Ali lahko podedujemo strahove svojih staršev?
Zakaj nekateri ljudje težje umirijo strah, tudi ko ni prave nevarnosti? Odgovor je pogosto bolj povezan z družinsko zgodovino, kot si mislimo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Marsikdo v sebi nosi strahove, ki se jih dobro spomni še od otroštva dalje. Strah, da bomo izgubili nekoga od najbližjih. Strah, da smo neozdravljivo bolni. Strah, da ne bomo finančno zmogli …
Lahko tudi ne gre samo za strah, ampak za situacije, ob katerih vedno reagiramo bolj močno, kot bi bilo zares treba. Ko nam ob konfliktu, ki ga lahko drugi prenesejo povsem mirno, skoraj eksplodira srce. Ali pa se nam ob vsaki najmanjši zavrnitvi zdi, da je konec sveta. Nekateri tudi že od mladosti dalje živijo z občutkom, da morajo biti pripravljeni na najhujše, čeprav sami niso doživeli ničesar, kar bi takšno pripravljenost jasno razložilo ... Kaj je v ozadju tega?
Dolgo smo takšne odzive razlagali predvsem z značajem, vzgojo ali osebno zgodovino. Danes vemo, da je resnica malce bolj zapletena. Način, kako se odzivamo na stres, se oblikuje iz več plasti: iz temperamenta, zgodnjih odnosov, družinskega ozračja, izkušenj v otroštvu, pa tudi iz telesnih mehanizmov, ki določajo, kako hitro se naš živčni sistem vznemiri in kako hitro se pomiri. V zadnjih letih se temu pridružuje še epigenetika, področje, ki raziskuje, kako lahko okolje, stres, prehrana, življenjski slog in izkušnje vplivajo na to, kako se naši geni izražajo.
Ob tem je treba poudariti, da epigenetika ne govori, da podedujemo spomine svojih staršev. Iz njenih dognanj ne izhaja, da je v nas dobesedno zapisana njihova travma ali da smo zaradi družinske zgodovine obsojeni na isti nemir. Kaže pa vse več ugotovitev, da lahko težke izkušnje pustijo tudi biološke sledi v sistemih, ki uravnavajo stres, občutek varnosti in odziv telesa na nevarnost. Pri ljudeh je dokazovanje takšnega prenosa zelo zahtevno, zato je treba o tem govoriti previdno. A vse več raziskav kaže, da se posledice hudega stresa lahko prenašajo naprej po več poteh, tudi skozi nosečnost in epigenetske mehanizme.
PREBERITE TUDI:
Kaj epigenetika v resnici pomeni
Geni niso stikala, ki bi bila enkrat za vselej prižgana ali ugasnjena. Bolj natančno bi bilo reči, da ima telo navodila, epigenetski mehanizmi pa vplivajo na to, katera navodila se bodo v določenem trenutku bolj ali manj uporabljala. DNK se pri tem ne spremeni, spremeni pa se način, kako DNK telo »bere«.
To je pomembna razlika. Če nekdo podeduje določeno genetsko nagnjenost, to še ne pomeni, da se bo ta nujno izrazila. Okolje, odnosi, stres, spanec, prehrana, gibanje, občutek varnosti in dolgotrajne življenjske okoliščine lahko vplivajo na to, kako se telo prilagaja. Epigenetika je zato zanimiva prav zato, ker govori o občutljivosti, ne o vnaprej določeni usodi.
Pri stresu je v ospredju predvsem sistem, ki telesu pomaga presoditi, ali je nekaj nevarno. Če je bil ta sistem pri starših dolgotrajno obremenjen, na primer zaradi vojne, nasilja, revščine, izgube, hude negotovosti ali nepredelane travme, se lahko posledice pokažejo tudi v naslednji generaciji. Včasih ne kot ista travma, ampak kot povečana pripravljenost, težje umirjanje, večja občutljivost na napetost, močan strah pred izgubo, potreba po nadzoru ali občutek, da se bo nekaj slabega zgodilo tudi takrat, ko za to ni jasnega dokaza.
