Kako si povrniti samozavest, ko ne zaupamo več vase
Ko se začne dvom vase kopičiti, lahko samozavest hitro pade. A obstajajo načini, kako jo ponovno okrepiti in znova začeti verjeti v svoje sposobnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Verjetno skoraj vsi poznamo obdobja, ko se ne počutimo najbolje v svoji koži. Ko se nam nekaj časa dogajajo majhni porazi, ki nas pripeljejo do tega, da ne verjamemo več vase in postanemo bolj previdni, tihi, zadržani. Ko začutimo, da bi ob priložnostih in spremembah morali čutiti vznemirjenje, a čutimo le nelagodje in potrebo po tem, da bi zbežali, se skrili, odpovedali …
Je to rezultat nezaupanja vase? Absolutno. Zgodi se celo bolj pogosto, kot si zares predstavljamo. Lahko se nam zdi, da smo samozavestni, a nato pridejo okoliščine, ki to naše zaupanje vase poteptajo in nekje na poti izgubimo močen notranji občutek, da stvari lahko izpeljemo in stojimo za svojimi dejanji.
Samozavest namreč ni stalna lastnost, ki bi jo enkrat dosegli in bi potem ostala z nami za vedno. Je stanje, ki se v življenju ves čas spreminja. Pogosto je povezana z okoliščinami, v katerih se znajdemo, z uspehi in neuspehi, z odnosi, v katerih živimo.
Ko nam stvari uspevajo, se samozavest praviloma krepi. Dobri rezultati ustvarjajo občutek sposobnosti, ta občutek pa nas spodbuja k novim poskusom in novim korakom. Ko začnemo dvomiti vase, pa se lahko zgodi ravno nasprotno. Postanemo previdnejši, manj proaktivni, manj pripravljeni tvegati. Manj poskušamo in zato tudi manj dosežemo. Rezultati, ki bi nas lahko okrepili, izostanejo, dvom pa se še poglobi.
V nekem trenutku lahko ugotovimo, da smo postali skoraj bleda senca tiste verzije sebe, ki smo jo nekoč poznali.
PREBERITE TUDI:
Se samozavest sploh lahko vrne?
Dobra novica je, da se lahko.
Samozavest namreč ni nekaj, kar bi imeli ali pa ne. Gre za psihološki občutek kompetentnosti in zaupanja vase, ki ga lahko ponovno gradimo, podobno kot mišico, ki jo začnemo trenirati po obdobju neaktivnosti.
Pomembno pa je razumeti, da se samozavest nikoli ne vrne zgolj z odločitvijo. Ne moremo si preprosto reči »od danes naprej sem samozavesten« in pričakovati, da se bo občutek pojavil sam od sebe. Naša psiha potrebuje dokaze. Potrebuje izkušnje, ki ji pokažejo, da zmoremo.
Samozavest se zato skoraj vedno začne vračati skozi majhne, konkretne korake. Vse to lahko, če se le odločimo, da zares hočemo, začnemo ustvarjati tudi takrat, ko smo popolnoma na tleh, brez zaupanja vase. Ključno pa je, da si ne zadamo prevelikih pričakovanj, ampak napredujemo počasi, a vztrajno in odločno.
Začnemo z majhnimi cilji, ki jih lahko res dosežemo
Ko smo v dvomu vase, je pogosto največja napaka, da si postavimo prevelike cilje. Če nam ne uspejo, občutek neuspeha samo še okrepi notranji glas, ki pravi, da nismo dovolj dobri.
Veliko bolj učinkovit pristop je ravno nasproten.
Izberemo si majhne, dosegljive cilje. Lahko so zelo preprosti, kot to, da na primer pokličemo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili. Ali pa se prijavimo na tečaj, ki nas zanima. Čeprav smo z nečim dolgo odlašali, to končno naredimo – tudi če gre samo za tako preprosto opravilo, kot je na primer čiščenje oken.
Pomembno je, da so ti cilji malenkost izven vaše vsakodnevne rutine. Ravno toliko, da ob njih začutimo rahlo nelagodje, a nato tudi zadovoljstvo, ko jih izpeljemo.
Zelo učinkovita pomoč je, da si cilje napišemo na list papirja in jih, ko jih dosežemo, odkljukamo. Ta majhna dejanja zaključka imajo presenetljivo močan psihološki učinek. Možgani začnejo dobivati signal: nekaj sem si zadal – in sem to tudi izpeljal.
In prav to je temelj samozavesti.
Spomnimo se, kaj smo v življenju že zmogli
Ko samozavest pade, ima spomin nenavadno lastnost, da začne izpostavljati predvsem napake, neuspehe in trenutke, ko nam ni uspelo.
Zato je koristno narediti zavestno protiutež.
Vzemite si čas in napišite seznam svojih večjih dosežkov. Ne le tistih velikih, kot so končana izobrazba ali pomembni projekti, temveč tudi osebnih zmag. Lahko je to težko obdobje, ki smo ga preživeli, pogumen korak, ki smo ga naredili, odločitev, ki je spremenila naše življenje ...
