Bojana Avguštinčič

Ljubezenska zgodba o Frideriku II. Celjskem in Veroniki Deseniški je v skrivnostni dolini Gračnice tudi 600 let po Veronikini smrti še vedno zelo živa. Vprašanje, kje je Veronika pokopana, buri duhove že vsaj od 19. stoletja. Nekateri so Veronikin grob v Jurkloštru tudi že zavzeto skušali najti, a brez uspeha. Odgovor bodo morda dali arheološke raziskave in izkopavanja, ki so jih na območju kartuzije opravili v začetku septembra. Izsledke raziskav in zgodbo o slovenskih Romeu in Juliji sta na Kloštrskem večeru v Jurkloštru konec septembra predstavila gosta, ki se že vrsto let posvečata raziskovanju kartuzije in poslednjega Veronikinega bivališča, pater dr. Karel Gržan, nekdanji župnik v Jurkloštru, ter umetnostna zgodovinarka dr. Mija Oter Gorenčič, predstojnica Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, ki z najnovejšimi raziskavami dokazuje, da je bila Veronika pokopana v pokopališki kapeli znotraj velikega križnega hodnika.

Bojana Avguštinčič

Pater Karel Gržan je ljubezensko zgodbo med Friderikom in Veroniko v času svojega službovanja v Jurkloštru podrobno preučil. Prepričan je, da je to zgodba o pravi ljubezni in ne le o zaljubljenosti ter da je ta ljubezenska zgodba sama po sebi uspešnica predvsem zaradi tragičnega konca. Karel Gržan je ob raziskovanju kartuzije prišel do sklepa, da sta Friderik in Veronika zatočišče pred Hermanovo jezo našla ravno v Jurkloštru.

Umorjena in prekopana

Friderik II. se je namreč z Veroniko poročil proti volji svojega očeta Hermana II., kar je bil tudi razlog njenega tragičnega konca. Herman II. je Veroniko najprej obtožil čarovništva, a je bila presenetljivo oproščena. Pater Gržan domneva, da je bil njen zagovornik prav jurkloštrski prior Arnold. Proces proti Veroniki Deseniški naj bi bil tudi prvi dokumentiran čarovniški proces na območju sedanje Slovenije.

Veronika je bila v nadaljevanju kljub oprostitvi čarovništva odpeljana na grad Ojstrica, kjer so jo nameravali pokončati z žejo in lakoto. Ker ta načrt ni uspel, je Herman II. tja napotil viteza, ki sta jo pod Ojstrico dala utopiti v čebru. Veronika je bila umorjena domnevno 17. oktobra 1425 in nato pokopana v Braslovčah.

Bojana Avguštinčič

A tu se skrivnostna zgodba o Veronikini smrti ne konča, ampak se še nekoliko bolj zaplete, pravi dr. Mija Oter Gorenčič, ki se že približno dvajset let ukvarja z raziskovanjem kartuzije v Jurkloštru in Celjskih grofov. Po Veronikini smrti je namreč sledil presenetljiv niz dogodkov. Friderik II. se je odločil, da bo njene posmrtne ostanke prekopal. »Kdaj se je to zgodilo, ne vemo. Ena od arhivskih sledi kaže, da bi to lahko bilo leta 1428, torej tri leta po Veronikini smrti. Iz tega leta je namreč ohranjen zapis kartuzijanskega generalnega kapitlja, ki omenja neko kapelo v jurkloštrskem samostanu, glede katere so menihi nekaj prosili in glede katere jim je kapitelj izdal neko dovoljenje,« je navedla Oter Gorenčičeva, ki sklepa, da bi se ta odobritev lahko nanašala na dovoljenje za pokop ženske v kapeli, ki leži v osrčju moškega samostana, kamor ženske sploh niso smele. Toda za ustanovitelje so bile dovoljene izjeme. Čeprav grofje Celjski niso bili ustanovitelji kartuzije Jurklošter, so bili gotovo največji podporniki v času njenega obstoja. Kartuzijo Jurklošter je med vsemi Celjskimi največkrat obdaroval prav Friderik II. Samostan je večkrat tudi osebno obiskal, kar razkriva več ohranjenih listin.

Iskanje groba

Vprašanje mesta Veronikinega groba strokovno in laično javnost vznemirja že stoletja. Nekateri so ga v Jurkloštru tudi že zavzeto skušali najti. Leta 1856 ga je v cerkvi nekdanje kartuzije Jurklošter neuspešno iskal Anton Martin Slomšek. Ponovno so ga v tej cerkvi z izkopi želeli odkriti leta 1937, a spet brez uspeha.

Nato je zgodbo o Frideriku in Veroniki začel preučevati pater Karel Gržan in leta 2006 je obelodanil, da je Veronikin grob našel v nekdanji kapiteljski dvorani jurkloštrskega samostana. 4. novembra 2005 so bili namreč v omenjenem prostoru odkriti nizki temelji zidovja, ki jih je interpretiral kot podstavek Veronikinega groba.

To izjemno opažanje je nato sprožilo nadaljnje umetnostnozgodovinske raziskave kapiteljske dvorane in njene stavbne zgodovine. Natančna stavbnozgodovinska raziskava je pokazala, da ta nizek zid ne predstavlja groba, ampak temelj prvotne južne stene srednjeveške kapiteljske dvorane. To po besedah dr. Mije Oter Gorenčič dokazuje debelina tega zidu, ki je identična debelini zahodne stene kapiteljske dvorane.

Je odgovor v vatikanskih arhivih?

