S.R./MPA

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Letošnji božični koncert v Stožicah bo drugačen od vseh dosedanjih. Kako je nastala ideja za muzikal?

Božične koncerte prirejam že vrsto let. Vmes je bilo kakšno leto tudi premora, potem pa smo začeli razmišljati, kaj bi lahko naredili drugače. Če imaš en termin, ki ga občinstvo že povezuje s tabo, je škoda, da bi vsako leto ponavljal isto zgodbo. Zato smo iskali nekaj, kar bi bilo posebno in kar bi bilo vezano izključno na Stožice. Ideja je bila, da bi naredili nekaj, kar ne bi bil samo koncert.

Ne želim si, da bi ljudje dobili občutek, da so prišli na še eno ponovitev že videnega.

Zato smo začeli razmišljati o muzikalu. To je forma, ki je pri nas ni veliko in s katero se sam še nikoli nisem zares ukvarjal. Zdelo se mi je zanimivo, da bi se lotil nečesa, kar mi ni domače.

Torej vas je pritegnil izziv?

Seveda. Mene zanimajo stvari, ki jih še ne znam. Če že vnaprej veš, kako bo nekaj delovalo, potem ni več tako zanimivo. Rad stopam tja, kjer mi ni udobno. Tam se največ naučim. Muzikal je velik organizacijski zalogaj, saj na odru ni samo bend, ampak so igralci, plesalci, zbor, orkester, potrebuješ scenografijo, kostume, zgodbo. Razmišljati moraš o stvareh, o katerih pri običajnem koncertu sploh ne razmišljaš. In prav to me privlači.

Kako daleč je projekt v tem trenutku?

Delamo intenzivno. Pri takem projektu ne gre samo za glasbo, ta je pravzaprav šele začetek. Potem pridejo besedila, zgodba, dramaturgija, režija, vizualna podoba, kostumi. Veliko ljudi sodeluje in vsak prispeva svoj del. Pri takih projektih hitro ugotoviš, da nisi sam. Ko delaš album, si lahko precej samostojen. Pri muzikalu pa je vse odvisno od sodelovanja. Če ena stvar ne deluje, se to pozna povsod.

Kako ste sestavili ustvarjalno ekipo?

Namenoma sem želel ljudi, ki imajo svoj pogled. Nisem želel ekipe, ki bi samo potrjevala moje ideje. Zanimajo me sodelavci, ki mi znajo reči, da je nekaj slabo ali da obstaja boljša rešitev. Za režijo in scenarij smo vključili ljudi, ki imajo izkušnje z gledališčem in pripovedovanjem zgodb. Sam sem predvsem glasbenik. Lahko napišem pesem, ne morem pa sam narediti vsega.

Marko Delbello Ocepek

V čem se bo muzikal razlikoval od običajnega koncerta?

V zgodbi. To je bistvena razlika. Na koncertu pesmi sledijo druga drugi. Lahko imajo neko logiko, ampak niso nujno del enotne pripovedi. Pri muzikalu pa mora vse služiti zgodbi. Vsak prizor mora imeti svoj smisel. Vsaka pesem mora nekaj povedati. Mene zanima prav ta povezava med glasbo in pripovedjo. Kako lahko pesem postane del večje zgodbe. To je nekaj, česar doslej nisem počel.

Naslov Magnifico Superstar marsikoga spomni na Jesus Christ Superstar. Je povezava namerna?

Seveda obstaja asociacija. Težko bi bilo drugače. Ampak ne gre za predelavo ali posnemanje. Tisti muzikal govori o zadnjem delu Jezusovega življenja, naš pa izhaja z začetka zgodbe. Zato gre bolj za igro z naslovom kot za kakšno neposredno povezavo.

Je bilo v ozadju tudi nekaj provokacije?

Malo verjetno vedno je. Če bi rekel, da ne, bi lagal. Ampak ne gre za provokacijo zaradi provokacije. Pomembno mi je, da ima stvar vsebino. Če nekaj izzove odziv, naj ga izzove zato, ker ljudi pripravi do razmišljanja, ne pa zato, ker je poceni trik.

Ste človek, ki načrtuje več let vnaprej?

