Prehranska varnost v Sloveniji: Kako odvisni smo od tuje hrane?
Če bi zaradi naravnih nesreč ali vojaških konfliktov prišlo do omejitve uvoza hrane, če bi se meje zaprle, bi Slovenija zdržala prehransko krizo? Kako samooskrbni smo?
Vojna v Ukrajini, pandemija covida-19, podnebni ekstremi in motnje v globalnih dobavnih verigah so v zadnjih letih jasno pokazali, da prehranska varnost ni samoumevna. Vprašanje, kako odporna je Slovenija, če bi se uvoz hrane nenadoma ustavil, zato ni več hipotetično, temveč postaja strateško. Kako samooskrbna je danes Slovenija in kje so največje vrzeli?
Kaj bi se zgodilo, če bi se uvoz hrane ustavil čez noč?
Samooskrba v Sloveniji je neenakomerna in močno odvisna od vrste hrane, naravnih danosti in vpetosti v enotni trg Evropske unije. Država je relativno dobro preskrbljena z mesom, mlekom in jajci, medtem ko je pri sadju in zelenjavi močno odvisna od uvoza. To neravnovesje izhaja iz omejenih njivskih površin, razdrobljene strukture kmetijstva ter dejstva, da velik del slovenskih kmetij leži v gorsko-hribovskih območjih ali na vodovarstvenih pasovih, kjer intenzivna pridelava ni mogoča, so za Svet24 pojasnili na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP).
"Slovenija je zaradi majhnosti in specifičnosti agro-živilskega sektorja (nepovezanost, neprilagojenost na podnebne spremembe, nekonkurenčnost) zelo ranljiva na zunanje politične in gospodarske pretrese (geopolitične krize, bolezni živali in ljudi ipd.). Zato MKGP sistematično izvaja ukrepe za izboljšanje sektorja ter zmanjševanje ranljivosti in tveganj v primeru različnih kriz," so navedli.
Brez uvoza bi z mesom zdržali leto dni, pri zelenjavi pa bi hitro zaškripalo
Slovenija je na področju prehranske varnosti relativno močna pri osnovnih žitih, mesu in jajcih, medtem ko ima izrazite vrzeli pri sadju in zelenjavi. Po podatkih Statističnega urada RS (SURS) je bila samooskrba v letu 2023 približno 48 odstotkov za svežo zelenjavo in 24,6 odstotka za sveže sadje, kar kaže na odvisnost od uvoza v teh kategorijah, medtem ko so žitarice in nekateri živalski proizvodi blizu ali nad domačimi potrebami.
Na ravni EU je skupna samozadostnost visoka pri žitih, mesu in mlečnih proizvodih, vendar obstajajo sistematične vrzeli pri sadju, zelenjavi in določenih oljnicah ter beljakovinskih krmilih. Slovenija zaradi majhnosti površin in razdrobljenosti kmetij prav tako sledi evropski slabosti, predvsem pri dostopnosti sveže zelenjave skozi vse leto, kar jo postavlja v podobno ranljivo pozicijo kot nekatere druge manjše države članice.
Če bi zaradi naravne nesreče, bolezni živali ali geopolitičnega konflikta prišlo do popolne omejitve uvoza hrane, bi Slovenija ob normalnih vremenskih razmerah in brez nepredvidljivih dogodkov, kot so suše ali poplave, lahko dokaj dobro preskrbela prebivalstvo z mesom, jajci in mlečnimi izdelki leto dni ali celo dlje. Pri rastlinskih živilih pa bi bile razmere po navedbah ministrstva bistveno slabše.
Zaloge sadja in zelenjave bi zadoščale le za nekaj mesecev, pri čemer bi bila odločilna sezona, v kateri bi se meje zaprle. Najbolj kritično obdobje bi bilo pozimi in zgodaj spomladi, ko so zaloge najnižje in domača pridelava najmanjša. Večje pomanjkanje bi občutili pri kmetijskih proizvodih, kot so sladkor, jedilna olja, določene žitarice. Ob tem na MKGP poudarjajo, da bi ob izpadu uvoza hitro prišlo do zmanjšanja pestrosti prehrane, hranil in vitaminov, poslabšala bi se raznovrstnost prehrane in povečale socialne stiske."
