Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Naš glas je neposreden izraz trenutnega počutja, njegov zven pa lahko nosi tudi sledove izkušenj, shranjenih v telesu in spominu, pravi Blažka Garmut, diplomirana medicinska sestra in magistrica pomoči z umetnostjo, ki deluje kot umetnostna terapevtka.

Glasba

Najstarejši slovenski zbor: Ko učitelji zapojejo, človeka spreleti srh

Blažka se je izobraževala na oddelku za jazz in zabavno glasbo na mariborskem konservatoriju za glasbo in balet. Z glasbo in petjem se ukvarja že vrsto let, deluje kot mentorica za petje in klavir ter je zasnovala prilagojen pedagoško-terapevtski program za otroke s posebnimi potrebami. Pomemben premik v njenem razumevanju glasu pa je prinesla tudi osebna izkušnja: večletno stagniranje v petju jo je pripeljalo do spoznanja, da je glas globoko povezan z notranjim svetom.

##PAIDBREAK##

»Trajalo je več let, preden sem dojela, kako močno moj glas odraža moje doživljanje.« Občutek zadržanosti in »zaprtosti« je povezovala z otroškimi izkušnjami ter pomanjkanjem samozavesti. Ko se je začela ukvarjati z reševanjem notranjih stisk, se je začel spreminjati tudi glas: postajal je pristnejši, bolj sproščen in zanesljivejši. »Vsak majhen premik se pozna na zvenu. Ko razrešujem travmo, napredujem tudi glasovno – in obenem se bolje počutim,« pove.

Telo je inštrument, nanj »igrajo« ljudje in okoliščine

Na glas vpliva telesno stanje (bolezen, utrujenost, drža), pa tudi psihološko. Blažka se pri razlagi opira tudi na ugotovitve glasbene terapevtke Sylke Uhlig, ki telo opisuje kot inštrument: na njem skozi življenje na različne načine »igrajo« ljudje in okoliščine – nežno, podporno, včasih pa tudi grobo ali nasilno. Izkušnje se shranjujejo v telesu kot spomini, njihov odtis pa se lahko razkrije prav v glasu.

V praksi se zato pogosto srečujemo z glasovnimi blokadami – z zadržanostjo, stisnjenostjo, tresenjem ali občutkom, da glasu »ni«. Blažka jih opisuje kot glasovno udejanjanje čustvenih, psiholoških ali telesnih stanj. Dobra novica pa je, da je ta proces dvosmeren: s spremembo načina vokaliziranja lahko vplivamo na doživljanje in počutje, z glasovnimi vajami pa blokade lažje prepoznamo, odpremo in razrešujemo.

Katarzičnost spontanega smeha, krika, vzdihov

Terapevtska uporaba glasu in zvoka ni novost, omeni. »Glasba se je kot podporno sredstvo zdravljenja pojavljala v različnih kulturah in obdobjih: v vzhodnih meditativnih praksah se zvok uporablja za uravnavanje energijskih centrov (čaker), iz hinduističnih tradicij poznamo petje manter, ki naj bi spodbujale notranje ravnovesje ter telesno obnovo. Zvočne prakse najdemo tudi pri severno- in južnoameriških staroselskih tradicijah, v antični Grčiji ter nekaterih muslimanskih izročilih. Številne stare civilizacije so verjele, da se je stvarjenje sveta začelo z besedo oziroma zvokom. Moč človeškega glasu so prepoznali tudi nekateri psihoterapevti.

Wilhelm Reich (začetnik telesne psihoterapije) in Alexander Lowen, ki je gradil na Reichovih delih, sta opozarjala na pomen spontanega smeha, krika, vzdihov, ki lahko delujejo katarzično. Laringolog in psihoterapevt Paul Moses je zagovarjal interdisciplinarno obravnavo glasovnih težav in poudarjal, da delo z glasom zahteva širše znanje (od fonetike in petja do psihologije in medicine). Kot pionir terapevtske uporabe glasu se pogosto navaja Alfred Wolfsohn, katerega delo je pozneje nadaljeval Roy Hart in ga prenesel tudi na dramsko področje. V zadnjih desetletjih so k razvoju področja prispevali Paul Newham, Diane Austin, Stewart Pearce, Shirlie Roden, Sylka Uhlig in drugi.«

