Kolektivni ego in kako nas družba uči, da nikoli nismo dovolj
Živimo v času blaginje, a vse več dvoma vase. Kako kolektivni ego, potrošništvo in družbena omrežja hranijo našo potrebo po dokazovanju?
Verjetno ni človeka, ki se ne bi vsaj občasno spraševal, kam gre ta družba. Kako močno nas spreminja današnji način življenja, kaj dela z nami in z našim čustvovanjem. Paradoks sodobnega časa je očiten: v vsej človeški zgodovini človek še nikoli ni živel v takšni blaginji kot danes, pa vendar se vsepovsod čutijo nezadovoljstvo, hlepenje po več in globok dvom vase.
Kje je razlog?
Eden od možnih pogledov je v nezdravem, oportunističnem grajenju kolektivnega ega. Ker imata v sodobni družbi osrednje mesto trgovina in denar, smo na vsakem koraku bombardirani s sporočili, kakšni bi morali biti, kaj bi morali imeti in celo kako bi se morali počutiti. Skoraj vedno v primerjavi z drugimi. In prav tu ego začne klecati pod težo nenehnega kolektivnega primerjanja.
Ko se nam zgodi nekaj lepega, pomembnega ali težkega, se še preden se izkušnja sploh poleže, že sprašujemo, ali je bilo to dovolj. Smo ravnali dovolj smiselno, dovolj pravilno, dovolj zrelo? Kako sploh vemo, ali naša izkušnja res šteje?
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1866860##
Če potrditve ni, veselje hitro izgori, mir se skrajša, zadovoljstvo pa postane pogojno. To v resnici ni glas našega osebnega ega. To je glas kolektivnega ega.
Problem je okolje, ki ego nenehno hrani
Ego sam po sebi ni slab. V psihološkem smislu gre za del osebnosti, ki skrbi za občutek identitete, vrednosti in notranje kontinuitete. Pomaga nam razumeti, kdo smo in kako se umeščamo v svet. Brez ega ne bi znali postavljati meja, sprejemati odločitev ali graditi stabilnega občutka sebe.
Težava nastane takrat, ko ego ne deluje več zgolj kot notranji orientacijski sistem, temveč postane kolektivno vzdrževan in nagrajevan. Ko okolje stalno sporoča, da smo vredni toliko, kolikor smo vidni, uspešni, pravilni ali potrjeni.
Takrat ego ne miruje. Takrat mora delati. Se dokazovati. Se primerjati. Se izboljševati. Brez tega vse težje občutimo notranjo stabilnost.
Kako družba iz človeka naredi projekt
Sodobna družba nam zelo zgodaj posreduje jasno sporočilo: vrednost ima tisto, kar je dosežek. Dosežki se merijo z rezultati, uspeh s številkami, vpliv z dosegom, vrednost z odzivom, pomembnost z vidnostjo. Rezultati štejejo več kot procesi, notranje dogajanje pa pogosto zdrsne v ozadje.
To logiko srečamo povsod. V šolstvu, karieri, odnosih, starševstvu – in vse pogosteje tudi v osebni rasti. Kot da moramo biti nenehno na poti izboljševanja, sicer zaostajamo.
V takšnem okolju ni presenetljivo, da postanemo utrujeni. Ne zato, ker bi bili preveč ambiciozni, temveč zato, ker živimo v sistemu, ki redko dopušča zgolj biti.
Potrošništvo ne prodaja stvari ampak boljšo verzijo nas
Potrošniška kultura k temu doda še obljubo identitete. Ne kupujemo le izdelkov, temveč občutek, da bomo z njimi bolj samozavestni, bolj umirjeni, bolj avtentični, bolj »mi«.
Tudi tu ego ni problem. Problem je sporočilo, da brez stalne nadgradnje nismo dovolj. Da je treba nekaj dodati, popraviti ali izboljšati, da bi se lahko sprejeli.
Ko se ta logika preseli še v polje osebne rasti, delo na sebi hitro postane projekt, ki ga je treba dokazovati navzven, bodisi z rezultati ali vsaj z zgodbo o tem, kako daleč smo prišli. Ni to eden večjih paradoksov sodobnega časa?
Družbena omrežja in iluzija notranje potrditve
Potreba po potrditvi obstaja že od nekdaj, družbena omrežja pa so ji dala neprimerljivo več prostora. Vsak trenutek je lahko viden, ocenjen, primerjan. Tudi tisti, ki bi nekoč ostal intimen, neizrečen in samo naš.
Všeček postane mikro-potrditev obstoja. Doseg merilo pomembnosti. Primerjanje pa skoraj neizogibno. Ne primerjamo se le v uspehu, temveč tudi v bolečini, zavesti, zrelosti in »pravem« načinu življenja. In v takšnem okolju se zelo hitro zgodi, da brez odziva težje prepoznamo lastno vrednost.
Kolektivni ego in tiho tekmovanje v zavesti
Kolektivni ego se ne hrani le z uspehom, temveč tudi s pripadnostjo. Z občutkom, da smo na pravi strani. Bolj ozaveščeni. Bolj etični. Bolj prebujeni.
Ko se identificiramo s skupino, prepričanjem ali »pravim« načinom razmišljanja, ego dobi novo obliko, ki je tokrat potrjena tudi od zunaj. Nezavedno se začnejo risati ločnice med mi in oni. Tisti, ki vedo, in tisti, ki še ne.
Paradoks sodobne osebne rasti je prav v tem, da lahko postane še eno polje dokazovanja. Kdo je prišel dlje. Kdo razume globlje. Kdo živi bolj pravilno.
Kako prepoznati, kdaj rast zdrsne v dokazovanje
Egu se ne moremo izogniti in tudi če bi se mu lahko, to ne bi bilo zdravo. Danes pa je bolj kot kadarkoli prej pomembno, da postanemo pozorni na skušnjave po potrditvi, zlasti na področju osebne rasti.
Namesto da bi jo uporabljali za utrjevanje novih vlog, jo lahko uporabimo za poglabljanje odnosa do sebe. Za več stika, ne več dokazovanja.
Resnični umik iz kolektivnega ega ni upor in ni umik iz družbe. Je tiha notranja odločitev, da prenehamo tekmovati tam, kjer ni ciljne črte. Da si dovolimo, da nekateri procesi ostanejo nevidni. Nedokončani. Samo naši.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
