Sašo Bizjak

Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje so imeli tudi okroglo mizo z naslovom Dolgotrajna oskrba – resnični obrazi in odprta vprašanja, ki se ni toliko ukvarjala s tem, kaj piše v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, temveč predvsem s tem, kakšne so stvari v praksi in kaj nas še čaka.

»Dolgotrajna oskrba so čustva,« je rekla ena od panelistk, dr. Alenka Oven iz zasebnega neprofitnega zavoda Inštitut za dolgotrajno oskrbo. »To niso zakoni, členi, to so močna čustva, s katerimi se zelo težko spopadamo, ker se o tem niti ne pogovarjamo, tudi šolski sistem nas tega ne nauči. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, a nihče od nas se noče o tem pogovarjati.«

Ampak zdaj se moramo. Zakon o dolgotrajni oskrbi se s papirja – malce negotovo in omahujoče – seli v prakso in zato se o tem pogovarjamo veliko. Dolgotrajna oskrba, kot so večkrat poudarili udeleženci okrogle mize, je stvar vseh nas.

»Menda se je vsak sistem v tej državi vzpostavljal od pet do deset let,« je rekla Mojca Frelih z ministrstva za solidarno prihodnost. »Tudi sistem dolgotrajne oskrbe v Nemčiji se je vzpostavljal deset let, da je zdaj tako kakovosten, kot je.«

Ne vemo, kako dolgo se bo postavljal na noge pri nas, vemo pa, da je začel z zelo slabega izhodišča. In je zato pomembno pogledati, kako smo prišli do tja, kjer smo zdaj.

Že skoraj četrt stoletja se govori o tem zakonu

O dolgotrajni oskrbi se pogovarjamo vsaj od leta 2002, že skoraj četrt stoletja torej, do zakona pa nismo prišli (in smo bili tako zadnja država v EU, ki tega še ni uredila), ker je vsaka vlada prej padla ali pa so jo prehitele volitve. Potem je pa prejšnja vlada decembra 2021 Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) vendarle sprejela. Juhu?

Ne, kajti to je bil slab, nedorečen zakon. ZZZS je opozarjal, da je v precejšnji meri neizvršljiv in časovnica nerealna. Kritike so usmerjale obtožujoč prst na številne pomanjkljivosti in slabosti, ena hujših je bila tale: v zakon predlagatelji niso hoteli zapisati, da mora biti mreža dolgotrajne oskrbe ali vsaj njen večji del javna, ravno nasprotno, na široko so odpirali vrata privatizaciji dolgotrajne oskrbe – koncesionarjem, zasebnikom, tujim podjetjem. 

In še ena velika zevajoča praznina: zakon ni govoril o tem, kako in koliko bomo za stvari, ki jih je predvidel, plačevali. To naj bi urejal poseben zakon, ampak ta naj bi bil sprejet šele štiri leta pozneje. Nekako takole: do leta 2025 naj bi sredstva zagotavljal državni proračun … naprej pa po posluhu.

In kje bi vzel državni proračun?

Prenesel bi sredstva iz obveznega zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Torej bi prelivali iz praznega v nič, kot se reče. Krpali luknjo z drugo luknjo. Decembra 2021 je bilo že boleče očitno, da tedanja vlada po naslednjih volitvah ne bo več na oblasti, torej financiranje dolgoročne oskrbe ni bil njen glavobol. Novi vladi, ki je nastopila mandat sredi leta 2022, je tako stara z Zakonom o dolgotrajni oskrbi podtaknila kukavičje jajce. Ki je tiktakalo. Tik tak.

In je nato državni zbor v novem sklicu poskušal preprečiti, da bi toksično kukavičje jajce eksplodiralo. Julija 2022 je preložil začetek izvajanja za leto dni, medtem pa naj bi poskusili zakon izboljšati. Tik tak.

Po eni strani je mogoče dobro, da je snovalcem zakona nekje nad glavo neizprosno tiktakalo – vprašanje je, kako dolga bi bila sicer pot do novega zakona. Po drugi pa italijanski pregovor pravi »presto e bene non stanno insieme«, hitro in dobro ne gresta skupaj. Ali pa tisti, ki pravi, naglica je zelo slaba svetovalka. Kakorkoli, julija 2023 je prišel nov Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki se korak za korakom začenja uveljavljati letos. Je ta idealen? Ni. Je brez napak? Seveda ne.

Vse prednosti in slabosti se bodo zares pokazale šele ob uporabi. Je pa pomembno vedeti, da prenovljeni zakon najglasneje in neizprosno kritizirajo prav tisti, ki so decembra 2021 nad svoje ljudstvo spustili slab, nedomišljen, neizvedljiv zakon, ki bi koristil samo denarnicam zasebnikov.

Hiša časti? 

Največ odpora je seveda deležno določilo, da moramo za dolgotrajno oskrbo prispevati od plače ali dohodnine, ki smo ga v praksi prvič občutili letošnjega avgusta pri julijski plači oziroma pokojnini. V resnici gre za medgeneracijski solidarnostni dogovor, tako kot pri prispevku za pokojnino: mi plačujemo prispevek za svoje starše, naši otroci ga bodo za nas, naši vnuki za njih. Le da višina oskrbe tu ne bo povezana s tem, koliko je kdo vplačal.

