Čutite vse močneje od drugih? Morda je v ozadju ADHD
Zakaj nekateri odrasli težko umirijo jezo, prizadetost ali navdušenje? V ozadju je lahko čustvena disregulacija, ki pogosto spremlja ADHD.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bi zase rekli, da ste zelo občutljiva duša? Ko vam kdo nekaj reče, kar bi vsak drugi že zdavnaj pozabil, vi ta stavek premlevate še ves dan. Če vas nekaj razočara, težko prebolite in se vznemirjate še več dni zapored. Če se vam zgodi krivica, močno reagirate, ko čakate nekaj vznemirljivega, pa ste tako neučakani, da ne morete misliti na nič drugega. Ob svečanih govorih obvezno jokate, ko preberete o kakšni tragediji ali katastrofi, pa o tem sanjate še ponoči. Zdi se vam, da vaša čustva niso samo tiha spremljava življenja, ampak so sila, ki močno deluje na vas in lahko že v nekaj sekundah prevzame ves vaš notranji prostor.
Če je temu tako, verjetno tudi že vse življenje poslušate, da ste preobčutljivi, preveč zamerljivi, dramatični, morda celo kolerični, ali da si vse enostavno preveč ženete k srcu. Verjetno se tudi sami dostikrat sprašujete, zakaj vas dogodki tako hitro vržejo iz ravnovesja, in težko razumete, kako drugim uspeva vse to preživljati toliko lažje. So res nekateri ljudje bolj občutljivi od drugih? Odgovor je pritrdilen, še več, v zadnjih letih se ob takšnih izkušnjah vse pogosteje omenja tudi ADHD.
Vseeno pa ne moremo trditi, da ima vsak, ki čustvuje intenzivneje, ADHD. Pri mnogih ljudeh z ADHD težava niti ni v tem, da bi bila njihova čustva nujno močnejša, temveč da jih težje uravnavajo. Čustveni odziv se lahko sproži hitreje, povsem prevzame njihovo pozornost in se počasneje umiri. Toda tudi takšne težave se pojavljajo iz številnih drugih razlogov, zato same po sebi še ne kažejo na ADHD.
Ali sploh lahko vemo, da čutimo močneje?
Svojega notranjega doživljanja ne moremo neposredno primerjati z doživljanjem drugega človeka. Ne obstaja merilnik, s katerim bi ugotovili, ali nekoga zavrnitev boli za dvajset odstotkov bolj kot njegovega prijatelja. Ljudje se razlikujemo tudi v tem, kako dobro prepoznamo svoja čustva, kako odkrito jih izražamo in koliko smo se jih naučili skrivati.
Nekdo lahko navzven burno reagira, vendar se hitro pomiri. Drugi ostane tih, v sebi pa dogodek premleva še več dni. Tretji občutke zatre tako učinkovito, da jih opazi šele kot napetost v telesu, nespečnost ali nenadno izčrpanost. Zunanji odziv zato ni zanesljiva mera notranje intenzivnosti.
Veliko več nam povedo vprašanja, kako hitro se čustvo sproži, kako močno vpliva na vedenje in koliko časa človek potrebuje, da se vrne v ravnovesje. Nam ena kritična pripomba pokvari ves dan? Med prepirom rečemo stvari, ki jih pozneje obžalujemo? Se težko lotimo dela, dokler ne razrešimo neprijetnega občutka? Se lahko zavedamo, da je sicer naš odziv pretiran, pa ga kljub temu ne moremo ustaviti? Prav tukaj se pokaže razlika med močnim čustvovanjem in težavami pri uravnavanju čustev.
ADHD ni samo težava s pozornostjo
ADHD običajno povezujemo z raztresenostjo, pozabljivostjo, nemirom in težavami pri organizaciji. Že ime motnje usmerja pozornost predvsem k zbranosti in hiperaktivnosti. Toda odrasli z ADHD pogosto povedo, da jim največ težav ne povzroča pozabljen sestanek ali izgubljen ključ, temveč odziv, ki se zgodi med dražljajem in premislekom.
