Zakaj prazniki sprožijo čustveno stisko in kako si pomagati
Prazniki niso vedno lahki. Preberite, zakaj lahko prinašajo čustveno stisko – in kako si v tem času pomagati z več razumevanja in nežnosti do sebe.
December je dobesedno prepojen z sugestijami o lepoti praznikov. Kamorkoli se obrnemo, povsod božične podobe in navdihujoče pričakovanje novega leta Povsod se slišijo božične pesmi, ki sladkobno pojejo o toplini, povezanosti in o tem, kako naj bi bil to najlepši del leta. Pa vseeno za marsikoga ni čisto tako. Gola resnica je, da so prazniki lahko tudi čustveno močno naporni in to prav zato, ker so tako nabiti s pomeni, pričakovanji in spomini.
Če tudi vi doživljate neke vrste praznično stisko, zagotovo v tem niste sami. Takšno počutje je pogosto pokazatelj, da se v tem času preprosto zbere preveč vsega. Da boste lažje razumeli, kaj se dogaja v vas, v nadaljevanju preberite, kakšni so najpogostejši razlogi, zakaj prazniki postanejo težki. Seveda se bomo dotaknili tudi nekaterih čisto konkretnih načinov, kako si lahko pri tem pomagamo, ne da bi se silili v lažno vedrino.
Ob praznikih se znova aktivirajo družinske dinamike
Med prazniki se pogosto aktivirajo naše stare vloge, ki so na nek način, tako kot praznovanje samo, del naše družinske tradicije. Dogajajo se na nezavedni ravni, a njihovo moč vseeno konkretno občutimo. Morda smo tisti, ki mora pomirjati, ali pa tisti, ki ne sme reči ničesar. Mogoče tisti, ki vse organizira ali pa se od nas pričakuje, da smo hvaležni, pa čeprav nas v resnici nekaj boli.
PREBERITE TUDI:
Zato ni nenavadno, da se že ob misli na družinsko srečanje pojavi napetost v trebuhu ali utrujenost, še preden se sploh zgodi karkoli konkretnega.
Pri tem ne pomaga prepričevanje, da »ni tako hudo« ali da »se je treba malo potrpeti«. Veliko bolj učinkovito je, da si vnaprej postavimo notranje orientacijske točke. Koliko časa bomo še zmogli biti prisotni, preden bomo začutili, da nas odnese čez rob? Katere teme za nas niso varne in jih ne želimo odpirati? In kako bomo sproti razbremenjevali napetost v telesu - s kratkim umikom, sprehodom, tišino?
Ko se odločimo, da bomo tudi v prazničnem razpoloženju postavljali meje, to ni izraz nespoštovanja, ampak skrbi zase. Včasih je dovolj že en preprost stavek, izrečen mirno in brez razlaganja: danes o tem ne bi, raje se pogovarjajmo o nečem drugem. Naš živčni sistem bo to zaznal kot olajšanje, tudi če okolica morda ne bo navdušena.
Ko imate občutek, da morate držati vse skupaj
Praznična izčrpanost pogosto nima enega samega vzroka. Je rezultat kopičenja. Nakupi, kuhanje, čiščenje, organizacija, obiski, darila in ob tem še tiho prepričanje, da mora biti vse lepo in brezhibno. Ko telo deluje v takem ritmu, se zmanjša toleranca, čustva hitreje prekipijo, spanec pa pogosto postane plitek in nemiren.
Namesto vprašanja, kako vse narediti, si je bolj koristno postaviti drugo filozofijo: česa letos res ni treba. Ne vsega. Dovolj je ena stvar, ki jo zavestno poenostavimo ali opustimo. Ena tradicija, ena obveznost, en dogodek manj. Že to telesu sporoči, da nismo v nenehnem pritisku.
Prazniki ne potrebujejo popolnosti. Potrebujejo dovolj prostora, da se v njih sploh lahko zadržimo, ne da bi se sproti izgubljali.
Tudi finančni stres lahko zasenči praznično razpoloženje
Denar ima ob praznikih poseben psihološki naboj. Ne gre le za zneske, ampak za primerjanje, sram, občutek, da bi morali dati več. Če so finance že sicer vir skrbi, se ta pritisk decembra pogosto še okrepi.
Pomaga, če si finančni okvir postavimo jasno in brez notranjega pogajanja. Koliko imamo na voljo in kje je meja. Ko to enkrat definiramo, ni več predmet vsakodnevnega tehtanja. Ob tem je pomembno tudi, da si dovolimo drugačne oblike obdarovanja – simbolične, skupne, preproste. Iskren pogovor o omejitvah je pogosto veliko manj obremenjujoč kot tiho stiskanje zob.
Če se ob tem pojavi sram, je dobro vedeti, da se sram hrani s tišino. Ko ga ubesedimo, izgubi del moči. In zapomnite si, da prazniki niso merilo vaše vrednosti ali uspešnosti.
