Obrazi

Zelo sem se veselila najinega vnovičnega srečanja, ker je ena tistih sogovornic, ki pusti močan, karizmatičen pečat. Spomnim se, da je takrat govorila s tistim samozavestnim menedžerskim pridihom odločnosti, ciljne usmerjenosti, doslednosti, vizionarske jasnosti, ki jo premorejo uspešne poslovne ženske. Tokrat pa je nasproti mene sedela povsem druga Tanja. Prostor je preplavila energija njene pomirjujoče mehkobe, govorila je nežno, umirjeno, lahkotno, povsem sproščeno. »Pred leti sem imela zapisano svojo vizijo, danes se prepuščam toku življenja. Ker mu zaupam,« mi je rekla z nasmehom, ko sva se poslovili.

Slovenska javnost vas pozna predvsem kot uspešno poslovno žensko, ki zadnja leta stopa po poti osebnostne rasti. Učili ste se od številnih duhovnih učiteljev in motivatorjev, napisali ste knjigo, ustanovili Inštitut Skaza in Akademijo Spremembe vredna. Kako na to gledajo vaši kolegi iz poslovnega sveta?

Odzivi so različni. Kaj govorijo za mojim hrbtom, ne vem in me tudi ne zanima. Nekateri so me naravnost vprašali, kaj se vendar grem, ali se mi je utrgalo. (smeh) To je bilo pred leti, danes je seveda drugače. Marsikdo od teh ljudi je danes moja stranka. Sem se pa takrat umaknila iz upravnih odborov, ker še nisem bila povsem zasidrana v svoji resnici.

Danes je drugače, saj sem se otresla bremena glede tega, kaj si drugi mislijo o meni. Ker sebe sprejemam takšno, kot sem, sem naposled tudi druge sprejela takšne, kot so.

Ne ocenjujem jih niti jih ne presojam. Dojela sem, da s svojimi komentarji, kakršnikoli že so, govorijo o sebi, ne o meni.

Obrazi

Marsikdo bi pripomnil, zakaj pa Tanja Skaza potrebuje osebnostno rast oziroma brskanje po sebi, saj ima super družino, gradi uspešno poslovno kariero, je finančno preskrbljena. Kaj bi jim odgovorili?

Osebnostna rast je ključna, ne glede na to, koliko smo dosegli. Tako kot prodajnik vlaga v nova znanja in tehnike, da postaja vsako leto boljši, tudi jaz želim vsako leto rasti in postati najboljša verzija sebe. Ne gre le za materialne stvari; gre za notranjo srečo, mir in zaupanje vase. Verjamem, da če želimo resnično poslovno uspeti, moramo najprej vlagati v osebni razvoj. Mi smo ena celota – poslovno in osebno življenje sta neločljivo povezani. Čas je, da nahranimo tudi svojo dušo.

Kdaj in zakaj ste začutili potrebo pogledati globlje vase?

Vsak najbrž pride do točke v življenju, ko se vpraša – kdo sem v resnici? K temu ga lahko pripeljejo osebne stiske, bolezen, takšne in drugačne izgube … Že kot otrok sem sanjala, da bi bila poslovno uspešna in prepoznavna. Vrsto let sem večino svoje pozornosti in prizadevanj usmerila v poslovno kariero, bila sem disciplinirana in zelo zahtevna do sebe in drugih, imela sem potrebo, da se nenehno dokazujem, da imam vse pod nadzorom.

Obrazi

Sliši se precej naporno.

Ja vse to je bilo naporno in izčrpavajoče. Vrtela sem se v začaranem krogu podzavestnih vzorcev. Kratkotrajno zadoščenje so mi prinesle stanovske nagrade in priznanja.

Potem pa sem se nekega dne vprašala, ali sem srečna. Zakaj imam potrebo po nenehnem dokazovanju sebi in drugim? Zakaj težim k popolnosti? Sem sploh iskrena do sebe? Kaj me bo umirilo, kaj zares radostilo?

Ko si enkrat začnemo postavljati takšna vprašanja, delamo prve korake na poti osebnostne rasti. Meni se je to zgodilo pred približno desetimi leti in po tej poti stopam še danes. Ker je vredno. Ker je pot k sebi, pot k pristni sreči in uspehu.

