»Nihče se ne poroči z mislijo, da bo nekoč ubil svojo partnerko«
Nemški pisatelj Sebastian Fitzek v poglobljenem pogovoru o psiholoških trilerjih, nasilju, travmi in odgovornosti pisatelja.
Sebastian Fitzek je avtor, ki napetost ne gradi zgolj na zločinu, temveč predvsem na razpokah v človeški psihi. Njegovi psihološki trilerji bralca ne strašijo z zunanjim nasiljem, ampak z vprašanji, ki se tiho, a vztrajno naselijo v mislih: kaj se zgodi, ko resničnosti ne moremo več zaupati, ko spomin odpove in ko strah postane notranje stanje. Prav zaradi te sposobnosti združevanja suspenza z etično in čustveno globino sodi Fitzek med najvplivnejše sodobne evropske avtorje žanra, njegove knjige pa že leta nagovarjajo tudi slovenske bralce.
Med njegove najbolj prepoznavne romane sodijo Terapija, Triindvajseti potnik, Pacient, Iskalec oči in Mimika, v katerih se napetost nenehno prepleta z vprašanji krivde, odgovornosti in človeške ranljivosti.
»Dober psihološki triler bi moral potolažiti vznemirjene in vznemiriti tiste, ki živijo udobno.«
Sebastian Fitzek obiskal Slovenijo
S pisateljem sva se srečala ob njegovem obisku Ljubljane, kamor je prišel na povabilo založbe Učila International, ki že vrsto let skrbi za slovenske prevode njegovih romanov. V okviru slovenskega knjižnega sejma se je srečal z bralci, a najin pogovor se ni ustavil pri njegovih knjigah in uspehih. Dotaknila sva se tudi poti, ki ga je pripeljala do pisanja, odgovornosti pri obravnavi nasilja in travme, ter zgodb, ki ne nastanejo na papirju, temveč v tišini dvomov, strahov in osebnih vprašanj. Prav tam, kjer se Fitzkova literatura pravzaprav začne.
Sebastian Fitzek: pogovor o psihološkem trilerju in družbeni odgovornosti
Skoraj vsaka zgodba avtorjev je različna. Kakšna je vaša? Kako ali zakaj ste postali pisatelj?
Nikoli si nisem želel postati avtor. Želel sem biti glasbenik, tenisač, celo pravnik, a se nič od tega ni zares izšlo. Zanimivo je, da so se stvari, ki jih nisem načrtoval, na primer delo kot radijski urednik, izkazale za zelo dragocene izkušnje. Ena stalnica v mojem življenju pa je bilo branje. Vedno sem veliko bral in po vsaki dobri knjigi sem se spraševal, ali bi tudi sam lahko pripovedoval zgodbe, ne nujno pisal, ampak ustvarjal zgodbe, ki vzbujajo čustva.
Od izida vaše prve prelomne knjige je minilo že skoraj 20 let. Kakšna je zgodba v ozadju te knjige? Kako se je vse skupaj začelo?
Leta 2000 sem v zdravniški čakalnici čakal svojo takratno partnerko. Čakal sem približno 45 minut in nisem vedel, da obstaja še ena ordinacija. Začel sem razmišljati: kaj če bi šel do recepcije in bi mi rekli, da moje partnerke sploh ni tukaj? Kaj če nikoli ne pride ven? To je bilo moje prvo vprašanje »kaj če«.
Iz te misli je nastal prolog moje prve knjige Terapija, v katerem deklica izgine v zdravniški ordinaciji, osebje pa skuša očeta, ki čaka, prepričati, da deklice sploh ni bilo. Od tam sem začel razvijati zgodbo, like in ozadje dogajanja. Pisanje prvega osnutka mi je vzelo približno dve leti, nato sem še dve leti iskal založnika, potem pa je trajalo dodatni dve leti, da je knjiga izšla. Skupaj sem torej od leta 2000 do 2006 delal na svojem prvem romanu.
Po njegovi prvi knjigi Terapija je posneta tudi serija Die Therapie:
Od kod ste črpali navdih? Ste brali knjige istega žanra?
Ne, nisem bral veliko psiholoških trilerjev. Takrat tega izraza sploh nisem poznal. Založniki so mi govorili, da v Nemčiji za psihološke trilerje ni trga. Sam sem imel občutek, da pišem napeto zgodbo. Bolj kot knjige so me navdihovali filmi. Zgodaj je name vplival Stephen King, vendar nisem želel pisati grozljivk. Zelo cenim tudi Edgarja Allana Poeja zaradi njegove temne melanholije, pa velike pripovedovalce zgodb, kot je Tom Wolfe. Navdih lahko pride od kjerkoli, iz romantičnih zgodb, športnih filmov, vedno gre za čustva.
