Zakaj se ne znam odločiti? In kako iz kroga neodločnosti
Neodločnost ni le »zoprna«, lahko nas ustavi tudi pri pomembnih korakih. Spoznajte, zakaj se tako težko odločamo in kako začeti graditi več zaupanja v svoje odločitve.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Bi lahko rekli, da se brez težav odločate? Ali pa vam je bližje naslednji scenarij? Sedite pred zaslonom in načrtujete izlet za konec tedna. Odprtih imate več zavihkov, v vsakem je ena možnost. Vse so skoraj dobre, a nobena ni dovolj prepričljiva. Zaprete računalnik, si skuhate kavo, vprašate partnerja, prijateljico, morda še koga tretjega. Ko vam nekdo reče: »Tole je čisto v redu izbira,« vam za trenutek odleže. A že naslednjo minuto se v vas znova oglasi tisti glas: »Kaj pa če bi bilo nekaj drugega boljše?«
V takšnem neodločnem »odločanju« se lahko prepozna marsikdo. In čeprav se navadno pohecamo, da smo pač tehtnica, če ne v glavnem znaku, pa v ascendentu, pa v sebi v resnici dobro vemo, da je tak način delovanja lahko zelo naporen. Določa lahko celo vsakodnevno izčrpanost.
PREBERITE TUDI:
Ni enostavno, ko vedno neskončno tehtamo med številnimi možnostmi. Da tudi takrat, ko se končno odločimo, dvom ne izgine. In da za zadnji korak skoraj vedno potrebujemo potrditev nekoga drugega. Še najhuje pa je, ko v sebi vemo, da prav zaradi te svoje »osebnostne lastnosti« pogosto ne naredimo ničesar in vedno le obstanemo.
A neodločnost ni samo osebnostna lastnost, pogosto gre za kombinacijo strahu pred napako in prepričanja, da mora obstajati popolna odločitev.
Strah pred napačno izbiro
Ko se odločimo, nekaj izberemo, s tem pa hkrati nekaj opustimo. Vsaka odločitev zapre druge možnosti. Če težko prenašamo negotovost, je ta občutek neprijeten. Um želi zagotovilo, da ne bomo obžalovali.
Perfekcionistični del nas verjame, da je mogoče izbrati tako, da kasneje ne bo nobenega dvoma. Da je nekje optimalna možnost in, če bomo le dovolj dolgo analizirali, jo bomo našli.
Težava je, da takšna gotovost v večini življenjskih odločitev ne obstaja. S tem, ko jo v nedogled iščemo, pa le mi sami ostanemo na mestu.
Problem ni v izbiri, ampak v odnosu do negotovosti
Marsikdo razmišlja, da se mora naučiti boljših tehnik analiziranja in bo potem odločanje lažje. A v resnici to navadno ne pomaga, ker težava ni v analizi, temveč v sami odločitvi. In dejstvo je, da ne glede na to, kakšna je, odločitev nikoli ne odpravi negotovosti.
Pri tem je ključen naš odnos do negotovosti. To je tisto, kar moramo zares spremeniti. Sprejeti moramo miselnost, da negotovost ni znak, da je izbira napačna. Je normalen spremljevalec vsake izbire.
Ko to razumemo, se vprašanje spremeni. Ne gre več za: »Katera možnost je popolnoma prava?« Temveč: »Ali sem pripravljena živeti z nekaj odstotki negotovosti?«
Odločanje postane vaja v pogumu, ne vaja v popolnosti.
Ko so se v otroštvu odločali drugi
Včasih korenine segajo dlje nazaj. Če so se v mladosti pomembne odločitve pogosto sprejemale namesto nas – kaj bomo oblekli, s kom se bomo družili, kaj bomo študirali, kako bomo razmišljali – nismo imeli veliko priložnosti razviti notranjega kompasa. Otrok, ki nima prostora za izbiro, se ne uči presojati, ampak se uči prilagajati.
Kasneje v odraslosti se to lahko pokaže kot stalno preverjanje: »Ali je to prav? Ali sem izbral pravilno?« Ker nimamo veliko izkušenj, da bi zaupali lastni presoji, iščemo zunanjo potrditev.
To je posledica učenja. A ob tem dobra novica: tako kot smo se nekoč naučili, da odločitev pride od zunaj, se lahko zdaj učimo, da jo zmoremo sprejeti sami.
Napaka ni katastrofa
Velik del neodločnosti poganja prepričanje, da je napačna izbira usodna. Da bo ena slaba odločitev imela daljnosežne posledice. Bolj realno pa je, da je večina vsakdanjih odločitev popravljivih. Če izberemo napačno pot, jo lahko zamenjamo. Če se odločimo za projekt, ki ne uspe, smo pridobili izkušnjo. Če izberemo smer, ki nam čez čas ne ustreza, jo lahko prilagodimo.
Cena napake je pogosto manjša, kot si jo predstavljamo in kot jo naš um nariše veliko.
Cena neodločnosti pa je po drugi strani sicer tiha, a še kako visoka. Zanjo plačamo z zastojem. Ideje ostanejo na papirju. Priložnosti minejo. Samozaupanje se počasi zmanjšuje, ker si vedno znova potrdimo, da si ne upamo.
Napaka je neprijetna. A stagnacija je dražja.
Vaja v urjenju odločanja
Začnite pri manjših stvareh. Izberite eno vsakodnevno situacijo, kjer običajno preveč tehtate. Lahko je to, kaj boste oblekli, katero knjigo boste začeli brati, kako boste odgovorili na sporočilo …
Postavite si časovno omejitev petih minut. V tem času razmislite največ o treh možnostih. Ko čas poteče, izberite eno in se zavežite, da odločitve ne boste več preverjali ali komentirali.
Ključni del vaje ni izbira sama. Ključ je, da po odločitvi opazujete nemir, ki se pojavi. Tisti notranji glas, ki želi še enkrat preveriti. Ne utišajte ga, ne prepričujte se. Samo opazujte ga in kljub temu vztrajajte pri izbrani možnosti.
S tem trenirate toleranco do negotovosti. In prav ta sposobnost je osnova notranje stabilnosti. Večkrat, ko boste vajo ponovili, bolje vam bo šlo.
Ko se odločimo, se premaknemo
Odločitev sama po sebi ne zagotavlja uspeha, zagotavlja pa napredek.
Ko se premaknemo, dobimo novo informacijo, novo izkušnjo, nov občutek. To je nekaj, česar z analiziranjem ne moremo dobiti. Šele v dejanju vidimo, ali je smer prava.
Tako se naslednjič, ko boste znova odprli več zavihkov in iskali še eno mnenje, spomnite, da ne potrebujete nove informacije. Potrebujete samo en majhen premik: izbrati in dovoliti, da nekaj časa ne veste, ali je bila to najboljša možnost. To ni nepremišljenost. Je začetek zaupanja vase.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
