"Paradižniki" v lampijončkih
Pogosto se v vrtovih jeseni rdeče lesketajo simpatični lampijončki, za katere marsikdo ne ve, da v sebi skrivajo užiten plod, ki je podoben paradižniku. Ker so nadvse okusni, se jih splača izkoristiti tudi na domačem vrtu. Spoznajte torej nekaj sort najbolj zanimivih »lampijončkov«, ki so enostavni za vzgojo in so tudi odlična čebelja paša.
Rastline, katerih plod obdaja tanka ovojnica, ki spominja na lampijonček, botanično spadajo v rod fizalis (Physalis) in v družino razhudnikov (Solaniaceae), kar pomeni, da so pravzaprav v sorodu s paradižnikom. Večina predstavnikov tega rodu izvira iz srednje Amerike. Na naših vrtovih je najbolj razširjeno navadno volčje jabolko (Physalis alkekengii), ki je tudi užitno. A to ni vse ...
PREBERITE TUDI:
-Trendi na področju vzgoje zelenjadnic,
-Naj sorte paradižnika v letu 2025.
Tomatillo
Tomatillo, tomatil ali tudi mehiški lupinasti paradižnik (Physalis philadephica in Physalis ixocarpa) je daljni sorodnik paradižnika, njegova domovina je Mehika. Njegov okus je tako specifičen, da ga že ob prvem ugrizu bodisi vzljubimo ali pa ga zasovražimo. Gojili so ga že v predkolumbijski dobi in je tako ena glavnih sestavin mehiške kuhinje. Čeprav izhaja iz srednje Amerike, pa je nezahteven za gojenje tudi v naših pogojih.
Divji tomatilo in njemu sorodne rastline najdemo po celotnem območju Amerike. Leta 2017 so znanstveniki poročali o odkritji 52 milijonov starega fosila tomatila, ki so ga odkrili v Patagoniji v Argentini. Pomembnejšo vlogo od paradižnika je imel že v kulturi Majev in Azekov.
Tomatillo je enoletna zelnata rastlina, ki v višino zraste do enega metra in ima kompaktno grmičasto razrast. Listi so ovalno nazobčani z lepo vidnimi žilami. Listna površina je gladka, v manjši meri se lahko pojavljajo dlačice. Cvet je svetlo rumene barve, šestkotne oblike, pestič in prašniki pa so temno vijolične do bledo modre barve. Za dober pridelek potrebujemo dve ali več rastlin, ker izolirane rastline redko obrodijo sadeže. Plod je obdan z neužitno papirnato lupino, ki izrašča iz čaše. Ko plod dozori, lupina poči.
Plodovi so lahko rumene, zelene ali vijolične barve. Svežina in zrelost lupine sta merilo za kakovost. Da se bomo lažje orientirali, kdaj pobrati plodove, da bodo optimalno zreli, je najbolje pobirati tiste, ki so odpadli iz rastline. Okus plodu je nekakšna mešanica okusa med jabolkom in paradižnikom. Uživamo ga lahko svežega, je pa tudi ena osnovnih sestavin pravih mehiških omak. Obstaja cel kup sort, ki se razlikujejo po okusu, barvi in obliki plodov. Najbolj znane sorte so Amarylla, verde, purple, po obliki pa izstopa Queen of Malinalco.
Tomatillo je v naših pogojih izredno nezahteven za gojenje. Že sama vzgoja sadik nam ne bo delala težav. Seme kali v nekaj dneh zato je priporočljivo, da ga sejemo šele v aprilu, sicer se nam bodo sadike hitro pretegnile, na prosto pa ga posadimo po 15 maju. Glede zemlje je nezahteven. V dobri sezoni bomo iz ene rastline pridelali več kot kilogram sadežev. Zelo rad se tudi sam zaseje na vrtu.
Andska jagoda
Andska jagoda (Physalis peruviana) oziroma, kot jo tudi imenujejo perujska češnja, izvira iz goratih področij Peruja in Čila. Zgodovina njenega gojenja sega v čas Inkov. Sredi 18. stoletja so jo pričeli gojiti v Angliji, v 20. stoletju pa se je njena pridelava razširila širom sveta. V mnogih državah je postala gospodarsko pomemben pridelek kot priljubljeno eksotično sadje. A ni le eksotično sadje, saj tudi v naši klimi odlično uspeva. Na trgovskih policah jo pogosto srečate kot super živilo. V naših pogojih jo gojimo kot enoletnico, medtem ko jo v Sredozemlju in v drugih zmernih legah v tropih gojijo kot trajnico.
Andska jagoda je enoletna zelnata rastlina, ki se difuzno razvije v do 2 metra visok grm. Listi so srčasti, na otip žametni. Površina listov je rahlo dlakava. Cvetovi so zvonasti rumene barve, znotraj imajo vijolično rjave lise. Plod je okrogla in gladka jagoda, ki spominja na miniaturen rumen paradižnik. Raste iz čašice, je svetlo rumene do oranžne barve in sladkega okusa. Ko je v celoti zrel, dobi značilno, rahlo pikantno paradižnikovo aromo. Obdaja ga izrazito značilna napihnjena papirnata lupina, ki pa je neužitna. Med zanimivejšimi imeni, ki se pojavljajo za ta sadež, je tudi ljubezen v kletki in neprava kosmulja. Plodovi zorijo od julija do prve slane.
Za gojenje je andska jagoda zelo enostavna. Ni zahtevna glede zemlje, za lep pridelek pa potrebuje dovolj prostora. Priporočljiva sadilna razdalja je približno en meter. Ob dobri letini bomo na rastlino pridelali do kilogram okusnih plodov. Kakovost plodov je odvisna od svežine lupine. Nima resnejših bolezni in od škodljivcev, škodo navadno povzročajo le ptiči.
Plodovi se uporabljajo tako sveži kot tudi v kuhi predvsem v omakah in marmeladah. Malo pa je znano, da je v naših krajih ta sadež po drugi svetovni vojni reševal ljudi pred lakoto. Suhi sadeži so namreč več kot odličen nadomestek rozin. So bogat vir vitaminov B, C in A ter kalcija, železa in fosforja hkrati pa vsebujejo polifenole, vlaknine ter beta karotene. So pa nizko kalorično sadje – 100 g vsebuje zgolj 53 kalorij. Andska jagoda po vsem svetu velja za izjemno zdravo sadež. V času prehladov nam bo njeno uživanje pripomoglo k boljšemu počutju in hitrejšemu zdravljenju. Njeno uživanje v zmernih količinah je priporočljivo za vse ljudi, ki imajo težave z ledvicami, mehurjem, črevesno floro in živci.
V spomladanskem času pogosto v vrtnarijah in vrtnih centrih naletimo na sadike »andskih jagod«, ki pa ne rastejo v višino, ampak se grmiček na široko razraste po tleh. Dobro je vedeti, da je to v resnici zemeljska češnja oziroma t.i. groundcherry (Physalis pruniosa). Ta ima drobnejše plodove od andske jagode, so pa zato le-ti bolj sladki. Z njimi se lahko pričnemo sladkati že mesec dni po sajenju.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
