Tri misli Jaya Shettiya za dni, ko se počutimo izgubljene
V dneh notranje zmede včasih ne potrebujemo rešitev, temveč razumevanje. Tri misli Jaya Shettiya pomagajo ohraniti stik s sabo.
V življenju pridejo obdobja, ko se znotraj na##s pojavi občutek, da nekaj ne drži več povsem skupaj. Navzven je lahko vse videti urejeno, dnevi tečejo naprej, opravila so izpolnjena. Vseeno pa se počutimo, kot da naš notranji kompas ne kaže več jasno. Ne gre za krizo z velikimi besedami, temveč za tiho zmedo, ki se naseli v ozadju misli in nas počasi izčrpava.
V takih dneh pogosto ne iščemo odgovorov, ampak pomaga že nežen znak, da to, kar doživljamo, ni napaka. Da izgubljenost ni dokaz, da smo zašli, ampak je znak, da se nekaj v nas premika. Predvsem pa, da nismo sami v tem občutku in da z njim ni treba takoj nekaj narediti.
PREBERITE TUDI:
Prav tu imajo posebno težo misli, ki ne pritiskajo k spremembi, ampak najprej ustvarijo prostor. Ne ponujajo navodil, temveč pomiritev. Misli, ki ne obljubljajo jasnosti, temveč dovoljenje, da smo za trenutek tam, kjer smo. Takšne misli pogosto deli nekdanji menih Jay Shetty, predvsem kot opomnike, ki pomagajo preživeti obdobja vmes.
Jay Shetty je britanski avtor, podkaster in nekdanji menih, ki sodobno osebno rast povezuje z modrostjo vzhodnih tradicij in vsakdanjimi psihološkimi izzivi.
Izbrali smo tri njegove modrosti v upanju, da vam bodo v dneh, ko se boste počutili izgubljene, pomagale ohraniti stik s sabo.
Ko se počutimo izgubljene, to še ne pomeni, da z nami nekaj ni v redu. Je samo znak, da se spreminjamo
Občutek izgubljenosti pogosto doživljamo kot osebni poraz. Kot dokaz, da nismo dovolj zreli, zbrani ali sposobni, da bi imeli jasen odgovor na vprašanje, kam gremo. A izgubljenost ni znak, da smo skrenili s poti. Največkrat pomeni le, da se pot šele preoblikuje.
Ko se star način našega delovanja ne prilega več, se v človeku odpre vmesni prostor. To velja tako za odnose, delo in tudi vloge, ki smo jih nosili. Ker ta vmesen prostor še nima oblike, je nekoliko nelagoden. A prav v njem poteka sprememba. Ne tista, ki jo lahko opišemo z besedami, temveč tista, ki jo telo in živčni sistem že zaznavata, razum pa še ne dohaja.
Shettyjeva misel tu ne tolaži, ampak razbremeni. Pove, da izgubljenost ni napaka v sistemu, temveč njegov prehodni del. In včasih je že to dovolj, da si dovolimo nekaj manj notranjega pritiska.
Za naslednji korak ne potrebujemo jasnosti, temveč iskrenost
Velik del nemira v izgubljenih obdobjih izhaja iz prepričanja, da bi morali imeti odgovore, preden se premaknemo. Da bi morali vedeti, kaj si želimo, kam gremo in zakaj. A življenje se redko razjasni vnaprej. Pogosteje se razjasni šele za nazaj.
Iskrenost je v tem kontekstu veliko bolj dosegljiva kot jasnost. Iskrenost do tega, česa ne zmoremo več. Do meja, ki so se premaknile. Do utrujenosti, ki ni lenoba, in do odpora, ki ni razvajenost. Ko si priznamo resnico o svojem trenutnem stanju, se pogosto pojavi majhen, a realen naslednji korak. Ne kot velik načrt, temveč kot drobna razbremenitev.
Ta misel ne vabi k pogumu v klasičnem smislu. Vabi k poštenosti do sebe. In prav ta poštenost pogosto postane prvi stabilen kamen pod nogami.
Smisel ni nekaj, kar najdemo, ampak nekaj, kar nastaja sproti
Občutek izgubljenosti se pogosto okrepi, ko verjamemo, da nekje obstaja »prava pot«, mi pa je še nismo odkrili. Kot da bi smisel čakal na nas, mi pa zamujamo na srečanje. Takšno razmišljanje je izjemno obremenjujoče, saj vso težo prihodnosti nalaga enemu trenutku razsvetljenja.
##ARTICLE-1868425
Shetty to predstavo nežno razrahlja. Smisel ni razodetje, temveč je proces. Ne rodi se iz enega velikega odgovora, temveč iz drobnih, vsakdanjih odločitev.
To ne pomeni, da je vse, kar počnemo, takoj smiselno. Pomeni pa, da se smisel sestavlja postopoma, pogosto šele v ozadju življenja, ki se zdi navzven povsem običajno. Vsekakor pa to stanje ne pomeni odsotnosti smisla, nasprotno, pomeni njegovo nastajanje.
V dneh, ko se počutimo izgubljene, ne potrebujemo novih ciljev. Potrebujemo dovoljenje, da smo v prehodu. Da ni treba vedeti. Da ni treba hiteti. In da tudi to obdobje, čeprav nejasno in tiho, ni prazno, ampak je del poti, ki se še oblikuje.
