Kako prepoznati miselne zanke in jih postopno razrahljati
Se vam misli včasih vrtijo v krogu in vas izčrpavajo? To so miselne zanke. Preverite, zakaj nastanejo, kako jih prepoznamo in kako jih začeti razrahljati.
V zadnjih dneh ob koncu praznikov so se marsikomu v glavi sprožale podobne misli.
»O ne, jutri bo spet treba zgodaj vstati.«
»Osem ur za računalnikom in še tisti zoprn sestanek me čaka.«
»Joj, spet bom moral gledati tega tečnega šefa.«
»Oh ne, res se mi ne da poslušati kokodankanja ljudi v pisarni …«
»Ko pridem domov, bom spet kot cunja …«
Neskončen samogovor, ki predvideva negativne scenarije prihodnih dni in nam krade še zadnje ure mira, ki bi jih lahko zares uživali. Četudi misli ujamemo in skušamo pozornost preusmeriti drugam, se čez nekaj minut zalotimo, da so spet tukaj …
Miselne zanke. Vsi jih imamo in ko se enkrat v njih zapletemo, jih res ni lahko odvezati. Sproži jih notranji vzorec razmišljanja, ki deluje po svojih pravilih. Misel teče naprej, brez premora, brez jasnega cilja. In bolj ko jo poskušamo umiriti, bolj glasna postaja. Poleg misli se seveda ponavljajo in krepijo še občutki in telesni odzivi. Kako zelo nas obremenjujejo, pa navadno spoznamo šele, ko nas že močno izčrpavajo.
Kaj miselne zanke sploh so
Miselna zanka je ponavljajoč se miselni tok, ki se vrti okoli iste teme, ne da bi vodil k razumevanju, rešitvi ali dejanju. Njena posebnost ni v vsebini, temveč v strukturi. Misel se ne razvija, temveč kroži. Ne odgovarja na vprašanje, temveč ga znova in znova odpira. In vsakič pusti za seboj še več napetosti.
PREBERITE TUDI:
Možgani imajo radi bližnjice. Če smo v preteklosti v določenem okolju doživeli stres, bodo ob podobnem dražljaju samodejno potegnili isti sklep. »Takrat je bilo težko, torej bo spet.« Nato pa bodo o takih možnih scenarijih brez naše volje začeli razpravljati v neskončnost. Vse z namenom, da bi nas obranili pred nevarnostjo. Ta mehanizem je evolucijsko smiseln, a v sodobnem življenju pogosto deluje preveč grobo. Ne razlikuje med realno nevarnostjo in zgolj neprijetnim občutkom.
Pomembno je tako razumeti, da so miselne zanke naraven odziv živčnega sistema, kadar zazna negotovost, izgubo nadzora ali potencialno grožnjo. Um skuša z mislijo ustvariti občutek varnosti. Težava nastane, ko ta poskus postane kroničen in sam sebi namen.
Zakaj do njih pride
Miselne zanke se pogosto pojavijo v obdobjih prehoda, utrujenosti ali čustvene obremenitve. Takrat, ko se od nas nekaj pričakuje, mi pa nimamo jasnega vpliva na izid. Pojavijo se ob pomembnih odnosih, odgovornosti do drugih, pri skrbeh za prihodnost ali zdravje, pa tudi ob vsakdanjih situacijah, ki so za naš živčni sistem preprosto preveč.
Možgani imajo raje znano kot neznano. Če ne dobijo jasnih informacij, jih začnejo ustvarjati sami. In ker je osnovna naloga uma zaščita, se pogosto usmeri k slabšim scenarijem. Ne zato, ker bi bili pesimistični, ampak ker želi biti pripravljen.
Kako prepoznamo, da smo v miselni zanki
Prvi znak je ponavljanje. Ista misel se pojavi znova in znova, pogosto v skoraj identični obliki. Drugi znak je občutek nujnosti. Kot da moramo misliti naprej, sicer bomo nekaj spregledali ali naredili napako. Tretji znak je telesni odziv, ki ne popusti, ampak samo še eskalira v napetost, nemir, težek želodec, plitek dih. In četrti znak: občutek nemoči. Kot da misel govori resnico, proti kateri nimamo nobenega vpliva.
