Arhiv NTRC

Boža in Bojan Herek sta v daljšem intervjuju predstavila nastajanje odmevnega dokumentarca o dr. Tomu Korošcu, spregovorila o svojih ustvarjalnih pristopih in prejšnjih projektih, ki so prav tako dobili mesto v programu nacionalne televizije, katere presežek so v primerjavi s komercialnimi televizijami prav odlični dokumentarci, domači in tuji.

Kako sta sprejela zelo pozitivne odzive na objavo dokumentarnega filma Profesor Vejica? Sta bila kaj presenečena?

Boža: To, da je izdelek, ki ga delaš kar nekaj časa, ljudem všeč, je plačilo za opravljeno delo. No, da je bil film objavljen na predvečer kulturnega praznika, ima še nekoliko večjo težo. Predvsem za tiste, ki so v njem sodelovali, zlasti za portretiranca in vse druge nastopajoče. A tudi za financerja, ki je prvi znal prepoznati vrednost ponujenega izdelka, za župana Franca Zdolška in njegovo ekipo.

Film je sicer že pred približno letom doživel premiero v Kulturnem centru Laško, ampak predvajanje na nacionalni televiziji je vendarle nekaj posebnega, pomeni nek prestiž, mar ne? Sploh če upoštevamo, da je bil dokumentarec napovedovan v »prime timu«, med osrednjo večerno informativno oddajo?

Boža: Težko bi objavo označila za prestiž, slovenski prostor tako hudo velik ni, da ne bi bilo opaženo kakšno pomembno delo, sploh če gre za portret človeka, ki je v slovenskem prostoru pustil takšno sled.

Bojan: O »prime timu« bi, odkar obstaja časovni zamik, torej ogled za nazaj, kar težko govorili. Bolj malo je ljudi, ki čakajo osrednjo informativno oddajo ob 19. uri ali druge oddaje, ko so na sporedu. Več ali manj vsi gledamo te vsebine, ko si zanje vzamemo čas. Napovedniki so pač dodatna opozorila, da je nek izdelek vredno pogledati. Je pa res, da je bilo odzivov in čestitk za film več iz drugih krajev Slovenije kot iz Laškega.

Kako težko je prodreti z dokumentarnim filmom majhne, nišne produkcijske hiše, kot je TV Krpan, v program TV Slovenija? Je bilo v primeru Toma Korošca nekoliko lažje, glede na to, da sta že prej objavljala svoje dokumentarce v programu nacionalne televizije, npr. dokumentarec o Antonu Sovretu, tudi v okviru regionalnega programa RTV Maribor?

Boža: Ponuditi svoj naslednji izdelek v normalnih tržnih razmerah, kjer je enakovredna konkurenca, bi moralo biti vedno lažje. V naših razmerah, kjer je veliko monopolov in vrtičkov, na medijskem področju v navedenih primerih še toliko bolj, pa takšna kilometrina veliko ne zaleže.

Bojan: No, že s prejšnjimi filmi sva opozorila na svoje početje. Na premieri filma o akademiku Mačku je bilo kar nekaj akademikov, tudi podpredsednik SAZU (akademik Krašovec). Zato si je tudi film zaslužil projekcijo na SAZU, kar je bilo v takšni obliki prvič v zgodovini te znanstvene ustanove. Film o Antonu Sovretu je bil zelo všeč društvu prevajalcev in bilo je kar nekaj projekcij tega filma v Ljubljani. Uroš Krek, čigar glasbo sva uporabila v tem filmu, naju je »posvojil« za prijatelja. Njegovi dediči so nama še lani izročili neko gradivo, povezano z njim in Antonom Sovretom. Z njimi še vedno ohranjava stike, čeprav je on žal že nekaj let pokojni. Pri Aškercu je bilo kar nekaj dilem, kako ga predstaviti. Iz dileme nama je pomagal akademik dr. Kajetan Gantar, za kar sva mu neskončno hvaležna – in Aškerca smo uspeli prikazati v pravi luči.

Kako so potekala pogajanja s TV Slovenija, kako dolga so bila? Kakšne so zahteve dokumentarnega programa na nacionalni televiziji, kateri ključni kriteriji za uvrstitev dokumentarca v program?

Boža: Hudih pogajanj res ni bilo, čeprav je vsak takšen dogovor ali sestanek, kjer se pogajaš za nek posel ali v tem primeru objavo, zgodba zase. Kriteriji so seveda najprej vsebinski, ki jih ni bilo težko doseči, po toliko letih dela že moraš vedeti, kako se lotiti kakšnega izdelka. In tehnični. Tu se lahko najde kakšna »vejica« ali kakšno drugo ločilo, ki ga nočejo videti ali vztrajno trdijo, da je na napačnem mestu, čeprav je resnica drugje … Če si dovolj trmast, pač premagaš vse ovire in tudi tokrat je bilo tako.

Je dr. Tomo Korošec zaradi svojih osebnostnih potez, priljubljenosti, nenazadnje tudi zato, ker je imel sam oddajo na TV Slovenija (Pet minut za boljši jezik), človek, portretiranec, ki odpira kakšna bolj tesno zaprta vrata?

Boža: Še tako tesno zaprta vrata se z argumentom odprejo. Je pač najprej treba poškiliti skozi špranjo, če ne gre drugače. To ne pomeni, da je vrata mogoče odpreti s kakšno drugo pomočjo, razen z argumentom in svojim delom.

Preberite več v Novem tedniku