Zakaj ob avtoriteti zmrznemo (in kako se končno postaviti zase)
Strah pred avtoriteto lahko povzroči, da ob šefu, zdravniku ali profesorjih izgubimo dar govora in zamrznemo. Preverite, zakaj se to zgodi in kako si pomagati.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V življenju bodo vedno ljudje, ki imajo več moči, besede, pravice, konec koncev tudi denarja. In ko taki ljudje stopijo pred nas, se pogosto začnemo čutiti čudno. Kot da ne bi bili več mi in čeprav vemo, kaj bi morali povedati, enostavno nič ne pride iz nas. Misli se razletijo, jezik postane trd, grlo se zoži, v telesu je nek nenavaden hlad. Včasih samo kimamo, drugič postanemo pretirano prijazni, lahko pa smo tudi povsem pomanjšani in prestrašeni.
Za mnoge se to ne zgodi le, če na cesti opazijo znano osebo ali če jih ogovori predsednik države. Tak trenutek se lahko sproži tudi ob šefu na sestanku. Ali pri zdravniku v ambulanti. Pred profesorjem ali samo nekom, ki nas gleda, kot da mu dolgujemo razlago. In čeprav smo še pred pol ure točno vedeli, kaj bi rekli, se takrat nekaj v nas izklopi.
PREBERITE TUDI:
Če se v tem prepoznate, naj vas potolažimo. Niste edini. Pogosto gre za to, da naš sistem zelo dobro pozna občutek, ko avtoriteta ni bila varna, in zato reagira.
Ko je reakcija večja od situacije
Zelo značilno pri tem vzorcu je, da nas preseneti. Oseba pred nami je lahko razumna. Ni nujno, da kriči, grozi ali ponižuje, lahko je samo odrezava, formalna, hitra. Lahko gre tudi samo za hladen pogled, ki ne dopušča veliko prostora. Nič zares nevarnega, a vseeno se telo odzove, kot da je ogroženo.
Ob tem je zelo dobro razumeti, da naše reakcije niso vedno povezane samo z dogodki, ki se nam dogajajo tukaj in zdaj. Pogosto reagiramo na to, kar je telo nekoč že doživelo, in si je zapomnilo, da je ob “močnejšem” treba utihniti, se prilagoditi, ne komplicirati, le preživeti.
Kako nastane strah pred avtoriteto
Prva avtoriteta v življenju je navadno nekdo doma. Oče, mama, skrbnik. Lahko je bil kritičen, nepreračunljiv, hladen. Lahko se je razjezil brez jasnega razloga. Lahko je bil fizično prisoten, čustveno pa nedosegljiv. Zelo pogosto je tudi, da je bila pri njem pohvala pogojna, napaka pa nevarna.
Če se nam je to dogajalo kot otroku, smo razvili strategijo, kako ohranjati mir in zmanjšati tveganje. Ugotovili smo, kdaj je bolje, da se potuhnemo, in kdaj nam bo pomagalo, če se delamo, da smo popolni, ter se potrudimo ugajati. Vse to se je zapisalo v našo podzavest in ta zapis odnesemo tudi v odraslo življenje. Ko se podobne situacije, kot smo jih bili vajeni od doma, zgodijo na delovnem mestu, pri zdravniku, uradnikih, učiteljih in drugih “pomembnih” ljudeh, se stare strategije naenkrat spet prižgejo. Telo je zvesto temu, kar ga je nekoč obvarovalo.
Nekateri tako zmrznemo v tišino. Na sestanku ne vprašamo nič, potem pa doma cele večere sestavljamo v glavi stavke, ki bi jih morali izreči. Mogoče že leta odlašamo s pogovorom o napredovanju, ker nas že misel na to vrne v občutek: “Ne bodi zahtevna. Ne izzivaj.”
Drugi zmrznemo tako, da postanemo preveč pridni. V ambulanti ne povemo, da nas boli, ker nočemo izpasti “komplicirani”. Na koncu se strinjamo s planom, ki ga v resnici ne razumemo, in šele v avtu začutimo paniko, ker smo spet izpustili najpomembnejše.
Ko se preteklost neopazno preseli v sedanjost
Včasih se z avtoriteto ne pogovarjamo kot odrasli z odraslim. V nas se sproži stari odnos iz otroštva. Stara hierarhija, stari strah pred kaznijo, posmehom, zavrnitvijo.
Takrat oseba pred nami postane večja, kot je v resnici. Naša beseda postane manjša, kot bi smela biti. In to je natančen trenutek, ko je koristno, da se ne trudimo “premagati strahu” z močjo, ampak najprej prepoznamo, kaj se nam pravzaprav dogaja.
Tri vprašanja, ki hitro razjasnijo, kaj se je sprožilo
Ko začutimo tisti znani občutek – zategnjenost, zmedenost, željo, da bi izginili – si v sebi postavimo tri preprosta vprašanja.
Na koga me ta oseba spominja?
Kdaj sem se tako počutila že prej?
Zakaj mi je ta dinamika tako znana?