Petje spodbuja globoko dihanje

Dihanje vpliva na telo in doživljanje – pogosto bolj, kot se zavedamo. »Počasno, globoko dihanje telesu sporoča, da je varno in da lahko preide v obnovo, hitro in plitvo dihanje pa je pogosto povezano s stresom. Petje naravno spodbuja globlji vdih in daljši izdih, saj za vzdrževanje dolgih tonov aktiviramo tudi dihalno muskulaturo. Z rednim petjem lahko krepimo vitalno kapaciteto, podpiramo delovanje srca in pljuč ter razvijamo stabilnejši občutek notranje umirjenosti. Petje ima dodatno vrednost tudi v skupini: kadar pojemo skupaj, se uglasimo – ne le v melodiji, temveč pogosto tudi v občutku pripadnosti, povezanosti in varnosti.«

Domači

Operna pevka, ki srečo najde v naravi in preprostosti

Tudi krik sprošča čustva

V sodobni umetnostni in glasbeni terapiji ima petje posebno mesto, saj je glas kanal, preko katerega se klient in terapevt lahko povežeta. »Strokovnjaki uporabljajo petje v različnih okoljih in pri raznolikih populacijah: pri osebah s posebnimi potrebami, starostnikih, mladostnikih, novorojenčkih in dojenčkih, v psihiatričnih ustanovah ter tudi pri osebah z demenco, kjer se glasba pogosto izkaže za dragocen most do spominov in čustev. V zadnjih desetletjih so se razvile številne metode, ki v terapevtskem kontekstu uporabljajo glas kot izrazno sredstvo.«

Med njimi Blažka razvija terapetje, pristop, ki povezuje različne umetnostno-terapevtske smeri (glasbeno, dramsko, plesno-gibalno, likovno), s poudarkom na glasbeni terapiji in glasu kot glavnem inštrumentu: »Ključno je ustvarjanje varnega prostora, kjer so dobrodošli tudi spontani izrazi – smeh, krik, vzdih –, saj omogočajo stik s čustvi in njihovo razbremenitev. Zven glasu pogosto zapoje pesem naše duše,« sklene sogovornica. In navrže še preprosto, a učinkovito priporočilo: »Sestavimo si seznam najljubših pesmi. Lahko služijo kot podpora pri umirjanju, dvigovanju energije, osredotočanju ali sproščanju pred spanjem. Ko jih enkrat pripravimo, jih lahko uporabimo kadarkoli – zraven pa si dovolimo tudi zapeti.« Dobro nam bo delo.

Preprosta vaja doma – intoniranje

Intoniranje je zavestno mrmranje ali petje dolgih samoglasnikov na različnih tonskih višinah. Izhaja iz meditativnih praks, v glasbeni terapiji pa ga pogosto uporabljajo za prizemljitev in sproščanje. Vibracije glasu lahko delujejo pomirjujoče, hkrati pa nežno prebudijo dihalni sistem in ogrejejo glasilke.

1. Udobno se namestite – lahko sedite, stojite ali ležite. Če sedite, poskusite sedeti vzravnano; stopala naj bodo na tleh.

2. Nekaj trenutkov namenite opazovanju diha. Dih postopoma poglobite.

3. Ko začutite, da ste pripravljeni, izberite samoglasnik (A, E, I, O ali U). Lahko tudi nežno mrmrate.

4. Na udobni tonski višini ob izdihu zapojte dolg glas (do konca izdiha).

5. Vdihnite in ponovite. Lahko ostanete pri enem samoglasniku ali preizkusite različne samoglasnike in tonske višine.

6. Vajo izvajajte nekaj minut; trajanje lahko sčasoma podaljšujete.

Pozornost usmerite v del telesa, kjer zaznate napetost. Položite dlan na to mesto, izberite višino in samoglasnik, ki vam najbolj ustrezata, ter opazujte, kako vibracija glasu vpliva na občutek v telesu.

Pri osebah z demenco je glasbena terapija pogosto posebej dragocena: glasba lahko odpira dostop do spominov in čustev, znane melodije pa človeka pogosto pomirijo, razvedrijo in spodbudijo k petju – s tem pa tudi k stiku s samim seboj in z drugimi.

Blažkin nasvet: Pojte z odprtim srcem – brez presojanja, ali zvenite »dobro« ali »slabo«. Prepustite se občutku in melodiji, ki se rodi iz vas. To je glas vašega srca in vaše duše. Sprejmite ga in mu dovolite, da vas objame – ter za nekaj trenutkov odmakne od misli, ki polnijo vsakdan.

revija Jana