Se. R.

»Ni prav, da gradimo zidove med generacijami, graditi moramo mostove,« je v uvodnem govoru na okrogli mizi rekla namestnica varuha človekovih pravic dr. Dijana Možina. Prispevek za dolgotrajno oskrbo je eden teh mostov. Kje bi sicer lahko vzeli denar, ne da bi usodno pohabili dosedanje pravice iz drugih virov? Še Norvežani, ki so v svoj pokojninski sklad začeli vlagati denar leta 1996 in iz njega niso ničesar vzeli dvajset let, dolgotrajno oskrbo financirajo z davki. Mi nimamo nobenega z dolgoročnim premislekom ustanovljenega državnega sklada za dolgotrajno oskrbo, ki bi ga zdaj lahko začeli črpati. 

Dolgotrajna oskrba v nobeni državi za davkoplačevalce ni zastonj

Da nas ne bi nič stalo, če bi pustili, da bi obveljal prejšnji zakon, neutrudno ponavlja sedanja opozicija. To je laž. Četudi prva leta denarja ne bi dajali direktno iz žepa, bi nas zelo drago stalo: če bi, kot je bilo predvideno, denar za dolgotrajno oskrbo prelivali iz obveznega zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja, bi to neizbežno privedlo do zmanjšanja obsega pravic iz teh zavarovanj: malo denarja, malo muzike, manj že uveljavljenih pravic. Katerim ste se pripravljeni odpovedati? Na prvi pogled všečen koncept se po premisleku izkaže za grozljivega.

Kar pretkano zamolčijo, je, da bi tudi po prejšnjem zakonu dolgotrajno oskrbo davkoplačevalci nazadnje financirali s svojimi prispevki, razlika je le v tem, da ni bilo črno na belem napisano, kako in koliko bi plačevali, ker je bilo to prepuščeno nekemu fantomskemu zakonu, ki naj bi nastal štiri leta pozneje. V katero smer so razmišljali, morda nakaže predlog Tomaža Gantarja, zdravstvenega ministra, ki je v prejšnji vladi plesal eno samo poletje: predlagal je 1,47 odstotka, a je predlog spodnesla konkurenčna vladna stranka, preden ga je vlada sploh obravnavala.

Tole je nauk te zgodbe: dolgotrajno oskrbo bi v vsakem primeru plačevali sami. Razlika je le v tem, kaj si s tem denarjem kupimo. Po prenovljenem zakonu vsekakor več kot po onem iz leta 2021. Po novem tudi mreža dolgotrajne oskrbe ostaja javna, dostopna vsem.

Kdor ga v naglici polomi, se dolgo kesa

Med prepiranjem o financah pa se bliža nova velika sprememba. »To pomeni največjo, najobsežnejšo reorganizacijo domov za starejše kadarkoli v zgodovini do zdaj. Že sam koncept dela se v osnovi spreminja, po novem bodo lahko v domovih za starejše oziroma pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe vsi, ki so starejši od 18 let,« pravi Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. »To spremeni koncept dela v domovih, kjer je zdaj povprečna starost 83 let, ampak to je samo ena od zadev, v bistvu se vse spreminja, koncept oddaje vlog, domske komisije, struktura kadra bo z vezana na normativ dolgotrajne oskrbe, na storitve, skratka, celotna struktura se reorganizira,« napoveduje.

Primož Lavre

In eden največjih, najzahtevnejših izzivov je tale: do 1. decembra letos morajo centri za socialno delo vsem sedanjim stanovalcem v domovih ostarelih, to je okrog dvajset tisoč ljudi, izdati prevedbene odločbe in zanje izdelati osebne načrte, »ker v nasprotnem primeru bodo stanovalci, ne po lastni krivdi, plačevali bistveno več, kot plačujejo danes.

Celotna plačna reforma, ki se je zgodila, ko so se dvignili plačni razredi zaposlenim, ni dvignila oskrbnine, ker je proračun pokril dvig teh plač, a če se do 1. 12. to ne prevede in stanovalci ostanejo v starem sistemu, bodo plačevali, kaj pa vem, od 15 do 20 odstotkov višjo ceno, kot jo plačujejo danes,« pojasnjuje Sahernik.

Takole naj bi šlo: stanovalci bodo v DSO dobili obrazec za soglasje, a podpis tega sam po sebi ne pomeni ničesar. Podpisano soglasje potuje na CSD, ki izda prevedbeno odločbo in pripravi osebni načrt, ŠELE TAKRAT se bo stanovalec odločil, ali bo prešel v novi sistem ali bo raje ostal v starem. DSO-ji so medtem že lahko izračunali cene po novem sistemu.

