Zakaj ego ne zna odpustiti – psihologija zamere, ki nas drži ujete
Zamera je pogosto obramba pred globljo ranljivostjo. Spoznajte, kako ego vzdržuje bolečino, zakaj je odpuščanje tako težko in kje se začne svoboda.
Zamero poznamo vsi. Tisti grenak občutek, ki se pojavi, ko nekdo stori nekaj mimo naših pričakovanj. In če je naš ego močno ogrožen in zato zelo obramben, lahko ta občutek eskalira, traja leta, včasih pa zamere niti nikoli zares ne izpustimo.
Tako si lahko zapomnimo eno grobo pripombo, medtem ko sto prijaznih besed skoraj izgine iz spomina. Ali pa v sebi še leta nosimo en sam prepir, eno krivico, eno “nepravičnost”, ki jo vedno znova »pogrevamo«, kot bi se zgodila včeraj. Nekateri ne morejo odpustiti niti svojemu lastnemu otroku in so ga sposobni zaradi zamere dobesedno zradirati iz svojega življenja. To seveda ne pomeni, da take odločitve ne bolijo. Pa še kako boli – sploh zato, ker dogodek, ki je zamero sprožil, vedno znova ponavljamo v svoji glavi in v rane le še nasipamo novo sol.
Zakaj torej ne moremo mimo svojega ega in zamere preprosto izpustiti? Da bi razumeli, zakaj ego tako težko odpusti, moramo najprej razumeti, zakaj sploh zamerimo – in kako zelo nas ta zamera v resnici omejuje.
PREBERITE TUDI:
Zakaj si zapomnimo krivice in ne lepih trenutkov
Zamera se ne rodi v praznem prostoru. Vedno je odgovor na bolečino. Nekdo nekaj reče, pozabi, naredi, izbere, mi pa v tistem trenutku ne doživimo le dejanja, ampak pomen, ki ga na to pripnemo. Partner ni prišel na dogodek, ki nam je veliko pomenil – in v nas se ne aktivira samo misel “ni ga bilo”, ampak globlji stavek: “Nisem pomembna.” Hči se odseli brez našega blagoslova – in ne boli le njena odločitev, ampak tiho sporočilo, ki ga slišimo: “Nisem dovolj dobra mama.”
Na površini je dogodek. V ozadju je rana. Zamera je most med obojim: način, kako ego poskuša zadržati nadzor nad bolečino.
Naš um ima naravno tendenco, da negativno doživlja bolj intenzivno kot pozitivno. Za preživetje je bilo skozi evolucijo pomembneje hitro opaziti nevarnost kot se ustaviti ob lepoti. Zato kritika zareže globlje kot pohvala, en odklonilen izraz na obrazu preglasi deset nasmehov, ena krivica zasenči sto drobnih gest prijaznosti. Ego se tega mehanizma posluži do skrajnosti. Negativno je njegov teren. Tam lahko dokazuje, razlaga, analizira, obsoja. Tam ima delo in tam ima moč.
Ego kot obrambni mehanizem, ki se hrani z negativnim
Strokovno ego pogosto opisujemo kot del osebnosti, ki posreduje med našimi notranjimi impulzi, prepričanji in zunanjim svetom. Njegova primarna naloga ni, da bi bil “zloben” ali “napihnjen”, ampak da nas ščiti pred preplavljajočo bolečino, sramom in občutkom ogroženosti.
Ko nas nekaj rani, ego skoči na prvo linijo. Preobleče ranljivost v jezo, strah v napad, sram v moralno superiornost. Namesto da bi si priznali: “To me je ponižalo. To me je prestrašilo. Zdaj se počutim majhno,” ego reče: “Ti si kriv. To, kar si storil, je neodpustljivo. Tega ne bom pozabil.”
Ego se hrani z negativnim. Zamera mu daje strukturo, občutek stalnosti, vlogo. Dokler imamo v sebi nekoga, na katerega smo jezni, nekoga, ki nam “nekaj dolguje”, nekoga, ki ni bil tak, kot bi moral biti, ima ego razlog, da obstaja v svoji borbeni, napeti obliki.
V trenutkih pristne radosti, ljubezni in globoke notranje umirjenosti ego skoraj izgine. Ne potrebujemo njegovega ščitenja, ker se počutimo varne. Nismo na straži, ne pripravljamo “protiargumentov”, ne gradimo notranjih dosjejev krivic. Ravno zato se ego miru in bližine boji. V sreči se raztopi. V zameri pa je kralj.
