vir internet

##IMAGE-3626096##

Ob začetku novega leta nas je v elektronskem predalu presenetilo sporočilo z Ekonomske šole Novo mesto. Anonimna dijakinja je namesto spisa o sebi na papir prelila svoja občutja o svetu, v katerem se še išče. Tenkočutna učiteljica je zaznala njen trud in nam poslala zapis. V nadaljevanju ga objavljamo, odraščajoči dijakinji pa želimo veliko uspeha.  

Pred mano leži prazen list papirja, jaz pa ne vem, kaj naj nanj napišem. To bi moral biti spis.

Menda bi morala govoriti o sebi, o svojem življenju, od 9. razreda naprej… ne vem, navodila mi niso najbolj jasna. Pravzaprav mi nič ni najbolj jasno… Kot bi tavala nekje, kjer bi bilo vse in nič hkrati… Praznina s pridihom klavstrofobije… Zadušljiva tema… Sploh ne vem, kaj naj povem o sebi… 9. razred… Obdobje v preteklosti, ki se ga ne spomnim jasno. Motna slika, ki prikazuje veliko priprav in obrazcev, v katera vpisujem podatke… Živčnost… Vprašanja o novi srednji šoli… Me bodo sploh sprejeli? Kaj pa, če nisem dovolj dobra? Kakšni so tam ljudje? Moji novi sošolci… Jih je tako strah kot mene...? Ne vem, morda pa jih je bilo… Zdaj smo tako ali tako vsi tukaj, znova živčni, postavljeni pred težke izzive in odločitve… Iščem motivacijo, da uspešno končam to šolsko leto in nadaljujem šolanje… In kaj bo, če mi ne uspe? Kaj bom potem? Bodo starši razočarani? Bom jaz? Seveda bom, saj sem bila vedno sama svoj najstrožji kritik… Tako zategla, stroga in včasih kar kruta do sebe… Vedno… Še sama ne vem zakaj… Morda zato, ker se bojim, da bi razočarala, bila neproduktivna, neuspešna… Saj ne vem…

Kaj pa sploh vem? Je mogoče vedeti več, kot vemo? Kaj pomeni vedeti?... Vedeti, znati… V čem je razlika? Želim si, da bi vedela… To naj bi bil spis, a imam občutek, da nima ne začetka ne konca. Nima smisla, bistva… Kaj je potem bistvo? Bistvo tega spisa? Bistvo mojega življenja? Ne vem… Težko bi človek našel tako dolgočasno in brezciljno življenje, kot je moje… Ne hodim na zabave, ne znam se vključiti v današnjo družbo, nikoli ne počnem kaj zanimivega, razburljivega, zabavnega… Zakaj? Zakaj sem takšna? Morda bi to pojasnilo moje smešno majhno število prijateljev, pomanjkanje samozavesti, nesproščenost in togost…

Pijem čaj in gledam skozi okno v temo. V odseve luči na razburkani gladini neutrudne Save, ki teče in teče… V daljavo, v neznano, nekam daleč, daleč stran. V prostrano, na videz neskončno morje… Polno življenja... S ciljem, da njegovo gladino v temi obsije Luna… Luna, ki gleda na Zemljo že mnogo, mnogo let… Le kaj bi si mislila, če bi bila tudi ona človek? Bi se ji mi zdeli kot majhni, brezčutni, brezciljni človečki na površini prečudovitega planeta, polnega življenja? Kaj bi si mislila o nešteto zvezdah, ki jo obkrožajo? So tudi zanjo le oddaljene lučke v temi? Svetlobne prinašalke upanja in želja…

To naj bi bil spis o meni, jaz pa razmišljam o Luni in zvezdah… Morda bi pa rada letela… Da, rada bi letela. Tega nisem še nikoli počela. Letela bi z balonom na vroč zrak in si ogledala prelepo pokrajino. Letela bi s hitrim letalom in si ogledala svet. Vse države, celine in pokrajine. Se naučila vse o njihovi kulturi, običajih in znamenitostih, zgodovini… Da, rada bi letela, raziskovala, se učila in spoznavala na tisoče novih, zanimivih stvari…

To bi bilo res super, a realnost ni takšna… Temna in meglena je… Polna kot svinec težkih vprašanj, ki se posedajo na že tako krhko dušo in razum… Zavidam pesnikom, ki znajo svoja bremena in tegobe spremeniti v čudovite pesmi… Zavidam ljudem, ki so spontani, sproščeni in energični… Ljudem, ki so pozitivni, dobre volje in nasmejani večino svojih dni… Ljudem, ki so in vedo, da so ljubljeni… Zavidam tistim, ki znajo iz vsega razbrati nekaj dobrega… Zavidam tistim, ki se kopajo v svetlobi… A svetloba očitno ni za vse… Tiste, ki tam niso dobili prostora, sta zavili megla in tema… Polni so negotovosti, strahu, tesnobe, žalosti, neuspehov… Mar ne bi bil svet lepši, če bi bili vsi enakopravni in bi se vsi lahko kopali v svetlobi?

Vem, da realnost ni tako črno-bela, da je polna različnih sivin… A včasih ima človek pač takšen občutek in prepričanje o temi in svetlobi… Verjetno obe obdaja megla… bolj gosta pri tistih ljudeh, ki razmišljajo malo drugače, globlje… Da, tistim se okrog nog ovija gosta megla, polna nepojasnjenih vprašanj brez odgovora… Bistvo je očem skrito… Je nekoč rekel nekdo…

To naj bi bil spis o meni, a o meni ni kaj povedati… Polno je nejasnih vprašanj, čudnih razmišljanj… No, morda pa sem to vseeno jaz… Ali pa je to vsaj moja zgodba… Nejasna, čudna in nedokončana…
Dijakinja