Ne. Imam ideje, imam želje, ampak življenje te vedno malo preseneti. Veliko stvari, ki sem jih naredil, sploh ni bilo načrtovanih. Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bom pisal filmsko glasbo, bi se mu smejal. Pa sem jo. Če bi mi rekel, da bom delal muzikal, bi se verjetno tudi smejal. Pa ga zdaj delam. Zato ne verjamem preveč v velike načrte. Pomembnejše se mi zdi, da si odprt za stvari, ki pridejo mimo.

Tudi Evrovizija je bila ena od teh stvari?

Da. Dolgo nisem imel nobene posebne želje po Evroviziji. Nisem bil eden tistih otrok, ki bi sedeli pred televizijo in čakali prenos. O tem nisem razmišljal. Potem pa sem si nekoč rekel: če si glasbenik in nikoli niti ne poskusiš tega, je morda škoda. Gre za posebno formo. Evrovizijska pesem ima svoja pravila. V treh minutah moraš povedati zgodbo. To ni preprosto. Ko začneš o tem razmišljati kot o glasbeni disciplini, postane zanimivo.

Kaj ste se naučili iz te izkušnje?

Da ni dobro imeti predsodkov. Veliko ljudi ima o določenih stvareh izdelano mnenje, še preden jih sploh poskusijo. Jaz sem ugotovil, da je veliko bolj zanimivo, če greš tja in preveriš sam. Tudi če ti nekaj ni blizu, lahko v tem odkriješ kaj uporabnega.

Podobno se je zgodilo s filmsko glasbo?

Tudi. Nikoli nisem načrtoval, da bom skladal glasbo za film. Potem sem dobil priložnost in sem ugotovil, da mi je všeč. Film te prisili, da razmišljaš drugače. Tam glasba ni glavna zvezda. Njena naloga je, da pomaga zgodbi. Včasih mora biti skoraj neopazna. To je zanimiva disciplina. Nauči te skromnosti.

Marko Delbello Ocepek

Je ustvarjanje glasbene podlage za film težje kot pisanje pesmi?

Gre za drugačno logiko. Pri pesmi si ti glavni. Pesem stoji sama zase. Pri filmu pa si del večjega organizma. Tam mora glasba služiti režiserju, zgodbi, igralcem, montaži. Včasih napišeš nekaj, kar se ti zdi odlično, pa ugotoviš, da filmu ne koristi. In potem moraš to odstraniti. To ni vedno prijetno, je pa koristno.

Kako nastajajo vaše pesmi?

Različno. Včasih nastane najprej melodija. Drugič besedilo. Včasih pride samo ena fraza in okoli nje zgradiš vse drugo. Ne verjamem v eno samo metodo. Če bi obstajala formula za dobro pesem, bi jih pisali vsi.

Ste perfekcionist?

Do neke mere. Po eni strani rad popravljam stvari. Po drugi strani pa sem se z leti naučil, da popolnosti ni. Če čakaš na popoln trenutek, ne narediš ničesar. V nekem trenutku moraš reči: to je to.

Ste kdaj razmišljali, da bi se bolj posvetili pisanju?

Sem. Pisanje me zanima, od nekdaj me je. Ampak zahteva ogromno discipline. Sedeti moraš in delati, dan za dnem. Pri glasbi je drugače. Lahko primeš kitaro, nekaj zaigraš, iščeš ideje. Pisanje zahteva drugačno koncentracijo.

Pa vendar pišete kratke misli in aforizme.

To mi je blizu. Všeč mi je kratka forma, da v nekaj stavkih poveš bistvo. Morda zato, ker sem po naravi neučakan človek. Dolge forme me začnejo utrujati. Občudujem ljudi, ki napišejo roman. Jaz za to nimam potrpljenja.

Kaj pa branje?

Berem, čeprav manj kot nekoč. Danes nas vse moti, milijon stvari. Telefon, računalnik, sporočila. Težje se je zares posvetiti eni stvari. Ampak dobra knjiga je še vedno ena najboljših stvari, ki jih lahko človek doživi.

Vas zanimajo še kakšna področja umetnosti?

Seveda. Zanimata me film in gledališče. Tudi likovna umetnost. Vedno me zanima ustvarjalni proces. Kako nekdo pride do ideje. Kako iz nič nastane nekaj. To je pravzaprav ista zgodba pri vseh umetnostih. Ne glede na to, ali pišeš pesem, režiraš film ali slikaš sliko, vedno poskušaš iz kaosa ustvariti neki red.