Brez dobave gnojil, krmil in zdravil bi tudi meso in mleko hitro postala luksuz
Poleg količin hrane je po navedbah pristojnega ministrstva pomembno poudariti še en pogosto spregledan vidik prehranske varnosti. Dolgotrajna zapora uvoza ne bi vplivala le na končne izdelke, temveč tudi na dobavo semen, gnojil, krmil, veterinarskih zdravil, goriva in energije. Tudi najboljša samooskrba bi se brez teh vhodnih surovin hitro začela krhati, kar pomeni, da je odpornost prehranskega sistema širše vprašanje logistike, energetike in delovne sile.
V zadnjih letih se sicer kažejo nekateri spodbudni trendi. Samooskrba s sadjem se je povečala, prav tako pri zelenjavi in krompirju. Kar po pojasnilih MKGP ni zgolj posledica ugodnih vremenskih razmer, temveč tudi investicij v sadjarstvo in zelenjadarstvo, podpore rastlinjakom, namakalnim sistemom ter večjega povpraševanja po lokalno pridelani in ekološki hrani, pravijo na kmetijskem ministrstvu. Kljub temu ostaja dejstvo, da Slovenija tudi ob teh izboljšavah ostaja izrazito uvozno odvisna pri sveži zelenjavi in sadju, zlasti zunaj glavne sezone.
Žita blizu zgornje meje – 100 odstotne samooskrbe ne bo
Samooskrba se že več let giblje okoli osemdesetih odstotkov in se zaradi omejenih njivskih površin ne more bistveno povečati. To pomeni, da popolna samozadostnost pri osnovnih žitih ni realen cilj, temveč je ključna predvsem stabilnost proizvodnje in ohranjanje obstoječih kmetijskih zemljišč.
"Glede na razpoložljive njivske površine v Sloveniji se samooskrba z žiti, ki se v zadnjih letih giba okoli 80 odstotkov, bistveno ne more povečati," so zapisali pri MKGP.
Uvoz polni police z mesom in jajci, domača reja pa izgublja tla pod nogami
Na področju mesa in jajc se v zadnjih letih kaže zanimiv paradoks. Razpoložljivost teh živil narašča, stopnja samooskrbe pa pada. Razlog je povečanje uvoza, predvsem pri prašičjem mesu, kjer je domača proizvodnja že dolgo nezadostna. Uvoz sicer prispeva k nižjim cenam in večji izbiri za potrošnike, hkrati pa povečuje pritisk na domače rejce, ki težje dosegajo konkurenčne odkupne cene in so bolj izpostavljeni tržnim nihanjem.
"V daljšem časovnem obdobju je v povprečju 23 odstotkov skupne količine razpoložljivega mesa uvoženega. Ob tem je potrebno dodati, da k temu največ prispeva uvoz prašičjega mesa, kjer je stopnja samooskrbe v zadnjih letih med 35 in 43 odstotki. Če pogledamo vse sektorje mesa skupaj, se je uvoz mesa v zadnjih letih povečal, kar je ključen dejavnik, ki prispeva k naraščajoči razpoložljivosti mesa," pravijo na MKGP.
Pri jajcih pa je po njihovih podatkih del upada samooskrbe posledica poslovnih odločitev večjih proizvajalcev. »V izračun samooskrbe z jajci sodijo konzumna jajca in jajca za nasad (valilna jajca).Tako govorimo o skupni bilanci za jajca. Stopnja samooskrbe se je znižala pri obeh vrstah jajc. Pri valilnih jajcih je glavni razlog odločitev enega večjih perutninarskih podjetij, da kapacitete za rejo matičnih jat nameni reji piščancev, medtem ko valilna jajca kupuje v tujini. Pri konzumnih jajcih je zaznan rahel upad prireje, ki pa ostaja blizu dolgoletnega povprečja,« so pojasnili na ministrstvu.