Ko jih nekaj razjezi, besede izbruhnejo, še preden bi lahko presodili njihove posledice. Ko jih nekaj prizadene, ne morejo preprosto preusmeriti pozornosti. Ko so navdušeni, obljubijo več, kot bodo lahko izpolnili. Težava torej ni le v tem, da se težje ustavijo pred impulzivnim dejanjem, ampak se pogosto težje ustavijo tudi pred impulzivnim čustvenim odzivom.
Strokovni izraz za takšne težave je čustvena disregulacija. Pomeni, da človek težje prilagodi moč in trajanje čustvenega odziva položaju, v katerem se je znašel. Čustvo ga hitreje preplavi, med njegovim doživljanjem težje ohrani širši pogled, po dogodku pa potrebuje več časa, da se umiri.
Raziskave kažejo, da je čustvena disregulacija pri odraslih z ADHD pogosta in lahko pomembno vpliva na njihove odnose, delo ter duševno zdravje. Med strokovnjaki kljub temu še ni popolnega soglasja, ali bi jo morali obravnavati kot eno osrednjih značilnosti ADHD ali kot pogosto spremljajočo težavo. V veljavnih diagnostičnih merilih intenzivno čustvovanje samo po sebi ni dovolj za postavitev diagnoze.
Ko čustvo ugrabi tudi pozornost
Pri ADHD sta pozornost in čustvovanje tesneje povezana, kot se zdi na prvi pogled. Če nekaj pritegne možgane, ker je zanimivo, novo, nujno ali čustveno nabito, se lahko pozornost nanj močno prilepi. Zato človek z ADHD včasih ne more vztrajati pri rutinski nalogi, po drugi strani pa lahko več ur ostane popolnoma zatopljen v nekaj, kar ga zanima.
Podobno se lahko zgodi pri čustvih. Ko pozornost ugrabi prepir, krivica, zavrnitev ali lastna napaka, je ni mogoče preprosto preklopiti na nekaj drugega. Človek se k dogodku vrača, v mislih ponavlja pogovor, išče drugačne odgovore in vedno znova občuti prvotno prizadetost. To lahko doživlja kot dokaz, da čuti globlje od drugih, čeprav težava morda ni samo v začetni moči čustva, temveč tudi v tem, da ga možgani težje izpustijo.
Pomembno vlogo ima impulzivnost. Med močnim čustvom je presledek med občutkom in odzivom zelo kratek. Človek se odzove, še preden bi lahko preveril, ali je položaj pravilno razumel. Pošlje sporočilo, prekine odnos, povzdigne glas ali sprejme odločitev, ki se mu čez nekaj ur ne zdi več smiselna. Pozneje svoj odziv pogosto razume in ga obžaluje, kar lahko sproži nov val sramu in samoobtoževanja.
Ne gre samo za jezo in prizadetost
O čustveni disregulaciji največkrat govorimo ob jezi, razdražljivosti in nizki odpornosti proti frustracijam. Toda intenzivno niso doživeta samo neprijetna čustva. Odraslega z ADHD lahko povsem prevzamejo tudi navdušenje, zaljubljenost, radovednost ali pričakovanje.
Nova zamisel se mu lahko zazdi tako dobra, da ji nemudoma nameni ves čas in denar. Ob novem poznanstvu lahko v nekaj dneh ustvari občutek izjemne bližine. Zaradi pričakovanja prijetnega dogodka se težko posveti vsakdanjim obveznostim, uspeh pa mu prinese silovit zagon, ki mu kmalu sledi padec energije. Okolica takšne vzpone včasih dojema kot nestanovitnost, človek sam pa ne razume, zakaj nekaj, kar ga je včeraj povsem prevzelo, danes nima več enake moči.
Med pogostimi sprožilci je tudi občutek krivice. Nekateri odrasli z ADHD se težko odmaknejo od položaja, ki se jim zdi nepravičen, tudi kadar jih neposredno ne zadeva. Vztrajajo v konfliktu, ki bi ga bilo zanje pametneje končati, ker popuščanje doživljajo kot izdajo svojih vrednot. To je lahko povezano z impulzivnostjo, močno usmerjeno pozornostjo in težjim preklapljanjem, vendar tudi občutljivost za krivico ni poseben diagnostični znak ADHD.