Najverjetnejše mesto Veronikinega groba so razkrile nadaljnje raziskave, ki so bile opravljene med pripravo knjige Oter Gorenčičeve o kartuziji Jurklošter. »Eden ključnih argumentov v prid tezi, da bi bila Veronika lahko pokopana v pokopališki kapeli, je doslej spregledan zapis v vatikanskih arhivih, datiran 23. avgusta 1434. Na ta dan je Celjski grof Friderik II. papeško kurijo v Rimu prosil za odpustke v zvezi s pokopališko kapelo v Jurkloštru, posvečeno Mariji. Ta kapela je bila ustanova grofov Celjskih, kar izvemo iz listine, izdane 28. aprila 1373. Z njo je jurkloštrski prior s konventom Celjanom zagotovil, da bodo v pokopališki kapeli večno opravljali mašo in vzdrževali večno luč v dušno dobro grofov Celjskih,« navaja umetnostna zgodovinarka. Veronika bi torej lahko bila pokopana v kapeli, ki je stala v atriju velikega križnega hodnika.

Friderik II. je v omenjenem dokumentu iz leta 1434 izrazil tudi presenetljivo intimno željo, da želi biti pokopan prav v pokopališki Marijini kapeli v velikem križnem hodniku kartuzije Jurklošter. »Glede na to, da so imeli Celjani svoj rodbinski grob v celjski minoritski cerkvi, lahko sklepamo, da si je Friderik to kapelo najbrž izbral zato, ker je v njej k večnemu počitku položil že Veroniko, in prav tam, poleg nje, je izbral tudi grob zase,« meni Mija Oter Gorenčič. Toda Friderikove želje, da bi bil pokopan v Jurkloštru, niso spoštovali. Pokopali so ga v minoritski cerkvi v Celju.

Kaj se skriva pod kartuzijo?

Danes pokopališka kapela ni ohranjena, a kot razkrivajo georadarski posnetek in nedavne raziskave, se pod zemljo skriva še lep del njene arhitekture. Z georadarskega posnetka je razvidno, da je kapela stala blizu zahodne stranice križnega hodnika, nasproti kapiteljske dvorane. Imela je kvadratno ladjo in petosminsko zaključen prezbiterij z zunanjimi oporniki, kar pomeni, da je bil prezbiterij obokan, s posnetka so vidni tudi temelji oltarja. Kapela je okvirno merila 7,5 m krat 6 m.

V začetku septembra je bilo pod vodstvom Umetnostnozgodovinskega inštituta ZRC SAZU in arheološkega inštituta ZRC SAZU na mestu pokopališke kapele opravljeno zgodovinsko arheološko sondiranje. Na terenu je bilo vsak dan prisotnih od 10 do 12 strokovnjakov, ki so z ustaljeno arheološko metodo po plasteh poglabljali sondo. »V globini približno 70 centimetrov smo našli različne ostanke pečnic in nekaj živalskih kosti. V globini od 80 do 90 centimetrov smo naleteli na tlakovce, ki so krasili prezbiterij kapele,« pravi Mija Oter Gorenčič, ki je bila vodja arheoloških raziskav.

Bojana Avguštinčič

Zanimiva odkritja

Pri nadaljnjem poglabljanju sonde so našli temelje oltarja in zunaj kapele moški skelet. Okoli kapele so namreč imeli menihi pokopališče. »Točno tam, kjer je meja oltarja, smo morali raziskovanje ustaviti, saj smo imeli dovoljenje za sondiranje le za velikost 8 krat 2 metra. Upam, da bomo v prihodnjih letih dobili dovoljenje tudi za arheološki izkop, ne le za sondiranje. Našli smo izjemno veliko zanimivih detajlov, med njimi tudi kost pred oltarjem. Dali jo bomo v nadaljnje analize, da bi ugotovili vsaj spol in starost pokojnika. Pod severno steno smo opazili tudi nekakšno drenažo oziroma luknjo. Čemu je služila, še ni jasno. Vemo, da so imeli kartuzijani zelo sofisticiran sistem pretoka vode po velikem križnem hodniku. Upam, da bomo arheološka izkopavanja nadaljevali,« pravi Oter Gorenčičeva, ki si kot raziskovalka kartuzijanske arhitekture in umetnostne dediščine grofov Celjskih želi arheološki izkop kapele in pripadajočega groba ter s tem razkritje še katerega od presenečenj, ki jih skriva kartuzija v Jurkloštru.

Bogastvo Veronikine zgodbe

»Želim si, da bi se vrednosti in bogastva kartuzije zavedali tudi v 21. stoletju in da bi ju s ponosom predstavljali. Jurklošter je namreč izjemnega pomena ne samo v umetnostni zgodovini slovenskega prostora, marveč v celotni kartuzijanski zgodovini ter celo v kulturni in politični zgodovini Evrope. Kartuzija Jurklošter naj postane trden temelj nacionalne in evropske identitete,« je dr. Mija Oter Gorenčič zapisala v knjigi Kartuzija Jurklošter, ki jo je napisala leta 2021.

Tudi pater Karel Gržan upa, da bo kmalu tudi država znala prepoznati ta skrivni biser in ga primerno ovrednotiti. Janko Cesar, direktor Zavoda Odon, ki si prizadeva za načrtno odkrivanje bogate duhovne, kulturne in naravne dediščine kartuzije Jurklošter in njene okolice, pa si želi, da bi bil v Jurkloštru tudi muzej, kjer bi bila shranjena in prikazana arheološka odkritja s tega območja.