Iz teh spominov lahko naredimo celo majhen »arhiv«. Fotografije, zapiski, sporočila, priznanja. Opomnik na to, kdo smo bili in kaj smo že zmogli. Morda na steno nalepimo tudi fotografije, ob katerih nam vedno zaigra srce in nas spomnijo na obdobje, ko smo bili v svoji polni moči.
Takšni opomniki so dokazni material za našo psiho in ne le tiha nostalgija.
Poskrbimo za svojo zunanjo podobo
Morda se zdi nekoliko puhlo, a vseeno je dejstvo, da ima način, kako se predstavimo svetu, presenetljivo močan vpliv tudi na to, kako doživljamo sebe. Ko poskrbimo za svoj videz, pogosto ne gre le za estetiko, ampak je to signal, ki ga pošiljamo sami sebi: vreden sem skrbi, vreden sem pozornosti.
Nova pričeska, bolj urejena garderoba, morda celo sprememba sloga – to so majhne poteze, ki lahko sprožijo večjo notranjo spremembo. Ko se pogledamo v ogledalo in nam je všeč, kar vidimo, ta informacija ne ostane le na površini. Doseže tudi naš občutek lastne vrednosti.
Telo govori našim možganom
Način, kako stojimo, hodimo ali sedimo, ni le posledica našega počutja. Na določeni ravni ga tudi soustvarja.
Če se držimo sključeno, z rameni naprej in pogledom proti tlom, možgani dobijo signal negotovosti. Če pa zavestno dvignemo pogled, poravnamo hrbet in stopimo nekoliko bolj odločno, se začne spreminjati tudi notranji občutek.
Psihologi temu pravijo povratna zanka med telesom in čustvi. Drža telesa vpliva na naše razpoloženje, enako kot razpoloženje vpliva na držo. Tako je nujno, da se začnemo zavedati naše poze. Le z majhnim premikom telesa lahko dosežemo veliko spremembo.
Morda se bomo sprva morali nekoliko prisiliti, a rezultati nas bodo prepričali, da bo to postala redna praksa. Zakaj tudi ne, ko pa je tako enostavno? Dvignemo pogled, popravimo hrbet v bolj ravno drži in stopimo trdno na tla in možgani dobijo signal večje gotovosti. Samozavest ne raste le iz misli, temveč tudi iz načina, kako hodimo skozi prostor.
Ustavimo notranjega kritika
Skoraj vsak človek ima notranji glas, ki komentira njegove odločitve. Ko se poglablja nezaupanje vase, ta glas postaja vedno bolj kritičen.
»Spet si naredil napako.«
»To ni bilo dovolj dobro.«
»Zakaj si sploh poskusil?«
Tak notranji dialog vedno bolj spodkopava samozavest, težava pa je, da se ga pogosto sploh ne zavedamo. Tako je nujno, da postanemo bolj čuječi in pozorni na to, kaj se dogaja v naši glavi. Ko se pojavi notranji kritik, ga ne pustimo, da teče svobodno, ampak ga začnimo postavljati pod vprašaj.
Ena najpreprostejših metod je, da se ob takšnih mislih za trenutek ustavimo in si zastavimo vprašanje: Bi tako govoril s svojim prijateljem?
Če bi nas nekdo, ki nam je blizu, opisoval na enak način, bi ga verjetno hitro ustavili. Zakaj potem tak govor dopuščamo sami sebi?
Zamenjava notranjega dialoga ne pomeni slepega optimizma ali pretiranih afirmacij. Pomeni predvsem bolj realističen, spoštljiv odnos do sebe.
Namesto »nič mi ne uspe« lahko rečemo: »Tokrat ni šlo, vendar sem že rešil tudi težje stvari.« Morda bo potrebno nekaj vaje in potrpežljivosti, a sčasoma se bo tudi notranji kritik navadil tvoriti malce bolj podporne poglede.
Samozavest ni trenutek, ampak proces
Mnogi čakajo, da se bo samozavest vrnila sama od sebe. Da se bodo okoliščine nekega dne izboljšale in bo prišel uspeh, ki bo vse obrnil navzgor. Včasih se to res zgodi. Pogosto pa se ne.
Veliko bolj zanesljiva pot je, da začnemo sami graditi svojo samozavest. Odgovorno in aktivno. Najprej pride majhen korak, ki prinese majhen dokaz. To zgradi občutek, da nekaj zmoremo in počasi se začne spreminjati tudi notranja slika o sebi.
Samozavest se redko vrne z enim velikim dogodkom, bolj pogosto pa skozi majhne odločitve, vztrajne poskuse in skozi trenutke, ko si dovolimo verjeti, da nismo izgubili sebe. Morda smo se le za nekaj časa oddaljili od verzije sebe, ki jo najbolj poznamo. Pot nazaj pa je pogosto bližje, kot si mislimo. Le odločiti se moramo, da bomo začeli hoditi po njej.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