Strah se ne prenaša samo skozi gene
Pri družinskem stresu je zelo pomembno, da ne iščemo samo ene razlage. Veliko tega, kar imenujemo »podedovan strah«, se prenese skozi vsakodnevno življenje. Otrok ne potrebuje veliko, da začuti, da je doma nekaj nevarno. Dovolj je obraz starša, ki se zdrzne ob vsakem zvoku ali pa stalno opozarjanje, da ljudem ne gre zaupati. Za nekoga je to tišina ob temah, ki jih nihče ne sme odpreti, ali pa občutek, da mora biti priden, nezahteven, miren, ker so odrasli ob njem že tako preobremenjeni.
Telo se v takem okolju uči, kaj je varno in kaj ni. Uči se, ali je konflikt nekaj, kar se da rešiti, ali nekaj, kar pomeni grožnjo. Uči se, ali so čustva dovoljena ali se jih je treba bati. Uči se, ali se lahko naslonimo na druge ljudi ali je bolje vse opraviti sam. In ker se to učenje začne zelo zgodaj, ga kasneje pogosto ne doživljamo kot spomin, ampak kot del sebe.
Zato ima lahko odrasel človek občutek, da je »preveč občutljiv«, čeprav je njegov odziv v resnici naučen in telesno utrjen način preživetja. Morda se je njegov sistem že zelo zgodaj navadil, da je treba biti pozoren na razpoloženje drugih. Morda je doma veljalo, da se o težkih stvareh ne govori. Morda je bila ljubezen prisotna, a prepletena z napetostjo, skrbjo ali nepredvidljivostjo. Takšne izkušnje ne ustvarijo vedno velikih travm, lahko pa ustvarijo človeka, ki težje odloži notranjo pripravljenost.
Zakaj imamo včasih strahove brez jasnega razloga
Nepojasnjen strah ni nujno nelogičen, lahko je le starejši od naše zavestne zgodbe. Lahko se je oblikoval v otroštvu, ko še nismo znali razmišljati z besedami ali pa je povezan z družinskim vzdušjem, ki ga nihče ni znal poimenovati. Lahko je tudi posledica ponavljajočih se drobnih izkušenj, ki same zase niso bile dramatične, skupaj pa so živčnemu sistemu sporočale, da svet ni povsem varen.
Zato se nekateri lahko zelo močno odzovemo na ton glasu, zamudo, kritiko, zavrnitev, finančno negotovost ali občutek, da nekoga izgubljamo. Navzven je dogodek majhen, odziv pa velik. V njem se ne odziva samo sedanjost, ampak tudi vse, kar je telo povezalo s podobnim občutkom. To ne pomeni, da je treba vsako stisko razlagati z družinsko travmo, pomeni pa, da se včasih za našimi odzivi skriva zgodovina, ki se je morda ne zavedamo.
Pomembno ob tem je spoznanje, da z nami ni nič narobe, če se v določenih situacijah odzovemo močneje, kot bi pričakovali. Gre le za to, da naš sistem prepoznava nevarnost po starih merilih in zato pretirava. Do izzivov prihaja, ker ta merila danes niso več vedno uporabna.
Družinska zgodovina ni dosmrtna obsodba
Najbolj nevarna napaka pri razumevanju epigenetike je občutek, da smo zaradi zgodovine svojih staršev ujeti. To ne drži. Epigenetske spremembe niso isto kot nespremenljiva genetska okvara. Tudi živčni sistem ni tog. Človek se lahko uči novih odzivov, novih odnosov in novih načinov umirjanja.
Seveda to ne pomeni, da se globoki vzorci spremenijo čez noč. Če je telo več let živelo v večni pripravljenosti, ga ne moremo prepričati z enim stavkom, da je zdaj varno. Pomaga pa ponavljanje drugačnih izkušenj. Pomaga odnos, v katerem nas ni treba ves čas skrbeti, kdaj bomo naredili nekaj narobe. Zelo koristna je tudi terapija, kjer se naučimo razumeti svoje odzive, namesto da se jih sramujemo. Pomaga urejen ritem spanja, gibanje, stik z ljudmi, ki nas ne držijo v stalni napetosti, in sposobnost, da v trenutku stresa ne verjamemo več avtomatično prvemu alarmu v telesu.