Velik del svojega časa preživite v studiu. Kakšen prostor je to za vas?

To ni samo studio. To je hkrati založba, pisarna, prostor za sestanke in prostor za ustvarjanje. Tukaj se dogaja večina stvari, povezanih z mojim delom. Od leta 2010 sem skoraj vsak dan tukaj. Doma imam sicer instrumente, ampak doma ne delam. Doma sem doma. V studio pa prihajam tako, kot nekdo drug prihaja v službo. Veliko ljudi si predstavlja, da glasbeniki delamo samo takrat, ko pride navdih. V resnici ni tako. Večina dela je precej običajna. Prideš, sedeš, delaš, rešuješ probleme, organiziraš stvari, se sestajaš z ljudmi.

Marko Delbello Ocepek

Ste človek rutine?

Bolj, kot bi si marsikdo mislil. Po eni strani imam rad spontanost, po drugi strani pa ustvarjanje potrebuje red. Če čakaš samo na navdih, ne narediš veliko. Veliko stvari nastane zato, ker si vsak dan na istem mestu in delaš. Potem se med delom zgodi tudi navdih.

Kakšen je vaš običajni dan?

Nič posebej glamuroznega. Vstanem, naredim nekaj vaj, potem pa grem delat. Sestanki, studio, projekti, telefoniranje, organizacija. Tako kot pri vsakem drugem poslu. Ljudje pogosto vidijo samo koncert ali televizijski nastop. Ne vidijo pa vseh ur pred tem.

Uspešno ohranjate lepo postavo. Kako vam to uspeva?

Nekoč sem bil precej bolj športno aktiven. Potem sem si dvakrat strgal ahilovo tetivo in marsikaj ni več mogoče tako, kot je bilo prej. Ampak nekaj gibanja mora biti. Zato zjutraj naredim počepe, sklece, raztezanje. Temu v šali rečem vojaške vaje.

Ste bili tekmovalen človek?

Zelo. Morda celo preveč. Ko sem bil mlajši, sem rad tekmoval. Pri športu, pri igrah, pri marsičem. Danes sem nekoliko bolj umirjen, ampak ta tekmovalni del verjetno še vedno obstaja.

Vas še žene želja po dokazovanju?

Ne več toliko. Danes me bolj zanima, da naredim nekaj dobrega. Ko si mlad, želiš vsem dokazati, da nekaj znaš. Pozneje ugotoviš, da je veliko bolj pomembno, da si zadovoljen sam s seboj.

Koliko vam pomenijo medčloveški odnosi?

Veliko. Morda več kot karkoli drugega. Na koncu ugotoviš, da je vse povezano z ljudmi. Lahko imaš uspeh, denar, projekte, karkoli, ampak če nimaš urejenih odnosov, to ne pomeni veliko. Mislim, da človek skozi življenje predvsem gradi odnose. Vse drugo pride in gre.

Ste človek z veliko prijatelji?

Ne. Nikoli nisem bil. Imam nekaj zelo starih prijateljev. To so ljudje, ki jih poznam že desetletja. Nekateri so z mano še iz časov, ko nihče ni vedel, kdo sem. Takšni prijatelji so posebni. Poznajo te od prej. Ne zanima jih tvoj status. Ne zanima jih, koliko koncertov imaš. Poznajo te kot človeka.

Marko Delbello Ocepek

Je težko sklepati nova prijateljstva, ko postaneš prepoznaven?

Malo drugače je. Ne bi rekel, da je težko, ampak vedno obstaja vprašanje, zakaj nekdo prihaja v tvoje življenje. Ko si mlad, teh vprašanj ni. Ljudje se družijo, ker se pač družijo. Pozneje pa je treba znati ločiti med iskrenostjo in interesom.

Ali hitro ugotovite, kakšen je človek?

Ne vedno. Mislim, da nihče ne ugotovi vedno pravilno. Sem pa z leti razvil občutek za ljudi. Veliko stvari vidiš po tem, kako se nekdo obnaša do drugih, ne samo do tebe.

Velik del kariere sodelujete z bratom. Kako deluje tak odnos?