Če praznike preživljate v osamljenosti
Osamljenost ob praznikih ima poseben ton. Ni nujno povezana s tem, ali imamo ljudi okoli sebe, ampak s tem, ali se ob kom počutimo videne. In praznična simbolika – obložene mize, družine, pari – zna to bolečino še poudariti.
Namesto da bi iskali velike rešitve, pogosto bolj pomagajo majhni, a resnični stiki. Ena oseba. En konkreten dogovor. En pogovor, ki ni le vljudnosten. Če to ni mogoče, poskrbite vsaj za nežno strukturo dneva, od toplega obroka, do sprehoda, glasbe, morda tudi knjige. Ne gre za to, da bi s tem zapolnjevali praznino, ampak da nam taka struktura služi kot opora, da dan ne razpade.
Osamljenost se ne razblini z veselimi mislimi, ampak z občutkom, da nekje vendarle obstaja stik, pa četudi je majhen.
Kadar žalujete za ljudmi ali prazniki, ki jih ni več
Prazniki so še posebno naporni za tiste, ki so izgubili ljubljeno osebo, to pa zato, ker hitro odprejo spomine. Vonji, pesmi, jedi in rituali lahko v trenutku obudijo tisto, kar je bilo, in hkrati poudarijo odsotnost. Žalovanje ob praznikih se zato pogosto vrne v valovih, ne glede na to, koliko časa je že minilo.
Pri tem ni naloga, da bolečino odpravimo, ampak da ji damo prostor, ne da bi nas preplavila. To pomeni, da si žalost dovolimo in ji hkrati postavimo okvir. Majhen ritual, simbolna gesta, trenutek spomina. Nekaj, kar bolečino prizna, a je ne razširi čez ves dan.
Ob tem si dovolite tudi spremembo. Ni treba, da praznike praznujete enako kot nekoč. Včasih je prav to, da ustvarimo nove, tišje, bolj naše oblike, dragocen del zdravljenja.
Ko hrana in alkohol postaneta način pomiritve
Prazniki so povezani z užitkom, in v tem ni nič narobe. Težava nastane, ko hrana ali alkohol postaneta glavni način, kako uravnavamo stres, tesnobo ali notranjo praznino. Takrat se pogosto pojavi še krivda, ki stisko le poglobi.
Namesto samokritike je bolj smiselno, da se vprašamo, kaj smo v tistem trenutku v resnici potrebovali. Počitek. Umik. Občutek varnosti. Toplino. To vprašanje ne obsoja, ampak usmerja. In pogosto pokaže, da pretiravanje ni problem, ampak simptom.
Majhni, praktični koraki, kot je na primer to, da zaužijemo nekaj hrane še pred druženji, pa to, da skrbimo za hidracijo z vodo in da zvečer spijemo manj alkohola, so včasih dovolj, da se telo počuti manj ogroženo in um se lažje umiri.
Nenavadna praznina, ki pride po božiču
Dnevi med božičem in novim letom imajo za marsikoga čuden občutek. Kot da je bilo vsega preveč, potem pa pride nenadoma tišina. Nekateri postanejo otožni, drugi nemirni, tretji razdraženi. To je pogosto kombinacija utrujenosti in padca adrenalina, ne znak, da bi bilo z nami kaj narobe.
V tem času ne pomaga ambiciozen začetek nove rutine, ampak postopno vračanje v ritem. Majhne naloge. Predvidljivost. Ne hitenje. Telo se lažje umiri, ko ve, kaj sledi, tudi če je to zelo preprosto.
Če novo leto začne pritiskati z idejo, da bi morali biti drugačni ...
Novo leto pogosto prinese tiho zahtevo po spremembi. Novi cilji, nova verzija sebe, nov začetek. A kadar so te ideje zgrajene na samokritiki, hitro postanejo še en vir pritiska.
Če si želite spremembe, jo začnite majhno. Pet minut na dan. Ena nova navada. Ena jasna usmeritev. Vaš cilj naj ne bo, da bi se izboljšali, ampak da bi bili bolj v stiku s sabo. Trajnost ne nastane iz velikih obljub, ampak iz ponavljanja majhnih, izvedljivih korakov.
Ko stiska pride z vso močjo
Če vas praznična stiska preplavi – z nemirom, solzami, občutkom praznine ali tesnobo – najprej naredite nekaj zelo preprostega: zmanjšajte dražljaje. Tišina. Umik. Počasen izdih. Roka na prsih. To ni bežanje, ampak regulacija.
In če se vam ob tem pojavi misel, da ste preveč, si jo poskusite prevesti drugače: nekaj v meni potrebuje varnost. V takih trenutkih je povsem legitimno poiskati podporo, lahko tudi strokovno. Ne zato, ker ne zmoremo, ampak zato, ker ne želimo nositi vsega sami.
Prazniki niso preizkus sreče ali hvaležnosti. So samo čas, ki pride in gre. Včasih je največje darilo prav to, da si dovolimo, da v tem času poskrbimo zase nekoliko bolj nežno, kot smo vajeni.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