Vaši trilerji so znani po zelo realističnih likih in situacijah. Ali kot avtor čutite posebno odgovornost pri prikazovanju nasilja, travme ali duševnih bolezni?
Seveda. Dober psihološki triler bi moral imeti dva cilja: potolažiti vznemirjene in hkrati vznemiriti tiste, ki živijo udobno in brez razmišljanja o teh temah. Če nekdo, ki je doživel travmo, bere o njej, se mora počutiti spoštovanega in razumljenega ter ne uporabljenega zgolj za zabavo. Ko pišem o nasilju v družini, želim pokazati, kako kruto in razširjeno je v resnici. V Nemčiji vsak dan moški poskuša ubiti svojo partnerko, vsak drugi dan pa mu to tudi uspe. To pomeni, da gre za množični zločin.
Dobite s strani bralcev tudi direktne odzive?
Veliko žensk mi je pisalo, da so hvaležne, ker sem osvetlil to temo, hkrati pa so se številni moški razjezili in rekli, da to ni mogoče. Prav njih želim s takšnimi zgodbami vznemiriti in spodbuditi k razmisleku. Nasilje nikoli ne bi smelo obstajati zgolj zaradi zabave. Tudi navidezno majhen zločin, kot je vlom, lahko nekomu popolnoma spremeni življenje. Zabaven del zgodbe ni sam zločin, temveč opazovanje ljudi, kako preživijo, kako se soočajo s posledicami in kako poskušajo živeti naprej.
Ste se kdaj odločili, da kakšnega prizora ne boste uporabili, ker se vam je zdel premočan?
Da, vendar je ključno vprašanje vedno, ali je prizor nujen. Ne zato, da bi šokiral, temveč zato, da pove zgodbo ali prenese sporočilo. V moji prvi knjigi je prizor, v katerem mlado dekle opisuje, kako je ubilo svojega psa. Zaradi tega sem prejel veliko kritik, še posebej zato, ker gre za žival. Kasneje razkrijem, da psa sploh nikoli ni imelo in da je bil ta spomin posledica shizofrenije. Pravi grozljiv del je bil v tem, da se je zaradi krivde za nekaj, kar se nikoli ni zgodilo, želelo ubiti. Ta prizor temelji na resničnem dnevniku osebe s shizofrenijo. Bralec mora najprej začutiti gnus, nato pa spoznanje.
Včasih je nasilje potrebno, da lahko razumemo globino trpljenja. V drugih primerih, na primer pri opisovanju posilstva ali pohabljanja, pa se izogibam podrobnostim. Če si bralci lahko nekaj predstavljajo sami, tega ni treba eksplicitno prikazati.
Pri raziskovanju naletite na zelo temne plati človeštva. Kaj je za vas najtežji del tega procesa?
Najtežji del niso kriminalci, temveč žrtve. Žrtev je ogromno povsod, tudi med prijatelji, sosedi ali znanci. Zelo me je pretreslo, ko sem prebral, da je med mladimi, starimi od 14 do 24 let, samomor eden vodilnih vzrokov smrti. Veliko bralcev mi piše, da imajo samomorilne misli in da jim moje knjige pomagajo, da si ne naredijo nič hudega.
Drug velik izziv je realizem. Resnično življenje je pogosto bolj bizarno kot fikcija. Obstajajo resnične zgodbe, za katere bi bralci rekli, da so neverjetne, če bi jih vključil v roman. Fikcijo ljudje presojajo veliko strožje kot resničnost. Danes ljudje včasih lažje verjamejo teorijam zarote kot resničnim zgodbam. Prepričati bralce, da se je nekaj res lahko zgodilo, je zato eden najtežjih delov pisanja fikcije.
Ali svoje knjige dojemate kot nosilke družbenega sporočila?
Ne vidim se kot strokovnjaka, ki daje dokončne odgovore. Močno pa verjamem v postavljanje pravih vprašanj. Prav to je po mojem mnenju naloga dobrih knjig. Na primer v romanu Pot domov se postavlja vprašanje, zakaj nekateri moški postanejo nasilni. Nasilen se ne rodiš. Nihče se ne poroči z mislijo, da bo nekoč ubil svojo partnerko. Vprašanje je torej, kaj se zgodi vmes. Če ta vprašanja postavljamo dovolj zgodaj in se z njimi resno ukvarjamo, morda lahko preprečimo zločine še preden se sploh zgodijo.