Včasih zelo dobro, včasih zelo glasno. (smeh) Oba sva temperamentna človeka. Znava se spreti. Znava povzdigniti glas. Kdor naju ne pozna, bi včasih mislil, da bo prišlo do katastrofe. Potem pa čez pet minut normalno nadaljujeva.

Nikoli nista razmišljala, da bi šla vsak svojo pot?

Ne. Zakaj bi? Če ima človek talent, voljo in sposobnosti, je nesmiselno, da tega ne izkoristiš. Midva dobro sodelujeva. Seveda pridejo tudi nesoglasja. Ampak to je normalno. Problem ni v tem, da se ljudje ne strinjajo. Problem je, če se nehajo pogovarjati.

Je družina za vas pomemben ustvarjalni prostor?

Absolutno. Veliko stvari nastane ravno zato, ker si obkrožen z ljudmi, ki jim zaupaš. Pri družini ni potrebe po pretvarjanju. Če je nekaj slabo, ti bodo povedali. In to je koristno.

Danes sodelujete tudi s sinom.

Da. Ukvarja se z videom in vizualnimi projekti. Delal je pri več stvareh, povezanih z mojo glasbo. Pri njem mi je všeč predvsem to, da zna delati racionalno. Zna iz malo narediti veliko. To zelo cenim.

V kakšnem smislu?

Ker je denar najlažji način reševanja problemov. Če imaš neomejen proračun, lahko marsikaj narediš. Veliko bolj me fascinirajo ljudje, ki iz omejenih sredstev ustvarijo nekaj izjemnega. Tam se pokaže talent.

Mu pogosto dajete nasvete?

Verjetno manj, kot bi mu lahko. Otroci morajo najti svojo pot. Lahko pomagaš, lahko deliš izkušnje, ne moreš pa živeti njihovega življenja.

Ste strog oče?

Mislim, da ne. Vsaj upam. (smeh) Verjetno bi bilo bolje vprašati njega.

Pred kratkim ste postali tudi dedek. Kako doživljate to novo vlogo?

Zanimivo. Imam dve vnukinji in to je zame nekaj novega. Za zdaj sta še majhni. Trenutno je veliko skrbi in organizacije, kot pri vseh mladih družinah. Pravi žur bo prišel pozneje.

Marko Delbello Ocepek

Ste si predstavljali, da boste uživali v vlogi dedka?

O tem nikoli nisem posebej razmišljal. Ko si mlajši, se ti zdi to nekaj zelo oddaljenega. Potem pa se zgodi in ugotoviš, da je življenje hitro minilo.

Vas je to kaj spremenilo?

Ne vem, ali me je spremenilo. Morda bolj opomnilo, kako hitro gre čas. Naenkrat vidiš, da imajo tvoji otroci svoje otroke. To človeka malo prizemlji.

Veliko govorite o zadovoljstvu. Imate občutek, da ste danes bolj mirni kot nekoč?

Da. Mislim, da sem. Ko si mlad, ves čas nekam hitiš. Nekaj loviš. Želiš si še več. Potem ugotoviš, da je veliko stvari že tukaj. Ni treba, da si ves čas v tekmi.

Kaj vas danes najbolj osrečuje?

Zelo preproste stvari. Dober pogovor. Dobro kosilo. Ljudje, ki jih imam rad. Občutek, da lahko delam tisto, kar me veseli. Če imaš to, imaš pravzaprav že zelo veliko.

Ste človek nostalgije?

Ne preveč. Lepo se je spomniti stvari, ni pa dobro živeti v preteklosti. Preteklost je zanimiva zato, ker te je pripeljala sem, kjer si danes. Ne more pa postati glavno bivališče.

Kaj bi danes rekli mlademu sebi?

Verjetno nič. Vsak mora narediti svoje napake. Če bi mi nekdo pri dvajsetih letih povedal vse, kar vem danes, ga verjetno ne bi poslušal. Tako pač je.

Film in TV

Vesna Milek: "Zaradi ljubezni sem že naredila neumnost"

Glasba

Maja Keuc: V veliki stiski, ko so vsi mislili, da je na vrhuncu

Vem, da v domači hiši kuhate vi. Od kod ta ljubezen do kuhanja?