Prehod iz baterijskih hlevov v prosto rejo kot ključ stabilne samooskrbe
Stopnja samooskrbe pri mesu je upadla za 4 odstotne točke na 79 odstotkov, samooskrba z jajci se je znižala za 8 odstotnih točk na 87 odstotkov.
Država sicer skuša ta trend blažiti z naložbami v boljše rejne pogoje in postopnim prehodom v trajnostnejše sisteme reje. V okviru strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 (SN 2023–2027) je jasno zastavljen cilj spodbujanja trajnostnega kmetijstva, konkurenčnosti in dobrega počutja živali. Kot del teh strateških usmeritev so predvidene intervencije za izboljšanje rejnih kapacitet, kar vključuje nadgradnjo hlevov in objektov.
Ob tem so na MKGP spomnili, da je bil letos objavljen razpis za nadstandardno rejo perutnine. Eden izmed ciljev strateškega načrta je tudi spodbujanje ekološkega kmetovanja, kamor sodi ekološka reja kokoši nesnic in proizvodnja ekoloških jajc. Pripravljajo se tudi pravne podlage za pomoč rejcem za prilagoditev rej kokoši nesnic, na podlagi katere bodo rejci lahko pridobili finančna sredstva za prilagoditev rej kokoši nesnic iz sistema baterijske reje v hlevsko ali prosto rejo v skladu s predpisi, ki urejajo področje zaščite rejnih živali.
Stopnja samooskrbe medu močno narasla, a vremenske razmere ostajajo ključen dejavnik
Posebna zgodba je čebelarstvo, kjer je stopnja samooskrbe močno nihala in se v zadnjem letu zaradi izjemno ugodnih razmer skoraj potrojila. "A prav ta primer jasno kaže, kako zelo je del kmetijstva odvisen od vremena in kako hitro se lahko pozitivni trendi obrnejo. Zato stabilnost sektorja temelji predvsem na sistemski podpori in ne na posameznih dobrih letinah," opozarjajo na MKGP.
Stopnja samooskrbe pri medu se je skoraj potrojila, kar je predvsem posledica izjemno ugodne čebelarske pašne sezone v letu 2025, ko je bila pridelava medu rekordna (4.044 ton, kar pomeni približno 175 odstotkov samooskrbe).
Kljub temu je treba poudariti, da pridelava medu v Sloveniji močno niha, saj je odvisna od čebeljih paš in vremenskih razmer v času paš, zato obstaja tveganje, da gre za začasno povečanje. Že v preteklosti so bile stopnje samooskrbe med leti zelo spremenljive zaradi pozeb, dolgotrajnih suš in neugodnega vremena.
Eden od razlogov za stabilnost slovenskega čebelarskega sektorja je tudi pozornost, ki mu jo namenja MKGP z vsemi potrebnimi ukrepi: financiranje javne službe v čebelarstvu, ukrepi v okviru Strateškega načrta SN 2023–2027 in podpore za zdravstveno varstvo čebel.
Strateške blagovne rezerve hrane pomagajo kratkoročno, ne pa ob dolgotrajni krizi
Slovenija ima vzpostavljene tudi strateške blagovne rezerve osnovnih živil, ki so namenjene kratkoročni stabilizaciji razmer v primeru izrednih dogodkov. Te rezerve pa niso zasnovane za dolgotrajno zaprtje države in ne morejo nadomestiti redne proizvodnje in uvoza. V daljši krizi bi bila odločilna sposobnost domačega kmetijstva, da ohrani proizvodnjo, ter pripravljenost potrošnikov, da se prilagodijo drugačnim prehranskim razmeram, še pravijo na MKGP.