Ko zamera postane identiteta
Zamera ni samo občutek. Če traja dlje časa, postane del naše identitete. Ne rečemo več: “Takrat me je prizadel,” ampak: “On je tak,” “Ona je takšna,” “On je tisti, ki mi je to naredil.”
Starš, ki svojemu otroku desetletja ne odpusti, da se je odločil drugače, običajno v sebi ne nosi le enega dogodka. V sebi nosi celo zgodbo: “Vse življenje sem mu dajal, on pa mi je tako vrnil.” “Ves trud je bil zaman.” “Nikoli me ni zares spoštoval.” Ta zgodba se zapleta, utrjuje, raste. Z vsakim novim spominom ego najde nove “dokaze”, da ima prav.
Če bi ta človek odpustil, ne bi izgubil samo zamere. Izgubil bi zgodbo, ki jo morda drži v sebi že večino življenja. In kdo bi bil brez te zgodbe? Kaj bi ostalo, če bi izpustil vlogo žrtve, vlogo tistega, ki je bil vedno “na krivični strani”? To je za ego preveč tvegano. Raje se drži znane bolečine kot neznane svobode.
Zamera ima še eno prikrito funkcijo: brani nas pred pogledom nase. Dokler zagovarjamo stališče: “Ti si kriv, ti si mi to naredil,” nam ni treba videti svojega prispevka, svojih napak, svoje ranljivosti. Odpuščanje bi nas prisililo tudi v to, da spregledamo in zares vidimo negativno plat sebe. In to je pogosto težje kot spregledati drugega.
Zakaj nekateri ne odpustijo nikoli
Ko človek ne more odpustiti niti svojemu otroku, partnerju ali staršu, so v ozadju običajno zelo globoki notranji vzorci.
Pogosto gre najprej za krhko notranjo vrednost. Če je nekdo v sebi prepričan, da ni dovolj dober, bo vsako zavrnitev, vsako nasprotovanje doživel kot potrditev svoje manjvrednosti. Ego se takrat dvigne v bran: “Ne boš ti mene tako ponižal.” Zamera ni več samo odziv na dogodek, ampak način, kako oseba drži skupaj svoje krhko samospoštovanje.
Potem so tu rigidna prepričanja: “Otrok se tako ne obnaša do starša.” “Družina mora ostati skupaj, pika.” “Kdor me enkrat izda, ga izbrišem.” Čim bolj črno-belo gledamo na svet, tem manj prostora ostane za razumevanje, da so odnosi kompleksni, da so ljudje omejeni, da napake ne izključujejo ljubezni. Za ego, ki se opira na stroga pravila, bi odpuščanje pomenilo priznanje, da svet ni tako preprost, kot si ga je zgradil.
In na koncu je tu sram. Morda bi starš moral priznati: “Tudi jaz sem delal napake.” “Nisem znal prisluhniti.” “Moja pričakovanja so te dušila.” Namesto tega ego raje ostane v vlogi tistega, ki mu je bilo storjeno nekaj hudega. Z vidika ega je lažje reči: “On je nehvaležen,” kot: “Mene je strah, da nisem bil dober starš.”
Neodpuščanje tako postane zaščita pred najtežjim priznanjem, da smo vsi skupaj samo ljudje – omejeni, ranljivi, včasih slepi za bolečino drugega.
Zakaj drugi lažje odpustijo
Na drugi strani pa poznamo ljudi, ki so bili objektivno močno prizadeti, pa vendar relativno hitro najdejo pot k razumevanju in sočutju. Ne zato, ker bi bili naivni ali bi pometali stvari pod preprogo, ampak zato, ker se v njih ego ne rabi tako močno oklepati zamere.
Tak človek ima pogosto bolj stabilen občutek lastne vrednosti. Nekaj ga boli, a to ne zruši celega njegovega jaza. Ne sklepa: “Če me je prizadel, sem nič vreden,” ampak: “To, kar je storil, je bolelo. Jaz pa sem še vedno v redu.” Ego tu ne doživlja dogodka kot napada na celotno njegovo identiteto, ampak kot bolečo epizodo v odnosu.
Pomemben je tudi način, kako človek ravna s čustvi. Nekateri znajo ostati z jezo in žalostjo, brez da bi ju potlačili ali izbruhnili v destruktivnem napadu. Zmorejo priznati: “Bolelo je,” in hkrati ostati radovedni: “Zakaj me je to tako zadelo? Na kaj me spominja? Kaj se v meni prebudi?”