Zakonsko določena kapica je 781 evrov, toliko lahko največ stane standardna dvoposteljna soba s souporabo kopalnice, ampak to ne pomeni, da ne bodo nekateri stanovalci plačevali več, če jim bodo, na primer, zraven zaračunali doplačila za balkon ali enoposteljno sobo. Vendar pa je to znatno manj kot doslej. Položnice za oskrbnino se bodo občutno znižale. In ker se bo s 1. decembrom cena oskrbe po dosedanjem sistemu dvignila, morajo tisti, ki želijo, da ostane vse po starem, računati s še višjo oskrbnino.

Soglasje za prehod v novi sistem je torej bistveno ugodnejša izbira. Ampak 20 tisoč odločb in osebnih načrtov je hud zalogaj. In povrhu še vedno iščejo rešitve, kaj storiti z osebami z demenco, ki zahtevanega soglasja ne morejo podpisati same. Morebitna rešitev je interventni zakon, ki bi omogočal začasno soglasje. To velja, dokler oseba z demenco ne dobi skrbnika, ki lahko podpiše soglasje.

DSO-ji so svoje stanovalce že začeli seznanjati s prehodom na novi sistem in zbirati podpisana soglasja. Ampak do uvedbe novega sistema sta manj kot dva meseca. Bo CSD-jem uspelo spisati vse odločbe in osebne načrte? (Mora jim, kot je vzdihnil nekdo na okrogli mizi. ) Ali pa so se prehoda lotili prepozno, tako kot vzpostavitve informacijskega sistema, ki zamuja že nekaj mesecev?

Številka 114: »Mi dajemo res prave podatke.«

Brezplačno številko 114 so prvič uvedli leta 2023 za odgovore na vsa vprašanja o poplavah, potem je sčasoma to postala tudi številka, na kateri odgovarjajo na vprašanja o pokojninski reformi, pa na tista o bolezni modrega jezika, od srede maja pa je tudi pomemben vir informacij za vse, ki imajo vprašanje o dolgotrajni oskrbi. Obstajajo seveda tudi spletne strani, ki ponujajo odgovore, toda za tiste, ki nimajo računalnika ali se ne spoznajo na splet, pa seveda za tiste, ki bi do informacij radi prišli hitro, je številka ena ena štiri odlična izbira.

»Na brezplačni telefonski številki 114 lahko starejši in njihovi svojci dobijo vse potrebne in zanesljive informacije. Vsem, ki sprašujejo, kako najbolje izkoristiti prednost storitev dolgotrajne oskrbe, svetujemo, naj pokličejo v klicni center 114, kjer jim pomagamo razumeti vse možnosti, ki so na razpolago, in se potem lahko odločijo za tisto, ki je najbolj primerna za njihove potrebe,« pravi vodja Klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.

Jure Klobčar

»V prvih štirih mesecih, ko smo začeli odgovarjati tudi na vprašanja glede dolgotrajne oskrbe, smo prejeli že več kot pet tisoč klicev. Na vsak klic se osebno odzovemo in poiščemo odgovore; če jih nimamo, se pozanimamo in pokličemo nazaj. Zato ljudi vsepovsod pozivamo, naj brez zadržkov pokličejo v Klicni center in preverijo, kako stvar v resnici stoji, mi dajemo res prave, zanesljive informacije. V bistvu smo most med državo in državljani, dajemo jim upanje.«

Malo spominjajo na ameriške elitne enote, tiste, ki imajo moto »we leave no one behind« – nikogar ne pustijo na cedilu, tudi kadar od njih hočejo kaj, kar pravzaprav ni njihovo delo: »Tudi če nekdo pokliče in prosi za številko lekarne v Grosuplju: lepo prosim, nujno je, moram zdravila dobiti, rečemo, glejte, gospa, imate svinčnik? Kar zapišite si. Ne rečemo, a veste, mi pa tega ne delamo. To so zgodbe, ki jih dobivamo, in vemo, da je to življenje. Nekomu je lahko tista številka grosupeljske lekarne pomenila tri dni časovnega prihranka, ko ne ve, kam se obrniti,« pravi Florjanc Lukan, ki tudi sam rad sede k telefonu, kadar ima čas.

In ne da bi kdo to načrtoval, so postali tudi številka, na katero se obrnejo osamljeni ljudje, ki si želijo samo pogovora. Tudi njim nikoli ne rečejo, to ni naše delo. »Včasih pokličejo samo zato, da se pogovorijo. Je ena gospa zadnjič rekla, jaz sem sicer še čisto fit, ampak ali bi se dalo tudi za osamljenost dobiti dolgotrajno oskrbo? Vsaj eno uro na dan, je rekla. Sem rekel, vi nas kar pokličite, mi ne pišemo odločb, mi ne delamo sklepov, mi smo klicni center in se samo pogovarjamo z ljudmi.

To ljudem tako veliko pomeni in naši klici trajajo tudi po 45 minut, nikogar ne odganjamo, nimamo niti tistega pritisni ena, pritisni dve, pritisni tri. Ko se začnemo pogovarjati, točno vemo, kaj človek potrebuje, in ga ne prevezujemo, nikamor ga ne pošiljamo in se pogovorimo. Oni potrebujejo pogovor, včasih so veseli in srečni in se tako zahvaljujejo, da si jim tako polepšal dan, da sploh ne moreš verjeti!«