Mislim, da predvsem zato, ker rad jem. (smeh) To je verjetno najbolj pošten odgovor. Hrana me zanima že od nekdaj. Vedno sem imel rad dobre okuse in dobro pripravljene jedi. Sčasoma sem ugotovil, da je najlažje do dobre hrane priti tako, da jo pripraviš sam. Ne gre za kakšno veliko filozofijo. Rad vem, kaj jem. Rad imam domačo hrano.

Kuhate pogosto?

Kar pogosto. Če sem doma, kuham. To me sprošča. Nekateri ljudje berejo knjige, drugi hodijo na sprehode. Jaz grem v kuhinjo. Tam je vse precej preprosto. Imaš sestavine, imaš čas in na koncu vidiš rezultat.

Velikokrat ste rekli, da kuhanja ne razumete kot umetnosti. Zakaj?

Ker mislim, da je predvsem veščina. Ko slišim izraz umetnost kuhanja, se mi zdi nekoliko pretiran. Ne zato, ker kuharjev ne bi spoštoval. Nasprotno. Mislim, da so vrhunski kuharji izjemno sposobni ljudje. Ampak zame je kuhanje nekaj drugega kot glasba ali pisanje. Kuhanje zahteva znanje, disciplino, izkušnje in občutek. To je izjemna veščina. Beseda umetnost pa ima zame nekoliko drugačen pomen.

Kaj najraje kuhate?

Preproste stvari. Nikoli me niso zanimale jedi, pri katerih porabiš tri dni za pripravo in pet minut za to, da jih poješ. Rad imam juhe. Rad imam enolončnice. Rad imam stvari, ki imajo okus po domu. Danes me doma čaka včerajšnja piščančja juha. In iskreno povedano, tega se veselim bolj kot jedi iz marsikatere restavracije.

Ste človek užitkov?

Verjetno. Ampak ne v smislu velikih ekscesov. Bolj cenim majhne stvari. Dobro kosilo. Družbo. Mir. Občutek, da nisi nikomur nič dolžan. To se mi zdi veliko večji luksuz kot marsikaj drugega.

Kaj vas najbolj osrečuje?

Da lahko delam tisto, kar me zanima. To je velik privilegij. Veliko ljudi vse življenje opravlja delo, ki jih ne veseli. Jaz sem imel srečo, da sem lahko počel nekaj, kar imam rad. Ko k temu dodaš še dobre odnose in zdravje, si pravzaprav že zelo bogat človek.

Omenili ste zdravje. Vas staranje kaj obremenjuje?

Ne. Kaj pa naj naredim? To je proces, ki se zgodi vsem. Lahko se pretvarjaš, da se ne dogaja, lahko pa ga sprejmeš. Jaz poskušam narediti tisto, kar lahko. Malo gibanja, malo discipline, malo zdrave pameti. Čudežev pa ne pričakujem.

Pa ste se kdaj bali starosti?

Ne posebej. Vsako obdobje ima svoje prednosti. Ko si mlad, imaš energijo. Ko si starejši, imaš izkušnje. Idealno bi bilo seveda oboje hkrati, ampak tega paketa žal ne prodajajo. (smeh)

Vas zanima tehnologija?

Da. Od nekdaj me je. Zanimajo me nove stvari. Ne zato, ker bi moral biti ves čas v koraku s trendi, ampak zato, ker me zanima, kako svet deluje.

Kako gledate na umetno inteligenco?

Kot na orodje. Tako kot na računalnik. Tako kot na internet. Tako kot na telefon. Vsaka tehnologija lahko človeku pomaga ali pa mu škodi. Odvisno od tega, kako jo uporablja.

Vas ne skrbi njen razvoj?

Skrbi me predvsem človeška lenoba. To je večji problem kot tehnologija sama. Če ljudje prepustimo vse strojem, bomo izgubili sposobnost razmišljanja. Možgani so podobni mišici. Če jih uporabljaš, postajajo močnejši. Če jih ne uporabljaš, začnejo pešati. To velja za vse.

Torej ne verjamete v katastrofične scenarije?

Ne. Mislim, da se ljudje radi strašimo. Vsaka nova tehnologija je v zgodovini povzročila podobne strahove. Tudi knjige so bile nekoč problem. Tudi radio. Tudi televizija. Tudi internet. Na koncu pa je vedno odločalo to, kako smo jih uporabljali.

Kaj pa družbena omrežja?