Ob tem pogosto poudarjate, da je zelo pomembno, da si dopustimo biti ranljivi.

Ker je človekova ranljivost dokaz njegove pristnosti. Včasih sem slišala očitek, da sem nedostopna. Najbrž upravičeno. Ker si takrat svoje ranljivosti še nisem bila sposobna priznati, kaj šele, da bi jo pokazala drugim. Raje sem si nadela ščit, ki mi je zagotavljal gotovost in mir. Pozneje sem dojela, koliko zaviralcev imamo ljudje v sebi, tistega zadušljivega balasta, ki nam zapira pot do samega sebe. In zato sploh ne vemo, kdo smo in kaj vse zmoremo. A zmoremo več, kot se zdi.

Obrazi

Gre torej za prevetritev vrednot in izbiro, čemu bomo posvečali svojo pozornost in čas ter kakšni želimo biti oziroma postati?

Zagotovo. Po letih dela v poslovnem svetu, v katerem prevladujejo moški principi in moška energija, sem začutila, da želim bolj izraziti svojo žensko energijo – nežnost, mehkobo, pronicljivost, intuitivnost. Zato sem zdaj v ospredje postavila vlogo mame, žene, prijateljice, hčerke ...

Kako na spremenjeno mamo in ženo gledajo doma?

Z odobravanjem, saj smo s tem še nadgradili družinsko sobivanje. Vsi smo s tem pridobili. Čeprav mi je starejši sin, star je 20 let, rekel, da mu je prej bolj ustrezalo, ker sem bila odločna, zahtevna, nemalokrat tudi stroga mama. Vesela sem, da se mi je začel bolj odpirati. Mlajši sin, 16-letnik, je po naravi bolj odprt in dojemljiv za vsebine s področja osebnostne rasti. Vzgajam ju, da sta iskrena do sebe, saj bosta v sebi našla največjo moč za različne izzive v življenju. Vedno pa imata pri starših na voljo brezpogojno ljubezen in podporo.

In kako se odziva mož Igor? Kakšna partnerska dvojina sta bila prva leta vajinega zakona in kakšna danes?

Odlično vprašanje! Če sva z Igorjem v zadnjih letih kaj pridobila, je to, da delujeva kot eno. Na začetku sva tekmovala, si premalo zaupala in nisva vedno slišala drug drugega. Danes je najina zveza polna ljubezni, spoštovanja in zaupanja. Opolnomočiva drug drugega, sprejemava vse, kar sva, in uživava v skupnih trenutkih. Sin nama je zadnjič rekel, da je zanj najpomembnejša družina, in ko sva ga vprašala, kakšno si želi, je odgovoril: »Takšno, kot je naša.«

Pravite, da ste dojeli, kaj je zares pomembno v življenju. Kaj?

Da spoznaš samega sebe. Želim dojeti, kdo je Tanja brez dela, brez vseh nazivov in priznanj. Kdo v resnici sem?

Ste si že odgovorili na vprašanje?

Pravzaprav si nanj odgovarjam vsak dan. (smeh) Rada imam jogo, meditacijo, rada bi plesala, pela, še pogosteje uživala v naravi, rekreaciji. Skratka, želim bolj polno živeti – tukaj in zdaj.

Pomemben je ta trenutek! To je vse, kar imamo. Pa se tega zavedamo?

Najbrž številni še ne, saj se z mislimi raje zadržujejo v preteklosti ali prihodnosti. Zato so napeti, nemirni, nezadovoljni. Treba se je ustaviti, umirit. Ko sem začela redno meditirati, sem opazila, kako um vse čas potrebuje pozornost, misli skačejo sem in tja. Potrebovala sem veliko časa, da sem prišla v stanje umirjenosti. Dojela sem, da je bil moj um sprogramiran tako, da me je ves čas silil, da moram nekaj delati. Pa sem se vprašala, ali res moram? Ne, moja duša tega ne potrebuje. Potrebuje predvsem mir. Da sem v stiku z naravo in s seboj. Spočita in umirjena se bolje počutim, bolj sem zadovoljna in uspešna v tem, kar počnem. Takšna pa sem lahko boljša mama, žena, hčerka, sodelavka, prijateljica, mar ne?

Celoten pogovor je bil objavljen v oktobrski številki revije Obrazi (10/24). Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.