Ali lahko stres sproži migreno – in zakaj včasih udari šele kasneje
Stres ima pomembno vlogo pri migreni, a redko deluje sam. Kako preobremenitev vpliva na telo in kako si lahko pomagamo pri preprečevanju napadov.
Včasih se zgodi ravno takrat, ko bi moralo biti lažje. Teden je bil naporen, telo je držalo tempo, glava je nekako zdržala. Potem pa pride petek zvečer, ali sobotno jutro, ko se prvič po dolgem času nikamor ne mudi. In prav v tistem trenutku, ko popustimo, se v sencih prižge tisti znani, utripajoči signal.
Migrenska bolečina pogosto ne pride »sredi krize«, ampak v trenutku, ko kriza popusti. In to je za marsikoga najbolj zmeden del migrene. Če je stres sprožilec, zakaj nas potem zaboli šele, ko se sprostimo?
Stres kot del zgodbe, ne celotna razlaga
Ko govorimo o stresu in migreni, je pomembno razumeti, da je migrena v resnici preobremenjen sistem opozarjanja. Je zadnji znak, da je nečesa preveč. Stres je eden najpogostejših sprožilcev, ni pa edini, in ne deluje pri vseh enako. Pri nekaterih je dovolj nekaj dni prehitrega tempa in premalo spanja, pri drugih so zraven hormonska nihanja, lakota, določena hrana, svetloba, sprememba vremena. A stres se zelo pogosto pojavlja kot tisti tišji skupni imenovalec, ki vse ostale sprožilce naredi glasnejše.
PREBERITE TUDI:
Telo pod stresom ne deluje »normalno«. Živčni sistem je bolj na preži, mišice so bolj napete, spanje je plitvejše, hranjenje je bolj neredno, hidracija slabša. In če migreno že poznamo, se k temu pogosto priključi še skrb, da nas bo spet ujela in bomo zato izpadli iz ritma. Tako stres ne ostane le sprožilec, ampak postane del kroga, v katerem migrena sama ustvarja nove napetosti.
Novejše raziskave kažejo, da se ob stresu v možganih sprosti molekula PACAP, ki lahko prek imunskih celic v možganskih ovojnicah sproži vnetni odziv. Ta pretirano vzdraži živčne poti, povezane z bolečino, in lahko vodi v migrenski napad.
V poskusih na živalih se glavobol ni razvil, če so raziskovalci delovanje te molekule blokirali. Odkritje odpira možnost, da bi v prihodnosti stresno pogojene migrene lahko obravnavali tudi z bolj ciljanimi terapijami – za zdaj pa predvsem potrjuje, da migrena ni »v glavi«, temveč ima zelo konkretno telesno ozadje.
Zakaj nas migrena včasih ujame šele, ko pritisk popusti
Paradoks je, da med napornimi dnevi še nekako zdržimo, ko pa se končno umirimo, nas »raztrešči«. Razlaga je dokaj logična. Telo med obremenitvijo deluje v posebnem načinu preživetja. Dokler traja napetost, smo pogosto v pogonu in adrenalinu, v stisnjenih čeljustih, v »še malo, samo še to«.
Ko se napetost nenadoma prekine, pa se lahko zgodi, da se sistem preklopi prehitro. Pri občutljivejšem živčnem sistemu je prav ta nenadna sprememba – iz visoke aktivacije v sprostitev – lahko sprožilec. Enostavno zato, ker je prehod preoster.
To je tudi razlog, zakaj nam včasih ne pomaga niti vikend. Če smo cel teden živeli na pospešku, potem pa v soboto pričakujemo, da bomo v eni uri “spet normalni”, migrena lahko nastopi kot znak, da telo ne zna več preklapljati mehko.
Migrena pri mladostnikih: ko telo govori namesto besed
Pri mladostnikih je ta povezava pogosto še bolj vidna. Adolescenca je že sama po sebi obdobje nihanj. Hormoni, šola, ocene, socialni pritiski, neprespanost, zasloni, energijske pijače, obremenitve s športom, pričakovanja doma … Mlad človek pogosto ne zna začutiti in še manj povedati, da ne zmore več. Ima pa to moč telo, ki dobesedno »zavre«.
Ko pri mladostniku opazimo ponavljajoče se močne glavobole, slabost, občutljivost na svetlobo, potrebo po temi in tišini, je smiselno, da to vzamemo resno. Ne zato, da bi iskali krivca, ampak da bi razumeli, kaj se dogaja. Migrena pri mladih ni redkost, in pogosto se sproži prav ob stresu, preobremenitvi ali nerednih ritmih.
Kaj pomaga: ne “čudežni trik”, ampak bolj mehka rutina
Pri migreni si pogosto želimo, da bi lahko pritisnili na gumb in jo izklopili. Realnost pa je bolj podobna nastavitvi občutljivega instrumenta. Ko začnemo migreno jemati kot signal preobremenjenega sistema, se fokus premakne. Ne iščemo popolnega nadzora, ampak bolj stabilno osnovo.
