Onkološka bolnica št. 6196: Novoletni manifest
Prvinsko in naravno je, da želiš imeti mir in da uživaš v tistem, kar imaš zares rad. Za srečo potrebujemo veliko manj, kot nas prepričujejo reklamni panoji.
Pred nekaj leti sem se odločila (pa tudi diagnoza rak mi je razblinila mnoge utvare), da ne bom več sodelovala v božično-novoletni histeriji, ki je v minulih tednih zajela skoraj vse ljudi okoli mene, ne glede na barvo kože, leta ali verski status. In če ste v teh dneh čutili vznemirjenost in napeto živčnost, ki se je nabirala tudi v vas in vas stiskala v obdobju adventa, božiča, novega leta in nasploh različnih proslav, rojstnih dnevov, zarok, birm …, niste ne bolni ne nenormalni, vse to je popolnoma naravno in nadvse normalno.
Kajti tisto, kar pri vsem tem ni normalno, je prav ta kričeči hrup, vpitje, dirka, tekmovanje, prometni kolapsi, kuhanje nepotrebnih količin hrane in prenajedanje z njo, kupovanje nepotrebnih reči in zapravljanje prek lastnih zmožnosti ... Vse to ni naravno; bilo nam je vsiljeno. Še več, prepričali so nas (kdo je že bil to?), da to od nekdaj potrebujemo, da je to nekaj vzvišeno lepega in dobrega ter da s tem izražamo svojega duha ljubezni in miru.
Toda če je to zares esenca našega doživljanja praznika ljubezni, sloge, miru in harmonije, zakaj mi potem ne vzbuja teh občutkov? Zakaj namesto tega v meni prebuja živčno, napeto, nemirno, ponorelo in besno zver, ki je nezadovoljna, ker ne utegne in ne more izpolniti vseh pričakovanj, ki jih od mene zahteva »praznični duh«?
Iskreno se vprašam: če to ni nenaravno, zakaj mi povzroča takšen krč v želodcu? In ko se tako sprašujem, si zastavim še eno preprosto vprašanje: kaj pa bi me zares osrečilo? Skoraj povsem sem prepričana, da odgovor ne bi vključeval materialnih daril, lučk, gore hrane in elektronskih napravic. Namesto tega bi se v njem našel prostor za objem nekoga, ki sem ga izgubila ali zamudila, medtem ko sem hitela ujeti petkilogramskega purana ali zvito svinjsko pleče.
Našel bi se prostor za pogovor in smeh, ki ga nisem slišala že mesece ali leta, ker me je vsiljena slika prazničnega duha razdvojila in odvlekla predaleč. Našel bi se prostor za dotike, poljube, sprehode. Za skodelico kave ali čaja ob svojem psu, mački, otroku, bratu, mami ... ali pa preprosto za nas same, ko bi se zadovoljno zvili v mehak žamet miru in tišine. Mislim, da je povsem v redu in popolnoma normalno, če kdo ne praznuje na veliko in se ne vključuje v to praznično nevrotično dirko. Prvinsko in naravno je, da želiš imeti mir in da uživaš v tistem, kar imaš zares rad. Zato vam ne želim veselih praznikov, želim vam srečen prav vsak dan. In dobro se je opomniti, da za srečo potrebujemo veliko manj, kot nas prepričujejo reklamni panoji. Naj bo prihajajoče leto zato drugačno in naj ne bo to le še en seznam neuresničenih želja, temveč leto korenite notranje preobrazbe.
Lahko bi ga začeli recimo tako, da bi najprej pometli pred svojim pragom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1, 6. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Zdravje