Največja sprememba se navadno zgodi, ko se nehamo spraševati samo: »Zakaj sem tak?« in začnemo bolj natančno opazovati: »Kdaj se to v meni prebudi? Kaj moje telo v tistem trenutku pričakuje? Česa se poskuša obvarovati?« Takšna vprašanja niso izgovor, ampak začetek odgovornosti. Ko razumemo, od kod prihaja odziv, imamo več možnosti, da ga ne ponavljamo naprej.
Kako začeti prekinjati podedovani stres
Prvi korak je, da svojih odzivov ne razglasimo takoj za šibkost. Če se hitro vznemirimo, to ni dokaz osebne šibkosti, ampak je le znak, da je naš sistem zelo dobro izurjen za zaznavanje nevarnosti. Vprašanje je, ali to izurjenost še vedno potrebujemo v enaki meri.
Drugi korak je razlikovanje med preteklostjo in sedanjostjo. Ko se pojavi močan strah, si lahko pomagamo z zelo konkretnim vprašanjem: »Kaj se dogaja zdaj in kaj se je morda dogajalo nekoč?« Včasih že to ustvari droben razmik med občutkom in resničnostjo.
Tretji korak je delo s telesom, ne samo z razmišljanjem. Zavestno dihanje, počasno gibanje, sprehod, stik s tlemi, sproščanje mišic in urejanje spanja niso površinski nasveti, ampak načini, s katerimi živčnemu sistemu znova in znova sporočamo, da nevarnost ni stalna.
Četrti korak je pogovor o družinski zgodovini, kadar je to mogoče in varno. Ob tem ne iščemo krivcev, ampak skušamo le bolje razumeti ozadje. Včasih se veliko spremeni že, ko izvemo, da mama ni bila hladna, ampak prestrašena; da oče ni bil samo strog, ampak človek, ki ga nihče ni naučil drugače ravnati s svojo napetostjo. Razumevanje ne izbriše posledic, lahko pa zmanjša zmedo.
Peti korak je zavestna odločitev, da vzorca ne bomo več prenašali naprej v enaki obliki. To ne pomeni popolnega starševstva, popolnih odnosov ali stalne mirnosti. Pomeni, da začnemo opaziti trenutek, ko bi iz strahu nadzirali, se umaknili, napadli ali molčali, in si damo možnost za drugačen odziv. Včasih je prav ta majhen premor začetek nove družinske zgodbe.
Kaj lahko naredimo že danes
Če se prepoznate v občutku stalne pripravljenosti, močnih reakcijah ali strahovih, ki nimajo jasnega vzroka, ni treba takoj iskati velike razlage. Začnite pri vzorcu. Kdaj se strah pojavi? Ob kom? V kakšnem tonu pogovora? Ob kakšni negotovosti? Kaj takrat naredite: napadete, bežite, otrpnete, ugajate, nadzorujete, razlagate, se umaknete?
Ko vzorec postane viden, ni več tako samoumeven. Takrat lahko začnemo vaditi nekaj novega: počasnejši odgovor, jasnejše postavljanje meje, iskren pogovor, manj katastrofično razlago, več telesnega umirjanja, več podpore. Pri globljih travmah je strokovna pomoč zelo smiselna, še posebej kadar nas odzivi ovirajo v odnosih, delu, spanju ali vsakodnevnem življenju.
Stres staršev nas lahko zaznamuje, vendar nas ne definira do konca. Morda smo od prejšnjih generacij res prejeli več nemira, kot bi si želeli. Toda prav tako lahko naprej predamo nekaj drugega: več poimenovanja, več varnosti, več zmožnosti, da se ob stiski ustavimo, namesto da bi jo samo ponovili. To je eden najbolj konkretnih načinov, kako se družinska zgodovina začne spreminjati.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
