To živilo vsebuje toliko vitamina C kot ena limona
Kolerabo danes najpogosteje uporabljamo pri pripravi juh. Lahko jo stisnemo tudi v sok, spečemo, skuhamo. Kar zadeva njeno prehransko moč, bi jo lahko jedli vsak dan.
Za spodbudo se najprej spoglejmo z njenimi zdravilnimi lastnostmi in prehranskimi značilnostmi. Koleraba je sladka, ker vsebuje celo za korenasto zelenjavo veliko sladkorjev, in niti škroba ji ne manjka. V njej je skoraj toliko vitamina C kot v limonah, zaradi česar je najsvetlejša izjema med zimsko zelenjavo. Vsebuje karotenoide, ki ji dajejo sončno barvo, in žveplove spojine, ki ji dajejo ostrino.
Vlaknine so tiste, zaradi katerih koleraba ne podpira zimske lenobnosti pri prebavi. Skratka, koleraba je za naše telo zelo koristna zelenjava. Izboljšuje in pospešuje prebavo, krepi sluznice in zelo koristi dihalnim potem, »ščetka« ožilje in zmanjšuje količino trigliceridov in holesterola v krvi, zaradi antioksidantov deluje preventivno pred rakom.
Zelo koristna je tudi za sečila, saj spodbuja izločanje vode, učinkuje razkuževalno ter deluje proti pesku in ledvičnim kamnom. Največ takšne zdravilne moči ima presna koleraba, najbolje v obliki sveže iztisnjenega soka, in seveda ob rednem uživanju.
Včasih hrana revnih
Kolerabo uvrščamo med zeljevke. Je dvoletna rastlina, ki v prvem letu rasti nakopiči hranila v korenini – gomolju, v drugem letu pa iz njega požene steblo, cveti in obrodi semena. Je zelo stara kulturna rastlina, ki so jo po vsej verjetnosti vzgojili iz zelja z odebeljenim steblom. Vrh korenaste korenine ima vrat, iz katerega rastejo listi. Znotraj je oranžna ali rumena. Za mraz ni občutljiva.
Dokler niso poznali krompirja, je bila glavna hrana revnih kmetov in živine. Vse do dandanes se je obdržal njen sloves hrane za reveže. Napadajo jo enaki škodljivci kot druge zeljevke. Najpogostejši so bolhači, ki jim teknejo mladi poganjki sejančkov. Pogosto jo v sušnem, toplem obdobju s hladnimi nočmi napade tudi pepelnata plesen, ki jo prepoznamo po belem poprhu na listih in steblu.
Surova, kuhana ali pečena
Torej, za zdravje redno pijemo sveže iztisnjen kolerabni sok. Od dva do tri decilitre na dan, v dveh ali treh odmerkih, bo dovolj. Kolerabo denimo kuhamo v šari oziroma pripravimo kolerabno enolončnico, ki je tradicionalno doma na Notranjskem, jo spečemo kot krompir ali skuhamo v sopari. V vsakem od teh primerov jo olupimo.
Sok, ki ga iztisnemo iz kolerabe z lupino vred, je pekoč in bolj grobega okusa. Enolončnicam in juham dodajamo olupljeno in na kose narezano kolerabo, sicer pa jo spečemo ali skuhamo z lupino vred ter olupimo kasneje. Nikakor ne pozabimo, da je koleraba odlična tudi surova. Olupljeno lahko naribamo v solate vseh vrst, vendar s količino ne pretiravajmo, saj je surova težje prebavljiva.