To je druga zgodba. Tam imam včasih občutek, da ljudje preveč govorijo in premalo poslušajo. Vsi nekaj sporočajo. Malo ljudi pa zares posluša.

Ste človek, ki rad posluša?

Poskušam. Ne vedno uspešno. Ampak mislim, da se človek več nauči s poslušanjem kot z govorjenjem.

Slovenija

Gojmir Lešnjak Gojc: "Zvonka potrebuje kisik 24 ur na dan"

Kako gledate na današnjo družbo?

Po eni strani smo napredovali. Po drugi strani smo postali nekoliko nestrpni. Vse mora biti hitro. Vse mora biti takoj. Včasih imam občutek, da ljudje izgubljamo potrpežljivost.

Veliko se govori tudi o okoljskih vprašanjih. Kakšen je vaš pogled?

Mislim, da se je marsikaj izboljšalo. Ko sem bil mlad, Ljubljana ni bila takšna, kot je danes. Zrak je bil slabši. Reke so bile bolj onesnažene. Mnogo stvari je bilo v slabšem stanju. Zato me vedno nekoliko zabava, ko kdo govori, kot da je bilo nekoč vse idealno. Ni bilo. Veliko stvari je danes boljših.

Ste optimist?

Mislim, da ja. Ne slep optimist. Ampak verjamem, da ljudje znamo reševati probleme. Drugače ne bi prišli tako daleč.

Ste človek, ki veliko potuje?

Ne. Pravzaprav zelo malo. Nikoli nisem imel potrebe, da bi moral videti ves svet. Lepo je iti kam, ampak nimam občutka, da bom zaradi tega boljši človek.

Pa vendar ste obiskali Afriko.

Sem. In bila je zanimiva izkušnja. Afrika je čudovita. Narava je neverjetna. Živali so neverjetne. Veliko stvari te navduši. Po drugi strani pa mi vloga turista ni najbolj blizu.

Kaj vas je motilo?

Ta nenavadni odnos med obiskovalcem in novim okoljem. Občutek, da prideš nekam kot opazovalec. Da si nekdo, ki gleda življenje drugih ljudi od zunaj. To mi ni bilo najbolj prijetno.

Bi se vseeno vrnili?

Morda. Ampak ne zato, ker bi moral. Če bi se zgodilo, bi bilo lepo. Če se ne bo, pa tudi nič hudega.

Kaj pa opazovanje živali, safariji in podobne izkušnje?

Lepo je videti. Lepo je doživeti. Ampak jaz nisem človek, ki bi gradil identiteto na seznamu krajev, ki jih je obiskal. To me ne zanima.

Torej dopusta pravzaprav ne potrebujete?

Ne na način, kot ga razume večina ljudi. Ne potrebujem nujno oddaljene destinacije, da bi se spočil. Lahko sem doma. Lahko sem v svojem okolju. Samo da imam mir. To je pogosto dovolj.

Kaj vam pomeni dom?

Veliko. Morda več kot katerikoli kraj na svetu. Dom ni samo prostor. Dom so ljudje. Navade. Spomini. Občutek, da si tam, kamor spadaš.

Že dobro leto živite v novi hiši. Kaj vam pomeni ta hiša?

Življenje v novi hiši še najbolje opišejo prirejeni verzi iz moje pesmi Hišica: »Cerkvica zvoni, potok žubori, lepo mi je tukaj.«

Če bi morali opisati trenutno življenjsko obdobje, kako bi ga opisali?

Kot obdobje, v katerem sem precej zadovoljen. Ne mislim, da sem vse dosegel. Ne mislim, da sem vse razumel. Ampak mislim, da sem prišel do točke, ko znam bolj ceniti stvari, ki jih imam.

Kaj je najpomembnejša lekcija, ki ste se je naučili?

Verjetno to, da ni treba ves čas nekam hiteti. Veliko stvari pride samih od sebe. Veliko stvari se zgodi takrat, ko jih najmanj pričakuješ. In veliko stvari, za katerimi se ženeš, na koncu sploh ni tako pomembnih.

Kaj pa je zares pomembno?

Ljudje. Zdravje. Dober odnos do sebe. Možnost, da počneš nekaj, kar te veseli. In dobro kosilo. (smeh) Če imaš vse to, si po mojem mnenju že precej srečen človek.

Marko Delbello Ocepek