Intenzivna čustva niso dokaz ADHD
Čustvena disregulacija se ne pojavlja samo pri ADHD. Spremlja lahko anksiozne in depresivne motnje, travmo, avtizem, bipolarno motnjo, mejno osebnostno motnjo, dolgotrajen stres, izgorelost in pomanjkanje spanja. Na čustveno stabilnost lahko vplivajo tudi hormonska nihanja, telesne bolezni, alkohol, druga psihoaktivna sredstva in nekatera zdravila.
Razlikovanje je pomembno, ker so na videz podobni odzivi lahko posledica različnih procesov. Pri bipolarni motnji so spremembe razpoloženja praviloma povezane z daljšimi epizodami, ki trajajo več dni ali tednov, medtem ko se čustveni odziv pri ADHD pogosto hitro sproži ob konkretnem dogodku. Pri travmi je lahko odziv povezan z občutkom ogroženosti, pri anksioznosti pa z vztrajnim pričakovanjem, da se bo zgodilo nekaj slabega. V resničnem življenju se težave lahko tudi prekrivajo, zato prepoznavanje ene značilnosti ni dovolj za zanesljiv sklep.
Pri presoji ADHD strokovnjaka ne zanima samo sedanje čustvovanje. Pozoren je na trajen vzorec težav s pozornostjo in/ali hiperaktivnostjo ter impulzivnostjo, katerega začetki segajo v otroštvo. Težave se morajo pojavljati v več okoljih in občutno vplivati na vsakdanje življenje. Odrasel človek je lahko navzven uspešen, vendar za vzdrževanje reda, rokov in odnosov porablja nesorazmerno veliko energije. Tudi to je pomemben del njegove zgodbe, ki ga kratek spletni seznam simptomov ne more zajeti.
Bolj kot vprašanje »Ali čutim preveč?« pomaga nekaj drugega
Če nas čustva pogosto preplavijo, se hitro ujamemo v presojo lastnega značaja. Prepričamo se, da smo preveč občutljivi, nezreli ali težavni. »Taki smo«, se tiho obtožujemo. A to nikomur zares ne pomaga. Veliko koristneje je opazovati, kaj se z nami dejansko dogaja.
Kateri dogodki najhitreje sprožijo močan odziv? Kako se ta pokaže v telesu? Koliko časa traja? Kaj naredimo v prvih minutah in kakšne so posledice? Se podobne težave pojavljajo tudi pri čakanju, prekinjanju drugih, organizaciji, začetku dolgočasnih nalog, pozabljivosti in obvladovanju časa? So bile nekatere od njih prisotne že v šoli ali doma v otroštvu?
Takšno opazovanje lahko pokaže vzorec, ki ga je smiselno predstaviti kliničnemu psihologu ali psihiatru z izkušnjami pri ADHD pri odraslih. Še posebno pomembno je poiskati pomoč, kadar čustveni odzivi rušijo odnose, ogrožajo zaposlitev, vodijo v tvegana dejanja ali nas potiskajo v občutek brezizhodnosti.
Do takrat lahko pomaga že to, da med čustvom in dejanjem ustvarimo nekaj razdalje. Težkih pogovorov ne nadaljujemo v trenutku največje razburjenosti, pomembnih sporočil ne pošljemo takoj, odločitve pa odložimo, dokler se telo vsaj nekoliko ne umiri. Koristno je tudi preveriti lakoto, izčrpanost, pomanjkanje spanja in čezmerno senzorično obremenitev, saj vse to oslabi sposobnost samouravnavanja.
PREBERITE TUDI:
Vsekakor ni smiselno, da bi si želeli čutiti manj ali morda celo nič. Močna čustva prinašajo tudi veliko navdušenja, ustvarjalnosti, zavzetosti in občutljivosti za druge. Lahko pa se naučimo, kako ob njih ohraniti več izbire pri tem, kaj bomo naredili. Najpomembnejše zato ni, ali čutimo močneje od drugih, temveč ali lahko tudi sredi močnega čustva ravnamo v skladu s tem, kar nam je zares pomembno.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
