Neverjetna zgodba Juda: V skrivališču izdajal revijo in zasmehoval Hitlerja
Medtem ko se je pred nacisti skrival v tesnem prostoru na podstrešju nizozemske hiše, je nemški Jud Curt Bloch ustvarjal satirično revijo, polno pesmi, šal in fotomontaž.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Z njo je zasmehoval Hitlerja, Goebbelsa, nacistične sodelavce in celo Hitlerjevo mater.
Kljub smrtni nevarnosti ni molčal
Pisalo se je leto 1943. Curt Bloch se je skrival v prostoru nad podstrešjem skromne hiše v nizozemskem mestu Enschede, le nekaj kilometrov od nemške meje. Če bi ga odkrili, bi ga najverjetneje poslali v koncentracijsko ali uničevalno taborišče. Toda kljub smrtni nevarnosti ni molčal.
Iz ostankov časopisov, revij in embalaže, ki so mu jih skupaj s hrano prinašali člani nizozemskega odporniškega gibanja, je začel izdelovati majhno ročno pisano satirično revijo. Poimenoval jo je Het Onderwater-Cabaret oziroma Podvodni kabaret.
Naslov je bil besedna igra. Nizozemski izraz onderduiken, dobesedno »potopiti se«, se je med vojno uporabljal za ljudi, ki so se skrivali pred okupatorjem. Bloch je bil torej eden od »potopljenih«, njegovo skrivališče pa je postalo nenavadno prizorišče političnega kabareta.
Pravniški pripravnik, ki je moral pobegniti
Curt Bloch se je rodil leta 1908 v Dortmundu. Študiral je pravo in bil prvi član svoje družine z univerzitetno izobrazbo. Po Hitlerjevem prihodu na oblast leta 1933 so Judom začeli omejevati dostop do javnih služb in številnih poklicev.
Bloch je nacističnim oblastem odgovoril z značilnim sarkazmom. Ko so mu očitali, da med prvo svetovno vojno ni služil domovini, je odvrnil, da je bil ob njenem začetku star komaj pet let. Ko ga je prišel iskat Gestapo, je pobegnil skozi okno in se čez strehe umaknil na varno. Pozneje mu je uspelo priti na Nizozemsko.
Tudi tam ni bil dolgo varen. Nemška vojska je leta 1940 zasedla Nizozemsko, kmalu zatem pa se je začelo sistematično preganjanje nizozemskih Judov. Bloch se je leta 1942 umaknil v ilegalo, avgusta 1943 pa je izdelal prvo številko svoje skrivne revije.
Pesmi, fotomontaže in nevaren humor
Vsako številko je napisal z nalivnim peresom, strani pa je ročno sešil. Naslovnice je oblikoval s kolaži in fotomontažami iz časopisnih izrezkov. Njegova dela so spominjala na politični kabaret weimarske Nemčije in protinacistične fotomontaže umetnika Johna Heartfielda.
Bloch je bil hkrati avtor, urednik, ilustrator in izdelovalec revije. Pisal je v nemščini in nizozemščini, številne pesmi pa je oblikoval kot popevke, balade ali kabaretne točke z refreni.
Njegove najpogostejše tarče so bili Adolf Hitler, Joseph Goebbels in drugi vodilni nacisti. Norčeval se je tudi iz Heinricha Himmlerja, Joachima von Ribbentropa, Benita Mussolinija, Francisca Franca in nizozemskih sodelavcev okupatorja.
Takšno početje je bilo izredno nevarno. Ljudje so bili zaradi šal in žaljivih pripomb o Hitlerju obsojeni na zapor ali celo smrt. Bloch pa je kar 19 mesecev skoraj vsak teden ustvaril novo številko. Skupno je izdelal 96 izdaj s 492 pesmimi na več kot 1700 straneh.
Pesem Führerjeva mati
Med najbolj nenavadnimi Blochovimi besedili je pesem Des Führers Mutter oziroma Führerjeva mati, objavljena leta 1945. Na naslovnici številke je upodobil branjevko, v pesmi pa si je zamislil, kakšna ženska bi lahko rodila človeka, kot je Adolf Hitler.
Pri tem ni varčeval z ostrimi in grotesknimi izrazi. Hitlerjevo mater je opisal kot pošastno in demonsko žensko. Pesem danes zveni surovo, vendar jo je treba razumeti kot skrajno obliko satire človeka, ki ni imel orožja, politične moči ali svobode. Ostala mu je samo beseda.
Bloch ni napadal resnične Klare Hitler kot zgodovinske osebe, temveč je skozi izmišljeno podobo »Führerjeve matere« zasmehoval kult Hitlerjeve osebnosti in mitologijo nacističnega režima. V času, ko je propaganda Hitlerja predstavljala kot skoraj nezmotljivega voditelja, ga je Bloch s humorjem zmanjšal na groteskno in smešno človeško figuro.
Revija je krožila med ljudmi v skrivališčih
Podvodni kabaret ni bil namenjen samo Blochu. Člani odporniškega gibanja so posamezne izvode nosili drugim Judom, ki so se skrivali v Enschedeju in okolici. Revijo naj bi bralo približno 30 ljudi. Po približno tednu dni se je številka vrnila k avtorju, ki je medtem že pripravil novo.
Pesmi in karikature so bralcem omogočile vsaj kratek pobeg iz vsakdanjega strahu. Revija je utrjevala občutek skupnosti in dokazovala, da je mogoče okupatorju kljubovati tudi s humorjem.
Toda med politično satiro so bila tudi zelo osebna besedila. Blochova mati Paula in mlajša sestra Hélène sta se prav tako skrivali na Nizozemskem. Maja 1943 so ju aretirali in deportirali v uničevalno taborišče Sobibor, kjer so ju umorili.
Bloch je vedel, da so ju ujeli, njune usode pa med skrivanjem še ni poznal. Sestri je ob njenem 20. rojstnem dnevu posvetil posebno številko in pesem, v kateri je izrazil upanje, da jo bo po koncu vojne našel. Šele pozneje je izvedel, da sta bili obe ubiti.
Zadnja številka je oznanila svobodo
Zadnja izdaja je nastala aprila 1945, ko je bil Enschede osvobojen. Na naslovnici sta upodobljena človeka, ki skozi odprtino lezeta iz podzemlja oziroma skrivališča. Bloch jo je naslovil Nadvodni finale Podvodnega kabareta. V njej je objavil tudi svojo prvo in edino pesem v angleščini ter jo posvetil zavezniškim silam. Po skoraj treh letih skrivanja je lahko znova stopil na prosto.
Po vojni se je vrnil v Amsterdam, kjer je spoznal Ruth Kan, preživelo taborišča Auschwitz. Poročila sta se in se leta 1948 preselila v New York. Bloch je revije vzel s seboj, vendar so po njegovi smrti leta 1975 več desetletij ostale skoraj neopažene.
Njihov pomen so njegovi potomci začeli odkrivati šele veliko pozneje. Danes vse ohranjene številke hrani Judovski muzej v Berlinu, celotna zbirka pa je dostopna tudi v digitalnem arhivu. Leta 2024 jih je muzej prvič predstavil na veliki razstavi z naslovom Moje pesmi so kot dinamit.
Blochovo zgodbo je v podkastu BBC History’s Secret Heroes predstavila tudi igralka Helena Bonham Carter. Njegov Podvodni kabaret je danes izjemen dokument ustvarjalnega odpora: dokaz, da je lahko v času popolnega razčlovečenja že smeh pomenil dejanje poguma.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
