Žižek z velikim pozivom Evropi: Čas je, da postane velesila
Evropa po mnenju Žižka in soavtorjev ne more ostati le skupni trg. Želijo Unijo, ki lahko sama vlaga, se brani in zmanjšuje strateške odvisnosti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Ali želimo Evropejci še naprej sami odločati o svoji usodi ali bomo dovolili, da bodo najpomembnejše odločitve sprejete drugje?«
S tem vprašanjem slovenski filozof Slavoj Žižek, nekdanji posebni svetovalec predsednika Evropske komisije za umetno inteligenco Guillaume Klossa in nekdanja francoska ministrica za kulturo Catherine Trautmann odpirajo skupni komentar o prihodnosti Evropske unije.
Besedilo z naslovom »Europe Must Choose Between Power and Dependence« oziroma Evropa mora izbrati med močjo in odvisnostjo je 14. septembra objavil Project Syndicate. Vsi trije avtorji sodelujejo pri pobudi Europa Power Initiative, Žižek in Klossa kot sopredsedujoča, Trautmann pa kot soustanoviteljica.
Njihova izhodiščna ugotovitev je, da se je okolje, v katerem deluje Evropska unija, spremenilo. Energija, tehnologija, finance in dobavne verige po njihovih besedah niso več samo gospodarska vprašanja, ampak tudi sredstva politične moči. Zato menijo, da formalna politična neodvisnost držav ne zadošča več, če so te pri ključnih surovinah, tehnologijah, energiji ali obrambi odvisne od drugih.
Ne »več Evrope«, ampak Evropa, ki lahko ukrepa
Ko govorijo o močnejši Evropski uniji, avtorji ne mislijo zgolj na prenos dodatnih pristojnosti v Bruselj.
Njihova zamisel je, da bi morale evropske države skupaj razviti zmogljivosti, ki jih posamezna članica sama težko zagotovi. Med njimi naštevajo obrambo, energijo, raziskave, polprevodnike, računalništvo v oblaku, podatkovno infrastrukturo, umetno inteligenco in velike investicije.
Evropa naj se po njihovem ne bi zadovoljila niti s položajem tako imenovane srednje sile.
»Evropa mora postati demokratična velesila, močna, suverena in neimperialna,« pišejo.
S tem ne predlagajo države po vzoru Združenih držav Amerike. Pojasnjujejo, da naj bi lokalne in nacionalne oblasti še naprej odločale tam, kjer lahko svoje naloge učinkovito opravljajo same. Skupno evropsko raven pa vidijo tam, kjer velikost posamezne države postane omejitev.
Njihovo razumevanje suverenosti zato ni omejeno na vprašanje, kdo ima formalno pravico sprejeti odločitev. Država oziroma Evropska unija mora imeti po njihovem tudi dejanske možnosti, da jo uresniči.
Obramba je samo del njihove enačbe
Velik del razprave o evropski samostojnosti se trenutno vrti okoli obrambe, vendar Žižek, Klossa in Trautmann govorijo o precej širšem sklopu odvisnosti.
Evropska unija mora biti po njihovih besedah sposobna sama skrbeti za svojo varnost v času, ko se ameriške zaveze do zaveznikov spreminjajo. Ob tem naštevajo nadaljnjo pomoč Ukrajini, ohranjanje demokracije, pravne države in medijskega pluralizma ter razvoj lastne znanstvene, tehnološke, energetske in industrijske moči.
Podobne izraze uporablja tudi sama Evropska unija. Evropski svet je junija med prednostnimi nalogami izpostavil zmanjševanje strateških odvisnosti, zapolnjevanje kritičnih obrambnih vrzeli in krepitev evropske obrambne industrije. Pri gospodarstvu je poudaril tehnološke inovacije, industrijsko prenovo, cenejšo energijo in zmanjševanje odvisnosti od tretjih držav.
Tudi pri energiji Svet EU opozarja, da odvisnost od uvoženih fosilnih goriv in ranljivost tehnoloških dobavnih verig vplivata na evropsko gospodarsko varnost in politično samostojnost.
Več denarja za vojsko ne na račun zdravstva in šolstva
Avtorji posebej izpostavljajo vprašanje, kdo bo povečano evropsko moč plačal.
Povečevanja obrambnih izdatkov po njihovem ne bi smeli financirati tako, da bi države zato zmanjševale sredstva za zdravstvo, izobraževanje, raziskave, socialno varnost, podnebne ukrepe ali kulturo.
Rešitev vidijo v združevanju naložb, pri katerih je za učinkovitost potrebna velika ekonomija obsega. Če države nekatere zmogljivosti financirajo in razvijajo skupaj, lahko po njihovem z vsakim porabljenim evrom dosežejo več.
Enako logiko uporabljajo pri tehnologiji.
Tehnološke suverenosti ne razumejo samo kot omejevanje tveganj umetne inteligence. Menijo, da bi morala Evropa vzpostaviti lastno digitalno infrastrukturo, nad katero bi imela nadzor, varovati podatke državljanov in podjetij ter umetno inteligenco uporabljati tudi v zdravstvu, izobraževanju, raziskavah in javni upravi.
