Arhiv NTRC

»V Veliki Britaniji se veliko gradi, ljudje ogromno denarja vlagajo v nepremičnine. Nenehno prodajajo, kupujejo, se selijo, kupujejo dodatne nepremičnine za oddajanje ali za svoj drugi dom. Gradbeništvo in stanovanjski krediti predstavljajo ogromen del njihovega gospodarstva,« sta opisala živahen nepremičninski trg na Škotskem. Medtem ko Slovenci hiše gradimo z mislijo na naslednjih sto ali dvesto let, jih na Otoku gradijo za zelo kratko obdobje. Predvideno je, da jih bodo nato porušili in zgradili nove, da denar ves čas kroži.

Država nakup novogradenj spodbuja s številnimi shemami pomoči. Laura in Tomaž sta prejela subvencijo škotske vlade v vrednosti desetih odstotkov vrednosti njune nepremičnine. »Brez te pomoči, ki sva jo porabila za polog za posojilo, bi težko kupila hišo. Tovrstni ukrepi so super. A ker država podpira gradbeništvo in mlade, ki rešujejo svoj stanovanjski problem, manj denarja namenja za druga področja,« sta razložila. Če bosta hišo kdaj prodala, bosta državi vrnila deset odstotkov vrednosti, ki jo bo nepremičnina imela takrat.

To, da so novogradnje predvidene za krajše obdobje, ni trajnostno, po besedah Laure pa se pozna tudi pri kakovosti njihove gradnje. Ta je neprimerno slabša kot v Sloveniji. »Pogosto se šaliva, da je najina hiša narejena iz papirja. A to v Veliki Britaniji, kjer ni poplav in potresov, ni težava. Je pa vprašanje, koliko časa bi takšna hiša zdržala v Sloveniji.«

Ponudba ne sledi povpraševanju

Tomaž je Celjan, ki se je po študiju psihologije odločil za študij gledališke režije v Glasgowu. Že kot ljubiteljski režiser (med drugim je sodeloval z Gledališčem Zarja) je požel vrsto nagrad. Leta 2018 je magistriral na kraljevem škotskem konservatoriju, zdaj deluje kot ustvarjalec na svobodi. Po koncu študija se je k njemu na Škotsko preselila tudi njegova žena Laura, ki izvira iz Laškega. Slednja je bila devet let zaposlena v marketingu podjetja Tuš. V novi državi je delo najprej našla v marketinški agenciji, nato v zagonskem podjetju, zdaj je direktorica marketinga v globalnem svetovalnem podjetju s sedežem na Danskem. »Moja kariera se je, čeprav sem priseljenka, zelo hitro razvijala. Začetek je bil težek, saj sem morala najprej stopiti dva koraka nazaj. Ko sem se v prvi službi dokazala, pa je šla moja pot zelo hitro navzgor,« je povedala.

Skupaj sta najprej bivala v najemniškem stanovanju. Ker je odplačevati posojilo ugodneje kot plačevati najemnino, sta se odločila za nakup hiše. Voda na njun mlin je bilo to, da je Laura v svojem prostem času že kakšno leto spremljala objave na spletni strani za oddajanje nepremičnin, sej je to njen priljubljen konjiček. Tako je imela dober vpogled v stanje na trgu, na gibanje cen in na to, da je treba pravo ponudbo hitro zgrabiti z obema rokama. V Glasgowu je povpraševanje po stanovanjih neprimerno večje od ponudbe. »Za eno nepremičnino se zanima tudi dvesto ljudi. Nekaj ur po tem, ko lastniki ponudbo predstavijo na spletu, je stanovanje že oddano.«

Foto: osebni arhiv

»Slovenci imamo glede svojih stanovanj in hiš precej drugačen odnos kot Britanci. Slednji se veliko več selijo, na svoje domove so veliko manj čustveno navezani in zanje nič kaj pretirano ne skrbijo.«

Preberite več v Novem tedniku