Značilno za miselne zanke je tudi, da racionalni protiargumenti ob njih ne delujejo. Lahko vemo, da pretiravamo in tudi, da nimamo vseh informacij. Pa se tok misli kljub temu nadaljuje. To je pomemben pokazatelj, da ne gre več za razmišljanje, temveč za regulacijo notranjega stanja.
Pogoste oblike miselnih zank
Ena najpogostejših je anticipacijska zanka, ko se misli vrtijo okoli prihodnjih dogodkov in možnih zapletov. Druga je zanka skrbi za druge, kjer skušamo z mislijo nadzorovati dobrobit ljudi, ki jih imamo radi. Pogosta je tudi retrospektivna zanka, ko znova in znova premlevamo pretekle pogovore, odločitve ali odzive in iščemo, kaj bi lahko naredili drugače.
Vsem tem oblikam je skupno to, da se dogajajo v odsotnosti dejanskega delovanja. Um deluje sam, brez podpore iz realnosti. Ob tem pa nas tiho izčrpava, saj porablja energijo brez izhoda. Miselne zanke ne vodijo k rešitvi, ne k odločitvi, ne k dejanju. Vrtijo se same vase in od nas zahtevajo stalno pozornost. Ob tem pa nam jemljejo še spanec, mir in občutek varnosti.
Zakaj jih ne moremo preprosto ustaviti
Miselnih zank ne moremo prekiniti zgolj z voljo, to pa zato, ker ne nastajajo v delu možganov, ki se odziva na razumske ukaze. Nastajajo v sistemu, ki skrbi za varnost. Ta sistem se ne umiri z razlago, temveč z izkušnjo, da je v tem trenutku dovolj varno.
Zato so miselne zanke pogosto močnejše ponoči, v tišini ali ob telesni utrujenosti. Takrat je manj zunanjih dražljajev, ki bi nas prizemljili, in več prostora za notranje procese.
Kaj pomaga ustaviti miselne zanke
Vsekakor jih ni povsem lahko odvezati, a prvi in morda celo najbolj pomemben korak je, da jih ozavestimo. Ko si lahko rečemo, da smo v zanki, se odnos do misli spremeni. Nehamo jo dojemati kot absolutno resnico in jo začnemo opazovati kot proces. To že samo po sebi zmanjša njen vpliv. Koristno je vprašanje: Ali se ta misel ponavlja? Ali mi prinaša novo informacijo ali me le vrti v krogu?
Drugi korak je vračanje v telo zato, da misli preusmerimo na ta trenutek in jih potegnemo ven iz zanke. Naredimo nekaj počasnih in čuječih vdihov in izdihov, preusmerimo pozornost na dotik našega telesa z oporo, z vsemi čuti se igramo pri zaznavanju prostora okoli sebe. S tem ne rešujemo problema, temveč sporočamo živčnemu sistemu, da nevarnost ni neposredna.
Tretji korak je omejevanje. Ne potrebuje vsaka misel takojšnje obravnave, zato pomaga, če ji določimo čas ali prostor. »O tem bom razmišljala jutri ob kavi, ne ob treh zjutraj.« Ne gre za potlačitev, pač pa le za postavljanje meje.
Zakaj miselne zanke niso sovražnik
Miselne zanke so pogosto znak odgovornosti, skrbi in zavzetosti. Pojavijo se tam, kjer nam je mar. Ko jih razumemo kot poskus zaščite, ne kot napako, se z njimi ne borimo več. In prav v tem prostoru se začnejo rahljati.
Ne izginejo čez noč. A ko jih znamo prepoznati, izgubijo moč, da nas vodijo. Ostanejo misli – ne več celoten notranji svet.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