Za svojo trditev o podpori državljanov imajo tudi podatke
Žižek in soavtorja trdijo, da Evropejci ne zahtevajo abstraktno »več Evrope«. Po njihovem želijo Unijo, ki lahko zaščiti svoje prebivalce, investira, predvideva težave, sprejema odločitve in ukrepa takrat, ko nacionalne države same ne zmorejo dovolj.
Podatki zadnjega Eurobarometra Evropskega parlamenta kažejo podobno smer.
68 odstotkov vprašanih meni, da bi morala imeti Evropska unija v prihodnje pomembnejšo vlogo pri zaščiti prebivalcev pred globalnimi krizami in varnostnimi tveganji. 73 odstotkov jih želi, da bi imela EU več sredstev za soočanje z globalnimi izzivi, 75 odstotkov pa Evropsko unijo vidi kot prostor stabilnosti v nemirnem svetu.
Da je članstvo njihove države v EU koristno, meni 74 odstotkov Evropejcev, kar je eden najvišjih deležev, odkar Eurobarometer to vprašanje postavlja.
Avtorji te podatke umeščajo v svojo tezo, da razprava po njihovem ni več samo izbira med nacionalno državo in Evropo. Sami dilemo opišejo drugače: ali bodo države vsaka zase ostale omejene pri vprašanjih, ki presegajo njihove zmogljivosti, ali bodo na teh področjih svojo moč združile.
Zakaj govorijo o Sloveniji
Poseben poudarek namenijo letu 2027.
Takrat bodo po njihovih navedbah pomembne volitve potekale v Franciji, Italiji, Španiji, na Poljskem, v Grčiji, na Finskem, v Estoniji, na Slovaškem in v Sloveniji. V teh državah skupaj živi več kot polovica prebivalstva Evropske unije.
V Sloveniji bodo leta 2027 na vrsti volitve predsednika republike. Predsedniški mandat traja pet let, sama funkcija pa je v slovenskem političnem sistemu večinoma reprezentativna in pobudna.
Avtorji Slovenije ne izpostavljajo posebej zaradi njene notranje politike. V njihovem argumentu je pomembnejše nekaj drugega.
Odločitev posamezne evropske države o obrambi, energetiki, priseljevanju, industriji, Ukrajini ali tehnologiji po njihovih besedah ne ostane znotraj njenih meja. Vpliva tudi na druge članice.
Zato zapišejo, da je vsak Evropejec na neki način udeležen tudi pri volitvah, »na katerih sam ne glasuje«. Predlagajo več povezovanja med nacionalnimi predvolilnimi razpravami, podobna vprašanja kandidatom v različnih državah in več pozornosti posledicam nacionalnih programov za celotno Evropsko unijo.
Carney kot primer sveta, o katerem govorijo
Besedilo objavljajo tudi v času obiska kanadskega premierja Marka Carneyja v Strasbourgu.
Prav Carneyja navajajo pri opisu novega mednarodnega okolja, v katerem se energija, tehnologija, finance in dobavne verige vse pogosteje uporabljajo kot sredstva politične moči in pritiska.
Kanadski premier je med obiskom Evrope poudaril krepitev vezi z EU na področjih trgovine, investicij in varnosti. Kanada in Unija sta že vzpostavili strateško partnerstvo, ki vključuje tehnologijo, energijo in varnost, februarja letos pa je Kanada kot prva neevropska država pristopila tudi k evropskemu obrambnemu instrumentu SAFE.
Žižek, Klossa in Trautmann se strinjajo s Carneyjevim pozivom k tesnejšemu sodelovanju srednje velikih sil, vendar za Evropo zagovarjajo večjo ambicijo.
Po njihovem se Evropska unija ne bi smela opredeliti kot ena izmed srednjih sil med večjimi svetovnimi igralci. Želijo, da sama postane središče politične, gospodarske in tehnološke moči.
»Ali bomo propadali vsak zase ali moč izvajali skupaj«
Iz te zamisli je konec leta 2025 nastala tudi Europa Power Initiative, pri kateri sodelujejo vsi trije avtorji. Pobuda je bila oblikovana okoli vprašanja evropske strateške avtonomije in suverenosti, jeseni pa v Strasbourgu pripravlja novo konferenco o prihodnjem evropskem modelu moči.
Žižek, Klossa in Trautmann svoj predlog predstavljajo kot poskus združitve dveh ciljev. Evropska unija bi morala biti sposobnejša samostojnega ukrepanja, vendar bi hkrati ostala demokratična skupnost različnih držav, v kateri bi se odločitve sprejemale čim bližje državljanom.
Njihova razlaga evropske suverenosti se zato konča pri sposobnosti ukrepanja.
»Ne gre za izbiro med lastno državo in Evropo,« pišejo. Vprašanje je po njihovem, ali bodo evropske države pri nalogah, ki presegajo njihove nacionalne zmožnosti, delovale vsaka zase ali pa bodo potrebno moč zgradile skupaj.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
