Phubbing: navada, ki tiho krha odnose (in je nevarnejša, kot mislimo)
Phubbing pomeni ignoriranje sogovornika zaradi telefona. Zakaj to počnemo, čeprav vemo, da škodi – in kakšno ceno dolgoročno plačajo naši odnosi in predvsem otroci?
Izraz phubbing je mlad, navada pa je postala tako vsakdanja, da jo večina niti več ne opazi. Gre za trenutek, ko je nekdo ob nas, mi pa vmes, mimogrede, “samo za sekundo”, svojo pozornost preusmerimo v telefon. Pogovor teče naprej, a pravi stik je izgubljen. Prisotni smo samo še na pol, bližina je prekinjena, a ker se to dogaja tako na tiho, to zlahka spregledamo.
Phubbing je skovanka iz angleških besed phone in snubbing. Nastala je leta 2012 v Avstraliji kot poskus poimenovanja vedenja, ki se je takrat že množično dogajalo: človeka pred seboj zamenjamo za zaslon. Ko ima nekaj svoje ime, to običajno pomeni, da ni več “mala nevljudnost”, temveč družbeni vzorec. Čeprav izraz phubbing v Sloveniji še ni tako splošno uporabljen, pa je ta navada tudi pri nas močno razširjena.
Ne gre samo za bonton. Gre za mikroranjenosti.
Phubbing pogosto opisujemo kot nespoštljivost. In res tudi je. Ko nekdo govori, mi pa se potopimo v telefon, zelo jasno pošiljamo sporočilo o svojih prioritetah – ti na drugi strani mi nisi pomemben. A največja cena se začne nabirati drugje kot v manirah.
PREBERITE TUDI:
Odnosov ne definirajo velika dejanja, ampak drobni trenutki, v katerih se dogaja interakcija med nami. Ko nas nekdo pogleda, ko se odzovemo, ko slišimo. Ko ostanemo. Phubbing te trenutke reže na tanko, a vztrajno. In to je razlog, da posledice niso dramatične takoj, temveč počasi. V odnosu je vedno manj topline, več distance, več tihega občutka, da smo ob drugem sami.
Zakaj to delamo, čeprav vemo, da ni v redu?
Če bi šlo samo za nevljudnost, bi se navade lažje odvadili. Phubbing pa je pogosto odgovor na nekaj bolj človeškega.
Telefon je v resnici hitro pomirjevalo. Ko se pojavi nelagodje, praznina, utrujenost, dolgčas, napetost v pogovoru ali občutek, da ne vemo, kaj bi rekli, zaslon ponudi varen pobeg. Tako nam ni treba biti z občutkom. Ni nam treba biti v stiku in tako biti na nek način ranljiv.
Hkrati telefoni delujejo na mehanizem nagrade. Obvestilo, ki ga preberemo na zaslonu, je majhen “klic” možganom, da je tam nekaj pomembnega. Mogoče me nekdo potrebuje. Mogoče bom nekaj zamudil. In ker so ti signali nepredvidljivi, so še bolj privlačni. Ne vemo, kdaj bo prišlo nekaj zanimivega, zato preverjamo pogosteje, kot bi si priznali.
Phubbing se pogosto zgodi tudi iz “dobrih razlogov”. Ko gre za delo, logistiko, družino, nujne klice. Toda odnos ne občuti razloga, ampak le posledico. In posledica je ponavljajoča se izkušnja: nisem dovolj pomemben, da bi ostal tvoj fokus.
Kako to vpliva na partnerstvo in prijateljstva
Ko se v odnos vseli phubbing, se pogosto zgodi ena od dveh stvari.
Prva je, da se drugi začne boriti za pozornost. Govori glasneje, ponavlja, se razjezi, postane pasivno agresiven. Ne zato, ker bi bil zahteven, ampak zato, ker stik ni več samoumeven.
Druga je, da se drugi umakne. Neha pripovedovati, deliti, na koncu tudi neha »težiti«. Navzven je videti, da ga več ne moti, a znotraj se počasi seseda občutek bližine. To je tisti tihi razpad, ki ga pari pogosto opazijo šele, ko se vprašajo, zakaj se doma ne pogovarjajo več tako, kot so se.
Phubbing v odnosih redko ostane enosmeren. Če se eden umika v telefon, drugi pogosto začne početi isto. Tako nastane vzporedno življenje, v katerem sta dva človeka skupaj, a vsak v svojem svetu.
Ko so v igri majhni otroci, so posledice še bolj kritične
Pri odraslih lahko o phubbingu govorimo kot o nezadostnem spoštovanju, izgubljanju pozornosti in krhanju bližine. Ko phubbing počne starš ob svojem otroku, pa je ob tem škoda še toliko večja – vpliva na otrokov razvoj in njegovo dolgoročno psihično stanje.
