila to tolažba, občutek varnosti, pohvala, dovoljenje za igro, pravica do napak, čas ali nežnost? Nato izberemo eno majhno dejanje, s katerim mu to lahko ponudimo danes, in iz tega naredimo kratek ritual. Ni treba, da traja dolgo. Pomembna je rednost in zavestna namera.
To je lahko zavesten počitek brez opravičevanja, deset minut risanja, glasbe, plesa ali sprehoda – brez cilja in brez merjenja uspešnosti. Ključ ni v aktivnosti sami, temveč v notranjem sporočilu: »To delam zate, ker si vreden. Ne zato, ker si bil priden. Ne zato, ker si vse opravil. Ampak zato, ker si moj.«
Sčasoma se začne dogajati nekaj subtilnega, a odločilnega. Notranji otrok ne živi več v stalnem čakanju, kdaj bo končno dovolj. Začne živeti v odnosu, kjer je že zdaj sprejet.
In najpomembnejše: to ni projekt, to je odnos
Če bi morali izbrati en stavek, ki poveže vse skupaj, bi bil ta: notranjega otroka ne zdravimo s pritiskom, temveč s prisotnostjo. Zato si teh vaj ne postavljajte kot nalogo, ampak kot prostor. Kot vsakodnevni zmenek z delom sebe, ki je dolgo potreboval več topline, več varnosti in manj dokazovanja.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