Ob tem na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport za Svet24 pojasnili, da je petletni program oblikovanja in vzdrževanja državnih blagovnih rezerv v skladu z zakonom o tajnih podatkih označen s stopnjo tajnosti, zaradi česar vam točnih podatkov o vrstah in količinah živil žal ne moremo razkriti. "Lahko le povemo, da so bile zaloge živil v času različnih kriz v preteklih letih večkrat povišane in so na visokih ravneh," so zapisali.
Ključno vprašanje prihodnosti zato ni le, koliko hrane lahko pridelamo, temveč tudi, kakšno prehrano smo kot družba pripravljeni sprejeti. Večja prehranska varnost namreč pomeni manjšo raznolikost, več prilagajanja naravnim pridelovalnim ciklom in več lokalne hrane.
Slovenija lahko preživi brez uvoza, a izbira hrane bo bistveno omejena
"Če bodo potrošniki še naprej zahtevali poceni in celoletno ponudbo, bo uvoz ostal nepogrešljiv. Če pa bodo izbirali lokalno, sezonsko in kakovostno hrano, bodo s tem neposredno krepili odpornost slovenskega prehranskega sistema," so prepričani na MKGP.
»Na dolgi rok je ključno, da se za odpornost kmetijskega sektorja v Sloveniji dela z roko v roki s potrošniki, da izbirajo lokalno pridelane in predelane izdelke, s tem pa krepijo robustnost sektorja in skrbijo za njegov dolgoročen obstoj,« pravijo na ministrstvu.
Končni odgovor na vprašanje, ali bi Slovenija preživela brez uvoza hrane, je torej pritrdilen, a z velikim opozorilom. Preživela bi, vendar z bistveno bolj omejeno izbiro, večjim tveganjem za pomanjkanje določenih hranil ter z večjimi socialnimi stiskami. Prehranska varnost tako ni zgolj vprašanje kmetijske politike, temveč dolgoročna strateška odločitev celotne družbe.
Slovenija lahko okrepi prehransko varnost z več zelenjave, sadja in stročnic
Slovenija lahko svojo prehransko varnost okrepi z večjo pridelavo zelenjave, sadja in beljakovinskih stročnic ter z daljšo sezono pridelave skozi rastlinjake in boljše skladiščne kapacitete. Pomembno je tudi vlagati v predelavo hrane, učinkovitejšo logistiko in digitalne rešitve za prodajo in distribucijo. Uspeh pa bodo podprle tudi sistemske in politične spodbude, kot so finančna pomoč, sodelovanje in povezovanje kmetov v kooperativah, podpora lokalni prodaji in razvoj strateških rezerv hrane, menijo na MKGP.
Približno tretjina hrane se še vedno zavrže
Ob tem pa na MKGP tudi opozarjajo, da ko govorimo o samooskrbi ali o preskrbi s hrano, ne smemo pozabiti na izgube hrane in odpadno hrano. Izgube hrane v posameznih sektorjih lahko po njihovih navedbah zmanjšamo z izboljšano tehnologijo pridelave, dobrobitjo, pravilnim skladiščenjem, pogodbeno oz. načrtovano pridelavo, pravičnimi odnosi v verigi, predelavo slabših pridelkov v izdelke z dodano vrednostjo.
Odpadno hrano pa lahko zmanjša prav vsak posameznik in vsak člen v verigi preskrbe s hrano. Zavrže se namreč približno tretjina vse pridelane hrane. "Z novim zakonom o hrani uvajamo certifikat za manj odpadne hrane za vse člene v verigi, hkrati pa veliko delamo na ozaveščanju in informiranju potrošnikov in členov v verigi. S tega vidika je pomembno, da se preprečuje nastajanje izgub hrane, presežkov in odpadne hrane z optimiranjem zalog, primerno tehnologijo, ozaveščanjem; nato se zmanjšuje količino odpadne hrane s prerazporejanjem oziroma doniranjem ali predelavo v nove izdelke ali preusmerjanjem v krmo za živali," so za Svet24 zapisali na MKGP.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
