Medtem ko je za storilca to pogosto le tehnološka igrača, za žrtev pomeni začetek dolgotrajne osebne stiske. Fotografija je simbolična.
Tehnološki napredek je v zadnjih letih zabrisal mejo med resničnostjo in ponaredkom, s tem pa šolsko nasilje potisnil na raven, ki ji zakonodaja in šolski pravilniki komaj sledijo.
Danes za nasilje nad mladoletnico nista več potrebna nepremišljen »selfi« ali vdor v galerijo na njenem telefonu. Za izdelavo takšne vsebine zadošča že povsem nedolžna fotografija s šolskega izleta, portret iz letopisa ali slika z družbenih omrežij, na kateri je dekle v zimskih oblačilih.
Proces, ki ga strokovnjaki označujejo z izrazom »deepfake« pornografija ali globoki ponaredki, je postala zelo enostaven za uporabo. Uporabniku za izdelavo takšne vsebine ni treba imeti nikakršnega tehničnega predznanja; dovolj so že povezava na splet, mobilni telefon in ustrezna aplikacija.
Rezultat je izdelek, ki na zaslonu pametnega telefona deluje prepričljivo. Medtem ko je za storilca to pogosto le prikaz moči ali tehnološka igrača, za žrtev pomeni začetek dolgotrajne sistemske in osebne stiske.
Dekleta pogosto sploh ne vedo, da vsebina kroži med sošolci, dokler jih na to ne opozori posmeh na hodnikih. Fotografija je simbolična.
Zakaj ne gre za maščevanje
V javnosti se za tovrstne primere pogosto napačno uporablja izraz »maščevalna pornografija«. Vendar ta termin predvideva, da je žrtev posnetek nekoč prostovoljno ustvarila in ga delila z osebo, ki je kasneje zlorabila njeno zaupanje.
Pri generativni umetni inteligenci (AI) tega elementa ni. Gre za sintetično zlorabo, kjer pristanek žrtve nikoli ni bil del enačbe. Dekleta, ki se znajdejo na teh posnetkih, pogosto sploh ne vedo, da vsebina kroži med njihovimi sošolci, dokler jih na to ne opozori posmeh na hodnikih ali neposredno sporočilo na družbenem omrežju.
Starši, s katerimi smo govorili, opozarjajo na vzorce, ko digitalno nasilje enkrat prodre v razred, šolski sistem pogosto okamni, okolica pa obmolkne.
Na eni izmed slovenskih osnovnih šol se je takšna situacija odvila čez noč. Mama devetošolke nam je opisala primer, v katerega sta bili vpleteni učenki sedmega in devetega razreda.
Po njenih besedah je za incident izvedela celotna šola, vendar sogovornica opozarja: »Največji problem ni v šoli, temveč v starših, saj se o tem govori premalo.« Kot pravi, se naj bi podobni primeri že zgodili, a so ostali neprijavljeni, saj žrtve o tem niso želele spregovoriti.
Tehnološki napredek je zabrisal mejo med resničnostjo in ponaredkom, s tem pa šolsko nasilje potisnil na novo raven. Fotografija je simbolična.
Še bolj ciničen odnos do tuje intime razkriva primer iz srednje strokovne šole. Mama tamkajšnjega dijaka opisuje sinovega sošolca, ki naj bi hranil obsežno zbirko posnetkov deklet, ki jih je z uporabo umetne inteligence digitalno »slekel«.
Kar najbolj vzbuja skrb, je odsotnost vsakršnega sramu pri storilcu. »Svojim sošolcem naj bi te fotografije ponosno kazal,« pojasnjuje mama. Ko so ga z obtožbami soočili učitelji in vodstvo šole, je dejanje zanikal.
Ker fizičnih dokazov na njegovem telefonu v tistem trenutku niso našli, šola pa nima pooblastil za globlji poseg v zasebno napravo, se je zgodba končala brez epiloga. »Bojim se, da ne moremo storiti ničesar,« ugotavlja sogovornica in dodaja: »Zaradi aplikacij, ki zdaj obstajajo, smo vsi goli pred svetom, tudi če nismo zares.«
V okolju, kjer se telo dojema kot valuta za denar ali všečke, postane uporaba umetne inteligence le še ena oblika transakcije. Fotografija je simbolična.
Virtualni prostor kot blažilnik vesti
Medtem ko so protokoli za fizično nasilje jasni, je digitalno slačenje področje, kjer storilci dejanje pogosto zmanjšujejo na raven nedolžne igre.
Kot opozarja TinaRezar, podpredsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, so tehnologije za digitalno manipulacijo fotografij med dijaki že prisotne, a delujejo subtilno.
Po njenih besedah največja težava ni tehnologija sama, temveč odsotnost empatije. »Otroci mnogokrat digitalne zlorabe dojemajo kot šalo ali igro, brez polnega zavedanja posledic,« pojasnjuje Rezarjeva.
Virtualni prostor deluje kot blažilnik vesti – ker storilec žrtve ne vidi "jokati v živo", dejanje v njegovi zavesti ne šteje kot nasilje, temveč le dejanje za potrditev v vrstniški skupini.
