Še tretji od naših Tomšičev ... Bila sta dva brata. Oče učitelj jima je vsadil v zgodnji mladosti v srce ljubezen do knjige, ljubezen do mladine. Oče učitelj je vzgojil dva vzorna učitelja; eden je sadil zlate nauke v srčeca slovenske mladine, drugi je oplemenjeval in vzgajal srčeca mladine bratskega nam naroda hrvaškega. …Umrla sta prezgodaj za slovensko in hrvaško mladino brata Ivan in Ljudevit Tomšič …

... je pisal Janko Barle

Ljudevit Tomšič, učitelj in književnik

Rodil se je 24. oktobra 1843 na Vinici, umrl 24. aprila 1902 v Zagrebu (na spominski plošči je kot datum smrti zapisan 26. april!)

Ljudevit je pričel z osnovnošolskim izobraževanjem pri očetu učitelju na Vinici, a po njegovi zgodnji smrti je odšel k sorodnikom v Karlovec in tam dokončal 3. in 4. razred. Gimnazijo je pričel obiskovati 1858 leta v Ljubljani, a bil v 4. razredu izključen iz šole (?!). S šolanjem nadaljuje v Zagrebu, kjer opravi 4. razred in v petem razredu prestopi v učiteljišče, ki ga zaključi 1965 leta. Prvo učiteljsko službo natopi v Karlovcu, pozneje v Zagrebu in leta 1886 postane ravnatelj Dolnjogradske učione, leta 1893 pa ravnatelj šole v Krajiški ulici kjer ostane vse do smrti 1902 leta.

Še kot gimnazijec v Ljubljani je izdajal rokopisna lista Vneti Slovenec in Torbica. Pozneje s tem nadaljuje tudi v Zagrebu od koder tudi dopisuje v Levstikov Naprej. V Karlovcu je pričel izdajati »Karlovački viestnik« in list za mladino »Zlatni orasi«, piše pa tudi v Školskega prijatelja. V Zagrebu je ustanovil »Pučke novine«, pav tako je (po vzoru starejšega brata Ivana) izdal več knjižic za mladino. Pozneje je pričel še z izdajanjem mladinskega lista »Bršljan«. Pisal je tudi dramska dela, nekatera pa prevajal in prirejal. 1891 leta je eden ustanovnih članov Društva za prehranu siromašne mladeži, sicer pa sodeluje pri izdelavi statuta za vajeniške šole na Hrvaškem. Je tudi stenograf biroja hrvaškega Sabora in tri leta tudi Deželnega zbora v Ljubljani.

Pisal je veliko in to v obeh jezikih: slovenskem in hrvaškem; v začetku še pod mentorstvom očeta, ki je tudi pisateljeval. Že po očetovi smrti - 1864 leta izda njegovo »veselo igro v treh dejanjih« - Lahkoverni, ki jo natisne Brzotisk Antona Jakića v Zagrebu. Ljudevit v knjigi še zapiše, da so očetove pesmi vrhunec njegovega umetniškega ustvarjanja, a ker obojega ne zmore založiti, se odloči za igro, ker je ta bolj potrebna za kulturno prebujanje slovenskega naroda.

Življenje je v celoti posvetil delu z mladino in obujanju narodne zavesti s pisano besedo. »Brača Hrvatskoga zmaja« so mu na viniški osnovni šoli postavili spominsko ploščo, ki je bila iz med vojno porušene stavbe prenesena v novo zgradbo OŠ Vinica.