Otrok se socialno in čustveno ne uči iz razlage, ampak iz izkušnje. Iz tega, da bere obraz svojih staršev, išče varnost v branju pozornosti, prepoznava zanesljivost iz topline odnosa … Ko nekaj naredi – pogleda, se nasmehne, pokaže igračo, zakliče – starš na to reagira z očmi, z glasom, z izrazom na obrazu, z dotikom. Otrok začuti: viden sem. Slišan sem. Varen sem. Ta “krog” je osnova za občutek varnosti, za razvoj jezika, za zmožnost čakanja, za regulacijo čustev.
Ko pa je starš ob otroku fizično prisoten, a psihično v telefonu, otrok pogosto dobi zanj zelo zmedeno informacijo - odrasel je blizu, a je hkrati nedosegljiv. Zato je phubbing pri starših majhnih otrok še posebej kritičen. Otrok ne razume “to je služba” ali “samo še to sporočilo”. Otrok razume: moja pobuda ni prišla do tebe. In ker se to ponovi velikokrat, začne prilagajati svoje vedenje.
Nekateri otroci postanejo glasnejši, zahtevnejši, “tečni”, ker tekmujejo za pozornost z zaslonom. Drugi se umaknejo, postanejo bolj samostojni, bolj “pridni”, manj prosijo. To včasih odrasli razumejo kot dobro. V resnici pa lahko pomeni, da se otrok uči, da stik ni varen in da zanj ni prostora. Najhuje je, da ta prepričanja ne ostanejo le kratek čas, ampak lahko postanejo del njegove notranje predstave o sebi in odnosih, ki ga spremlja tudi v odraslosti.
Phubbing sicer lahko postane tudi model za otrokovo lastno delovanje v življenju. Nauči se, da se odnose prekinja in to kasneje prenese v svoj odrasli svet. Tak otrok se lahko kasneje težje znajde v toplih, čustveno odzivnih odnosih, ker jih v zgodnjem obdobju ni dovolj izkusil kot varne.
Zakaj se nam zdi nedolžno?
Ker phubbing običajno ne izgleda kot konflikt. Ne pride do vpitja in velikega preloma. Je mehka, ponavljajoča se motnja. Zato pa je še toliko bolj nevaren. Ker se ga navadimo.
Navadimo se, da je pogovor vmes prekinjen. Navadimo se, da pozornost ni polna. Navadimo se, da so trenutki tišine takoj zapolnjeni z zaslonom. In potem se čudimo, zakaj imamo v odnosih manj občutka varnosti, manj potrditve, manj erotike, manj igrivosti, manj “midva”.
Odnosi ne propadejo nujno zaradi velikih dogodkov. Pogosto se izpraznijo zaradi malih prekinitev, ki se nikoli ne popravijo.
Kaj pomaga: ne popolnost, temveč dogovor in popravilo
Namen ni, da telefon postane sovražnik. Namen je, da postane spet orodje, ne tretji član odnosa.
Prva sprememba je pogosto zelo preprosta: telefon naj dobi svoje mesto. Ne “v roki”, ne “na mizi”, temveč odložen. Že fizična razdalja spremeni verjetnost, da bomo refleksno segli po njem.
Druga sprememba je dogovor o trenutkih, kjer bomo vsi skupaj skrbeli za povezavo. Pri parih je to pogosto obrok ali prvih dvajset minut, ko prideta domov. Pri starših je to čas hranjenja, umivanja, uspavanja ali igra na tleh. To so trenutki, ki pri otroku gradijo varnost, pri partnerjih pa bližino.
Tretja sprememba pa je popravilo. Ker phubbing se bo zgodil. Vsakomur. Razlika je v tem, ali ga opazimo. Če se zalotimo, da nam je »ušlo«, je dovolj, da se prekinemo, pogledamo osebo in rečemo nekaj preprostega: “Oprosti, zbežal sem. Nadaljuj.” V odnosih ni zdravilna perfekcija, zdravilna je vrnitev.
Zaključna beseda
Če ima nekaj svoje ime, to navadno pomeni, da ni več individualna muha, ampak skupna realnost. Phubbing je postal tako razširjen, da ga ne moremo reševati le z moraliziranjem. Lahko pa ga začnemo jemati resno.
Odnosi so zgrajeni iz pozornosti in pozornost ni abstraktna. Je konkreten pogled, odziv, prisotnost. To je valuta bližine. Ko jo prevečkrat zamenjamo za zaslon, odnosi točno vedo. Tudi če mi mislimo, da je bilo “samo za sekundo”.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