Veliko naredimo že s tem, da začnemo opazovati prehode. Kako vstopamo v dan in kako izstopamo iz delovnega ritma. Kako prehajamo iz “moram” v “lahko”. Migrena pogosto živi ravno v teh prehodih.
Spalna ura, hrana, voda: dolgočasne stvari, ki delajo razliko
Pri migrenah so osnovne stvari pogosto preveč banalne, da bi jim verjeli. Pa ravno te ustvarijo tisto notranjo varnost, ki jo živčni sistem potrebuje.
Če spimo vsak dan ob približno podobnem času, telo lažje drži stabilnost. Če ne preskakujemo obrokov in ne živimo na hitro sladkornih “popravkih”, se izognemo padcem energije, ki lahko sprožijo napad. Poskrbimo tudi za zadostno hidracijo čez dan in ne čakajmo do večera, ko že lovimo zaostanek. Gre za nujno higieno občutljivega sistema.
In še nekaj: migrena pogosto ne mara ekstremov. Ne mara “nič spanja” in ne mara “spim do dvanajstih, ker sem izžet”. Raje ima zmernost.
Učimo se upočasnjevati po korakih
Če smo navajeni, da se sprostimo šele, ko se zlomimo, je smiselno vaditi sprostitev prej. Ne kot še eno nalogo, ampak kot drobne mikro-prekinitve, ki telesu sporočajo: ni treba čakati do vikenda, da smeš zadihati.
V praksi to pomeni nekaj minut tišine med opravili. Počasen sprehod brez telefona. Kratek odmor, v katerem popustimo čeljust in ramena. Zavestno dihanje, s katerim telesu dajemo signal, da je varno. Takšne majhne razbremenitve naredijo prehod iz napetosti v umiritev mehkejši. In ko je prehod mehkejši, je manj možnosti, da telo »odreagira« z napadom.
Meje so osnovni preventivni ukrep
Migrena nas pogosto pripelje do vprašanja, ki je neprijetno, a zelo realno: kje živimo čez svoje kapacitete?
Stresa seveda ne moremo popolnoma odstraniti. To tudi ni smiselno. Pomembno pa je, da ga ne nosimo ves čas na isti način. Če ga ne odlagamo, se ga telo nauči zadrževati. Če ne znamo reči »ne«, bo to telo naredilo namesto nas.
Meje so pri migreni pogosto bolj praktična kot filozofska tema. Koliko obveznosti se nabere, preden se ustavimo? Ali znamo razporediti stvari, da ne gori vse naenkrat? Ali znamo vnaprej predvideti tedne, ko se bo od nas zahtevalo več, in takrat zavestno zmanjšati druge pritiske? To je preventiva, ki se na prvi pogled ne zdi povezana z glavobolom, v resnici pa je.
Ko se pridruži še strah pred naslednjim napadom
Veliko ljudi z migreno ne nosi le bolečine, ampak tudi tiho pričakovanje. Strah, ki pravi: “Kaj če spet udari?” In ta strah lahko postane stalno ozadje, ki živčni sistem drži v pripravljenosti.
Pri tem navadno bolj malo pomaga, če se skušamo preusmeriti v »pozitivno«. Raje si priznamo: migrena je naporna izkušnja. Normalno je, da nas je kdaj strah. A če strah začne voditi naš vsakdan, je prav, da poiščemo načine, kako ga zmanjšati. Včasih z načrtnim pogovorom z zdravnikom o strategiji zdravljenja. Včasih s terapevtsko podporo, če je tesnoba že preglasna. Včasih z jasnim načrtom, kaj naredimo ob prvih znakih, da se ne počutimo povsem nemočne.
Kdaj je smiselno do zdravnika
Če se glavoboli stopnjujejo, če se spreminja njihov vzorec, če so napadi pogostejši, daljši, hujši, ali če se pridružijo novi nevrološki znaki, ni čas za samodiagnoze. Prav tako pri mladostnikih: če se glavoboli ponavljajo, vplivajo na šolo, šport in življenje, je smiselno, da to pregleda zdravnik. Migrena je pogosta, a to še ne pomeni, da je treba “stisniti zobe”.
Kaj si je vredno zapomniti?
Če bi morali iz vsega tega odnesti eno misel, je ta: stres migreno lahko sproži, še posebej, če živimo v ciklu napenjanja in nenadnega popuščanja. Migrena se pogosto pojavi tam, kjer so prehodi prehitri, ritmi preveč zlomljeni, življenje pa predolgo teče na rezervi.
##ARTICLE-1878915##
Ko začnemo skrbeti za osnovo – ritem spanja, hrano, vodo, mikro-odmore, bolj realne meje – ne “odpravimo” migrene čez noč. A sistem počasi dobi občutek, da mu ni treba ves čas kričati, da bi ga slišali. In to je pri migreni pogosto največji premik: manj utripajočih alarmov, več prostora za normalne dneve.