Ne iščemo popolne zgodbe, samo občutek. Ker ko enkrat prepoznamo: “Aha, to je staro,” se v nas pojavi možnost izbire.
Najprej poimenujemo, potem šele ukrepamo
Ko se zamrznitev začne, v nas pogosto steče notranje prigovarjanje: “Daj, zberi se. Ne kompliciraj. Povej nekaj. Kaj je narobe s tabo?” To običajno ne pomaga. To je samo še ena avtoriteta, le da je tokrat od znotraj.
Bolj uporabno je, da naredimo nekaj precej bolj odraslega: poimenujemo stanje brez dodatne drame.
“Zdaj me je strah.”
“Zdaj se mi je zameglilo.”
“Zdaj imam občutek, da moram ugajati.”
Ko to izrečemo v sebi, se pogosto zgodi majhen premik, kot da se spet usedemo nazaj v svoj stol.
Telo najprej, besede potem
Zamrznitev ni »miselni problem«, temveč telesni odziv. Zato je prvi cilj, da telesu sporočimo, da smo na varnem, da smo danes odrasli in je drugače kot takrat v preteklosti.
Pomaga, če čisto konkretno naredimo nekaj, kar telo razume. Počasi vdihnemo, zadržimo dih, počasi izdihnemo, zadržimo izdih. Ponovimo nekaj krogov, brez drame. Lahko neopazno pritisnemo stopala v tla. Sprostimo čeljust. Spustimo ramena. Pogled za trenutek usmerimo v predmet v prostoru, da se orientiramo: “Sem tukaj, to je zdaj.”
Tako »prizemljevanje« nam povrne sposobnost jasnega mišljenja.
Majhne meje so trening za velike situacije
Pri avtoritetah si pogosto želimo, da bi naenkrat postali pogumni, zgovorni, suvereni. A živčni sistem se redko prepriča z velikimi skoki. Začeti je treba z majhnimi, ponavljajočimi izkušnjami.
Ko v restavraciji mirno povemo, da je naročilo napačno. Ko prodajalki rečemo, da ne potrebujemo dodatka. Ko v pogovoru s prijateljico ne preglasimo sebe, ampak ostanemo pri “meni to ni ok”. Ko v službi vprašamo eno dodatno vprašanje, čeprav bi najraje molčali.
Vse to ni nepomembno. To je trening, kjer telo navajamo, da je naša suverenost varna.
Stavki, ki jih lahko uporabimo takoj
V takih situacijah je zlata vredno imeti pripravljeno enostavno konstrukcijo, ki nas vrne v odraslo držo, tudi če smo v sebi še v krču.
Pri šefu lahko rečemo: “Rad/a bi preveril/a, kaj vam je v tej točki najbolj pomembno.” Ali: “Lahko prosim poveste, kaj je prva prioriteta, da se ne izgubim v vsem?”
Pri zdravniku: “Imam dve vprašanji, preden zaključimo.” In potem vprašamo, tudi če se nam zdi, da nas gleda nestrpno. Tudi če v nas kriči stari del: “Ne teži.”
V skupini, kjer nekdo prevzame vlogo vodje: “Rad/a bi, da slišimo še druge, preden se odločimo.” Ali: “Jaz bom ta plan izpustil/a, se pa z veseljem pridružim naslednjič.”
To so orientacijski stavki, ki nas postavijo nazaj na svoje mesto.
Ko se po dogodku sramujemo
Veliko se nas ne zlomi v sami situaciji, ampak po njej. Ko pridemo domov in se začne notranje sojenje: “Kako si lahko bil tako tih? Kako si lahko spet popustila?”
A treba je vedeti, da sram samo utrjuje naš vzorec. Zato nam nikoli ne koristi. Namesto tega, da si sodimo, se raje vprašajmo: “Kaj je bilo danes zame preveč? Kje sem izgubila stik s sabo? Kaj bi bil naslednjič samo en majhen korak drugače?”
Odraslost ni v tem, da nas nič ne prestraši, pač pa da se znamo pobrati in se naslednjič vrniti k sebi malo hitreje.
Kratek načrt za trenutek, ko začutimo zamrznitev
Ko se vam zgodi, da ob avtoriteti zmrznete, si lahko zapomnite preprost vrstni red.
Najprej dih in telo, da se misli sploh vrnejo.
Potem tiho poimenovanje: “To je strah. To je staro.”
Potem orientacija: “Kje sem, kaj vidim, kaj čutim v stopalih, v čeljusti?”
In potem ena odrasla odločitev. Lahko je to vprašanje. Ali prošnja za pojasnilo. Ena poved, ki vas postavi nazaj v svojo moč. Ni treba, da je popolno. Samo resnično.
Ker vsakič, ko v taki situaciji ostanemo vsaj malo bolj prisotni, naš sistem dobi novo informacijo: avtoriteta ni več avtomatsko nevarnost. In mi nismo več tisti otrok, ki mora preživeti. Zdaj lahko tudi normalno funkcioniramo in se postavimo zase.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