Rezarjeva našteva simptome, ki jih opažajo v svetovalnih službah: sram, huda tesnoba, socialna izolacija in v skrajnih primerih celo samopoškodovalno vedenje.
Tina Rezar, podpredsednica Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije.
Tu nastopi ključni sistemski problem – molk. Žrtve pomoč poiščejo redko, saj se bojijo stigmatizacije ali poslabšanja socialnega položaja. Dekleta se znajdejo v paradoksalni situaciji, ko čutijo krivdo za objavo fotografije, ki je sploh niso posnele.
Improvizacija namesto utečenih mehanizmov
Šolski sistem, ki je strukturno tog, težko sledi aplikacijam, ki se posodabljajo čez noč. Rezarjeva priznava, da se šole sistemsko težko odzovejo na hitro širjenje novih oblik poniževanja.
Čeprav obstajajo protokoli, ki vključujejo obveščanje staršev, policije in centrov za socialno delo, se svetovalni delavci v praksi pogosto zanašajo na lastno presojo in iznajdljivost.
Oče dijakinje opozarja, da je golota postala tako banalna, da so otroci do nje zastrašujoče tolerantni. Fotografija je simbolična
Vprašanje, ki si ga zastavljajo starši, zadeva jedro družbene morale. Oče dijakinje na slovenski gimnaziji opozarja na velik premik v dojemanju telesa med mladimi. Po njegovih besedah je golota postala tako vsakdanja, da so otroci do nje »zastrašljivo tolerantni«.
Še bolj ga skrbi reakcija vrstnic svoje hčere; nekatera dekleta naj sploh ne bi motilo, da se to počne.
Meja med zasebnim in javnim izginja, s tem pa tudi občutek za nedotakljivost telesa.
O pravnih posledicah ustvarjanja globokih ponaredkov oseb smo pred tedni govorili z dr. Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Čeprav je bila takrat tema konkretno aplikacija Grok, smo se dotaknili tudi vprašanj preurejanja fotografij resničnih oseb.
Završnik je opozoril na zmotno prepričanje, da dejanje ni kaznivo, če telo na sliki ni resnično.
Slovenska zakonodaja (KZ-1) v 176. členu, ki obravnava prikaz pornografskega gradiva, namreč eksplicitno omenja »realistične podobe«.
Kazniva nista le izdelava in posredovanje, temveč tudi posest takšnega gradiva. Če policija na napravi najde takšne vsebine – tudi v zgodovinipogovorov – je to podlaga za kazenski pregon.
dr. Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
Kot dopolnilna pravna pot se lahko odpre tudi vprašanje zlorabe osebnih podatkov (143. člen KZ-1), saj je obraz osebni podatek. V praksi pa je pri uveljavljanju varstva pravic pogosto ključno tudi dokazovanje posledic in stiske žrtve, zlasti v odškodninskih postopkih.
Drug starš izpostavlja fenomen platform, kot je OnlyFans, ki jih nekatera dekleta takoj po dopolnjenem 18. letu vidijo kot preprost način za osamosvojitev. Ko najstniki opazujejo svet, kjer se intimnost prodaja za naročnino, digitalno slačenje sošolke v njihovih očeh postane manj sporno.
Če je telo razumljeno kot objekt za konzumacijo, se »kraja« digitalne podobe ne dojema kot napad na osebnost, temveč le kot nepooblaščen dostop do vsebine.
Kdo nosi odgovornost za to moralno erozijo? Starši pogosto izpostavljajo vplivneže, sogovorniki pa opozarjajo tudi na odgovornost odločevalcev, ki po njihovem mnenju »mižijo na obe očesi«.
»Dokler bo družba tolerirala hiperseksualizacijo v oglaševanju, bo težko pričakovati, da bodo najstniki v svojem digitalnem mehurčku gojili visoka moralna načela,« je prepričan eden od staršev. Umetna inteligenca je v tem kontekstu le ogledalo popačenih družbenih vrednot.
Simptomi pri žrtvah, ki jih opažajo v svetovalnih službah, vključujejo sram, hudo tesnobo in socialno izolacijo. Žrtve pomoč poiščejo redko, saj se bojijo stigmatizacije ali poslabšanja socialnega položaja. Fotografija je simbolična.
Digitalna etika kot nujnost
Umetna inteligenca bo postajala le še zmogljivejša in dostopnejša. Izziv za šolski sistem in starše ni v prepovedovanju aplikacij, temveč v vzgoji generacije, ki bo razumela resničnost digitalnega nasilja.
Tina Rezar poudarja, da morajo šole vzpostaviti transparentne protokole, kjer vsak učenec razume, da ustvarjanje takšne vsebine ni »hec«, temveč dejanje z resnimi pravnimi posledicami.
Stroka opozarja na nujnost uvedbe »digitalne etike« – razvijanja empatije v prostoru, kjer sogovornika ne vidimo v oči. Učenec mora ponotranjiti, da klik na gumb »pošlji« lahko uniči življenje druge osebe.
Pri tem imajo ključno vlogo tudi starši; prijavljanje nasilja, čeprav neprijetno, ostaja nujen korak. Organizacije, kot so Logout, Safe.si in Spletno oko, ponujajo orodja za odstranjevanje vsebin, TOM telefon (116 111) pa ostaja varna točka za otroke v stiski.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
