L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav je že sedemnajst let, odkar je Slavica Tomše, dolgoletna učiteljica na OŠ Šentjernej in letošnja nagrajenka Občine Šentjernej, odšla v upokojenski stan, prvi september ne gre kar tako mimo nje.

Živi na Turopolju, blizu šentjernejske osnovne šole, zato jo začetek šolskega leta in otroški živžav z radostjo spomnita na službene dni. 42 let, vseskozi v domačem kraju, je učila in vzgajala številne generacije otrok, ki jih danes z veseljem srečuje. Kot pravi, bi znova izbrala pedagoški poklic.

· Slavnostna seja

Janez Selak častni občan Šentjerneja: To je jagodni izbor, ne pozna trgatev

»Od majhnega sem si želela postati učiteljica. To delo mi je bilo res pri srcu, saj sem verjela, da pri otroku ni pomembno samo znanje, ampak tudi vzgoja, vrednote, spoštovanje in pripravljenost pomagati drugim. Žal se mi zdi, da je danes v šolstvu drugače, da so učitelji premalo spoštovani, vse prepogosto le posredovalci znanja, ter kot mi povedo, preobremenjeni z vso mogočo papirologijo in s projekti. Tudi zato jih je vse manj, ki bi želeli v ta poklic.«

Občinsko nagrado je prejela za dolgoletno vsestransko udejstvovanje na humanitarnem, izobraževalnem in na družbenem področju in veliko ji pomeni.

Slavica Tomše je prijazna, srčna in odprta oseba z izjemnim občutkom za sočloveka. Gotovo se del te srčnosti skriva tudi v težkem in skromnem otroštvu, ki ga je preživela na Dobravi pri Kostanjevici na Krki s sestro, z mamo in s starim očetom. Svojega očeta, ki je bil tragična žrtev vojne, ni nikoli videla.

A doma je dobila najlepšo popotnico za življenje. »Človek je najbogatejši takrat, ko lahko svoj čas, znanje, dobro besedo ali pomoč podari drugemu, in takrat, ko je srce dovolj veliko, da je v njem poleg ljubezni do najbližjih prostor tudi za ljubezen do osamljenih, ranljivih, posebnih. Vedno sem rada delala z ljudmi in za ljudi,« svoje življenjsko vodilo opiše Slavica, dejavna kot prostovoljka.

Še kot učiteljica je ob družini, ki sta si jo ustvarila z možem Janezom, našla čas za sodelovanje na taborih s taborniki. Bila je mentorica na letovanjih Rdečega križa na Debelem Rtiču in spodbujala je mlade k prostovoljstvu.

Tudi po upokojitvi je ostala zelo dejavna. Obiskuje starejše v projektu Starejši za starejše in v domu starejših občanov. Spremlja osebe s posebnimi potrebami društva Sožitje na taborih vseživljenjskega učenja, prek Rdečega križa pomaga družinam v stiski in sodeluje pri oblikovanju humanitarnih programov.

»Prostovoljstvo res veliko prinaša: prijateljstva, izkušnje in predvsem osebno bogastvo. Včasih je dovolj nekomu nameniti čas, prijazno besedo, nasmeh ali stisk rok,« pravi.

Pred devetimi leti je v Šentjernej pripeljala Šolo zdravja in ponosna pove, da je začetna številka sedmih »telovadk v oranžnem« narastla na petintrideset. »Veseli me, da smo z jutranjo vadbo povezali ljudi, jih spodbudili h gibanju, k druženju in skrbi za zdravje.«

Slavica je še vedno neverjetno čila in energična. Pomlajuje jo petje v Mešanem pevskem zboru Ajda, članstvo v Društvu kmetic Šentjernej ter seveda v upokojenskem društvu. Da ni čisto povprečna 80-letnica, dokazuje tudi z obiskovanjem univerze za tretje življenjsko obdobje v Novem mestu, na kateri se je naučila marsikaj koristnega. Obvlada pametni telefon, poslužuje se spletne banke in še česa.

Pri tem ji pomagajo tudi vnuki. Dva, Jan in Matija, sta ji letošnjo pomlad celo uresničila skrito željo ter jo popeljala na Islandijo. Bilo je nepozabno, pravi.

»Imam res bogato življenje, ker imam življenje preprosto rada. A vsega gotovo ne bi zmogla brez družine, ki me je vedno podpirala. Hvaležna sem za to,« pravi Slavica Tomše, ponosna na sina Mirana, hčerko Andrejo ter na štiri vnuke in pet pravnukov, s katerimi se lepo razume. To pa v življenju največ šteje.