Zakaj ste se odločili napisati roman Noah, ki se precej razlikuje od vaših običajnih del?
Teme si ne izbereš sam, tema izbere tebe. Videl sem dokumentarec o parazitu, ki uničuje drevo, in zdelo se mi je kot metafora za človeštvo. Ta ideja mi ni dala miru skoraj leto dni, zato sem jo moral zapisati. Povezano je bilo tudi s sodelovanjem z drugim založnikom in željo, da preizkusim nekaj novega.
Veliko vaših romanov se vrti okoli otrok ali izginulih otrok. Zakaj je ta tema za vas tako pomembna?
Vsaka zgodba je na koncu družinska zgodba, ne glede na to, ali gre za romanco, znanstveno fantastiko ali triler. Vse se začne v otroštvu. V psiholoških trilerjih še posebej travma skoraj vedno izvira iz mladosti. Ne postaneš serijski morilec pri 65 letih. Nekaj se je moralo zgoditi veliko prej. Poleg tega sem oče petih otrok. Ko pišem o otrocih, se hkrati ukvarjam tudi s svojimi lastnimi strahovi. Pišem izključno o stvareh, ki so mi osebno in čustveno zelo pomembne.
Kateri roman je bil za vas najtežji za pisanje?
Zbiralec oči. Glavni lik je slep, zato sem moral na novo premisliti vse. Opise, prostore, vsakdanja dejanja. Pogovarjal sem se s približno dvajsetimi slepimi ljudmi. Pisanje je bilo tako fascinantno, da je zgodba prerasla v trilogijo, saj vsega preprosto nisem mogel vključiti v eno samo knjigo.
Kako pomembna vam je bralčeva interpretacija vaših knjig?
Vsaka interpretacija je pravilna. Bralec se nikoli ne moti. Ko nekdo knjigo prebere, postane zgodba njegova.
Vaše knjige so bile prirejene v filme in serije. Kako močno ste vključeni v ta proces?
Najpomembneje je, da izbereš pravo ekipo, potem pa stopiš korak nazaj. Scenaristi in režiserji so strokovnjaki. Film nikoli ne bi smel poskušati biti knjiga, saj gre za povsem drugo umetniško obliko. Bralcem vedno rečem: ne primerjajte. In filma ne glejte takoj po tem, ko preberete knjigo.
Ali obstaja nov žanr ali tema, ki bi jo radi raziskali?
Da, tehnologija in starševstvo. Na primer sledenje otrokom prek GPS-a. To jih lahko ščiti, hkrati pa škoduje otrokovi samostojnosti. Takšne moralne dileme me zelo zanimajo.
Ali vaši najbližji, torej otroci in žena, berejo vaše knjige in kakšen odnos imajo do vašega pisanja?
Moji otroci mojih knjig ne berejo. Zgodbe sicer poznajo, ker jim o njih pripovedujem, vendar jih to ne zanima posebej. Eden bere mango, drugi je posegel po Stephenu Kingu, hči pa bere romantične romane. Najpomembnejše mi je, da berejo, ne glede na žanr. Moja žena pa moje knjige pozna predvsem prek zvočnih knjig. Preden sva se spoznala, si je avtorja teh zgodb predstavljala kot starega, zagrenjenega moškega, ki živi v kleti. Ko sva se spoznala v živo, sprva sploh ni verjela, da sem jaz avtor.
Kje imate največ oboževalcev zunaj Nemčije?
Balkanska regija izstopa. Grčija je ogromna. Italija hitro raste. Zelo pa me je presenetila Južna Amerika, še posebej Argentina.
Kakšna vtis je na vas pustilo srečanje s slovenskimi bralci in kako se ob tem počutite, ko se danes vračate na sejme in podpisovanja?
Srečanje s slovenskimi bralci me je zelo presenetilo in navdušilo. Presenečen sem bil nad tem, kako dobro govorijo angleško in nemško, predvsem pa nad kakovostjo njihovih vprašanj. Slovenski bralci so izjemno topli, odprti in premišljeni. Ko se danes vračam na sejme in podpisovanja, se počutim neizmerno hvaležno. Spomnim se časov, ko je na branje prišlo le pet ljudi. Videti dolge vrste bralcev v tujih državah je zame še vedno skoraj neverjetno.