In predvsem: za dejanjem zmorejo videti človeka. Ne opravičijo krivice, a razumejo, da je drug deloval iz svojih ran, svojih strahov, svojih omejitev. Iz te perspektive je odpuščanje bolj naraven korak. Ne zato, ker drugi “zasluži” odpuščanje, ampak zato, ker oni sami ne želijo živeti v notranjem zaporu, ki ga ustvarja zamera.
Lažno odpuščanje: ko ego obleče svetniški sij
Ego je zvit. Lahko se hrani tudi z odpuščanjem. Takrat nastane tisto subtilno, na videz plemenito: “Jaz sem odpustil, ker sem večji od tega.”
Navzven človek govori o odpuščanju, navznoter pa še vedno nosi občutek moralne superiornosti: “Jaz sem boljši, ker sem bil sposoben odpustiti.” V pogovoru se mimogrede omeni: “Saj sem mu odpustila, ampak veš, to se ne pozabi.” V resnici zamera še vedno tiho živi, le da je dobila novo, bolj duhovno preobleko.
Resnično odpuščanje ne potrebuje publike. Ne potrebuje priznanja. Ne gradi identitete “tistega, ki je odpustil”. Resnično odpuščanje je bolj podobno tihemu notranjemu premiku, kjer človek sam v sebi začuti: “Ne želim več nositi tega bremena.” Ego se pri tem ne more postaviti na oder. Zato se mu odpuščanje, v njegovem čistih oblikah, zdi skoraj nevarno.
Aha-spoznanje: komu v resnici odpuščamo?
Ko pogledamo od daleč, se zgodi pomemben zasuk. Z zamero ne prizadenemo zares tistega, ki mu ne moremo odpustiti, ampak smo v resnici v bolečino najbolj ujeti mi sami.
Oseba, ki ji zamerimo, je verjetno šla dalje. Živi svoje življenje, dela svoje izbire, včasih se svojih dejanj komaj še spominja. Zamera pa ostaja v nas, v našem telesu, v našem živčnem sistemu, v naših mislih, ki se znova in znova vračajo k istemu prizoru.
Tako ni nenavadno, da so dolgotrajne zamere povezane z več stresa, notranje napetosti, slabšim duševnim zdravjem in celo z večjim tveganjem za bolezni, povezane s stresom. Zamera tako ne kaznuje samo odnosa, ampak tudi naše telo in naš notranji mir.
V tem smislu odpuščanje ni darilo drugemu, ampak sebi. Ne pomeni, da opravičimo, pozabimo ali zanikamo, kar se je zgodilo. Pomeni, da se ne želimo več definirati skozi to. Pomeni, da rečemo: »To je del moje zgodbe. Ampak ni več središče moje identitete. Lahko izpustim in grem dalje.«
Kako ego nežno odmakniti izza našega volana
Ega ne moremo »ubiti« in tudi ni treba. Potrebujemo ga. Potrebujemo strukturo jaza, ki zna reči ne, postaviti mejo, poskrbeti za nas. Kar pa lahko naredimo, je to, da ga ne pustimo samega za volanom.
Ko se v nas pojavi zamera, lahko namesto avtomatskega “On je kriv” poskusimo z nekaj povsem drugačnim – vprašamo se:
Kaj me je v resnici tako zabolelo?
Kaj to govori o tem, kaj mi je pomembno?
Na kaj iz preteklosti me spominja ta občutek?
Ali želim, da ta zgodba definira moj odnos še naslednjih deset let?
To niso lahka vprašanja. Odgovori skoraj vedno zahtevajo, da se srečamo s svojo ranljivostjo, s svojim sramom, s svojimi omejitvami. Ego pred tem najraje pobegne. A prav v tem notranjem srečanju se začne resnično odpuščanje.
Morda ne bomo nikoli do konca “pozabili”. Morda določeni odnosi ne bodo nikoli več takšni, kot so bili. A lahko pride trenutek, ko znotraj sebe začutimo, da zamere ni treba več hraniti. Da je dovolj. Da si želimo življenje, kjer nas pretekle rane ne vodijo več pri vsakem koraku.
In takrat ego, čeprav mu to ni najbolj všeč, počasi naredi prostor. Ne zato, ker bi izginil, ampak zato, ker smo odrasli del sebe povabili, da stopi v ospredje. Ta del ne potrebuje, da ima vedno prav. Potrebuje pa nekaj drugega – resničen mir.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
