Vrhovno sodišče je glede zastaranja denarnega (kondikcijskega) zahtevka pri kreditu v švicarskih frankih odločilo, da je kondikcijski zahtevek kreditojemalca po tožbi sicer vloženi julija 2016 že v celoti zastaral.
Kaj je kondikcijski zahtevek? To je zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, ki predpostavlja premik premoženja na podlagi pravnega posla, ki je že od začetka neveljaven ali preneha veljati pozneje.
Kot je v svojem sporočilu zapisalo Združenje bank Slovenije, je ta odločitev bistvenega pomena za vse tožbe, ki so v teku ali bi bile morda še vložene, saj jasno opredeljuje temelje za zastaranje kondikcijskega zahtevka v zahtevkih kreditojemalcev v švicarskih frankih. "Praktično to pomeni, da kljub morebiti ugotovljeni ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih, kreditojemalec ne more pričakovati, da bo upravičen tudi do morebitnega plačila s strani banke."
Vrhovno sodišče je zanikalo možnost navezave začetka teka roka zastaranja na ugotovitev morebitne ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih. Potrdilo je, da načelo vestnosti in poštenja velja tudi za kreditojemalca kredita v švicarskih frankih, ki bi lahko ob dolžni skrbnosti z upoštevanjem 5-letnega zastaralnega roka pravočasno vložil tožbo z ustrezno oblikovanim kondikcijskim zahtevkom, saj sodišče ni ugotovilo nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale zadrževanja teka zastaranja.
Podrobneje o sodbi Vrhovnega sodišča:
V konkretnem primeru je kreditojemalec dne 22.12.2006 sklenil kreditno pogodbo v EUR, dne 24.5.2007 je sklenil aneks št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim je kredit v EUR spremenil v kredit z valutno klavzulo (CHF kredit), dne 2.9.2010 je sklenil aneks št. 2 h kreditni pogodbi, s katerim je bila sprememba iz aneksa št. 1 ukinjena (pomeni, da je kredit iz CHF spremenil nazaj v EUR), dne 18.7.2016 pa je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti aneksa št. 1 in uveljavljal denarni zahtevek (razliko v domnevnih preplačilih).
Sodišči 1. in 2. stopnje sta v prvem postopku odločili, da je kondikcijski zahtevek zastaral in zavrnili tožbeni zahtevek, enako sta storili v ponovljenem postopku, Vrhovno sodišče pa je dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali za začetek teka zastaralnega roka za zahtevek kreditojemalca, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene z valutno klavzulo v CHF, zadošča njegovo vedenje o škodljivih posledicah pogodbe iz časa izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, posebej glede na možnosti uspeha s tožbenim zahtevkom, če bi ga vložil dne 2. 9. 2010 (torej ob sklenitvi Aneksa št. 2), ob upoštevanju njegovega tedanjega poznavanja relevantnih okoliščin?" in nato z odločitvijo v zadevi opr. št. II Ips 75/2024 z dne 7.5.2025 presodilo, da sta odločitvi nižjih sodišč, ki sta presodili, da je zastaranje začelo teči, ko je kreditojemalec sklenil aneks št. 2, pravilni (v konkretnem primeru se je zastaranje izteklo v letu 2015), saj se je zavedal dejanskih okoliščin glede svojega prikrajšanja in bi se takrat ob vsej dolžni skrbnosti mogel in moral obrniti na pravnega strokovnjaka, ki bi mu svetoval glede njegovega pravnega položaja.
Vrhovno sodišče je, kot pravi Združenje bank Slovenije, v svoji odločitvi poudarilo, da tudi upnika oziroma kreditojemalca zavezuje načelo skrbnosti ravnanja in vzpostavilo okvir, ki bo v prihodnje reguliral denarne zahtevke kreditojemalcev.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
