Paprika – plodovi sonca na vrtu
Slovenci smo se zaljubili v paradižnik, paprika pa je neopravičeno ostala na stranskem tiru, čeprav je pravzaprav veliko bolj uporabna in tudi zdrava vrtnina kakor paradižnik. Tudi manj težav imamo z njo, le neskončno je žejna, zato jo moramo še bolj redno in natančno namakati, da nam dobro rodi.
Nista potrebni dve sadiki na enem mestu
Naj takoj na začetku ovržem enega izmed mitov, ki kroži med slovenskimi vrtičkarji: da paprika uspeva bolje, če sadimo po dve rastlini skupaj. To ni potrebno, po mojem je celo slabo. Paprika potrebuje veliko sonca in svetlobe, da se plodovi lepo razvijejo. Če rasteta dve rastlini skupaj, je lahko gneča prevelika. Mogoče je bilo to potrebno nekoč, ko smo imeli še puljene sadike. Te so bile šibke in si verjetno dolgo niso opomogle, zato so se ljudje navadili saditi po dve rastlini skupaj. Danes, ko sadimo izključno sadike s koreninsko grudo, pa to ni več potrebno. Na eno sadilno mesto torej vedno sadimo samo eno sadiko.
Pridelava se vedno začne s sadikami
Paprika v začetku raste zelo počasi, vendar potrebuje ves čas več toplote kakor paradižnik. Zato jo sejemo bolj zgodaj. Kot zelo toploljubno rastlino jo vzgajamo iz sadik, saj pridelka z neposredno setvijo verjetno, vsaj na celini, ne bi bilo.
PREBERITE TUDI:
- Sveže kumare na dosegu rok,
- Naj sorte paradižnika v letu 2025.
Paprika potrebuje za dobro razvito (ne preveliko) sadiko od 85 do 90 dni. A najprej razčistimo, kaj je to dobro razvita sadika: to je rastlina, ki ima do 8 listov, visoka pa je največ 18 cm – veliko manjša torej, kot ste verjetno mislili. Vendar je treba vedeti, da se manjše rastline bolje in hitreje presajajo, manjši je tudi stres presajanja, zato nikoli ne presajamo prevelikih sadik. Če vemo, da paprike na prosto ne sadimo pred 20. majem, jo sejemo v sredini februarja, za sajenje pozneje v rastlinjak pa v začetku februarja.
Tako kot za vse plodovke tudi za papriko velja, da je pikiranje koristno in zaželeno. Pikiramo jo takoj, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj – takrat je pikiranje najkoristneje. Pikiramo in tudi pozneje jo presajamo na stalno mesto globlje, kakor je rastlina rastla do zdaj. Posadimo jo lahko vse do prvih kličnih oz. pravih listov. S tem bomo vzgojili globok, razvejen in čvrst koreninski sistem, ki bo sposoben najti hranila in vodo v globinah zemlje naše grede.
Gnojenje sadik ni potrebno. Pomembno pa je, da če je dolgo časa oblačno vreme brez sonca, sadik nimamo v pretoplem prostoru, saj se rade potegnejo – postanejo previsoke in imajo šibka stebla. Zato v rastlinjakih v tem primeru temperaturo celo malo znižamo, zmanjšamo pa tudi zalivanje. Rastline poškropimo z izvlečki morskih alg, da ostanejo čvrste in čokate.
Presajanje na prosto
Paprika v primerjavi s paradižnikom zahteva še toplejšo zemljo in tudi toplejše dneve. Zato jo na prosto vedno presajamo šele po ledenih možeh. Pred presajanjem naj bodo sadike vsaj teden dni že na prostem, posebej če vzgajamo sadike na oknih ali v ponoči in podnevi popolnoma odprtem rastlinjaku. Temu rečemo utrjevanje sadik. Tako bodo pripravljene tudi na nekoliko manj ugodne razmere zunaj na vrtu. Vsekakor pa svetujem, da sadike pred popolnim prestavljanjem na prosto iz toplih prostorov zalijete s pripravki, ki vsebujejo morske alge. Od domačih pripravkov pa sta najprimernejša pripravek iz nadzemnih delov baldrijana ali regratov pripravek.
Sajenje na stalno mesto
Paprika se najbolje počuti v rastlinjaku, čeprav marsikdo meni drugače. Res pa je, da potrebuje še bolj redno in obilno namakanje kot paradižnik. Če tega ni, so plodovi lahki in niso mesnati, zato so številni prepričani, da rastlinjak za papriko ni najboljši dom.
Na vrtu jih sadimo na najbolj sončne grede, pri tem pazimo, da jih ne posadimo tako, da jih bodo poleti senčile višje rastline, kot sta paradižnik ali visok fižol. Potrebujejo manj prostora kot paradižnik. Sadimo jih kakih 50 x 50 cm narazen, čilije lahko še nekoliko bolj skupaj. Prav tako so lahko 40 x 40 cm narazen tudi paradižnikove paprike. Sadimo jih, to je že bilo rečeno, nekoliko globlje, kakor so rastle v lončku. Večer pred presajanjem jih zalijemo s pripravki na osnovi morskih alg, da bo koreninski sistem še hitreje poiskal novo, svežo, hranilno vrtno zemljo. Izjema so le cepljene sadike, pri katerih mora ostati cepljeno mesto nad zemljo.
Zelo pomembno in koristno je, da ob presajanju najprej zalijemo jamico in šele nato vanjo posadimo sadiko. Tako zagotovimo, da se koreninice na robu grude ne bodo izsušile prej, kot nam bo uspelo sadiko zaliti. Ko nehamo saditi, pa vsaj prvič zalijemo celotno gredo, ne samo vrstic ali celo samo rastlin posamično. Tako nam suha zemlja ne bo »ukradla« vode tam, kjer smo zalivali, kar se sicer nedvomno zgodi v suhem vremenu. Zalito gredo je nato zelo priporočljivo zasenčiti, zastreti. Uporabimo lahko pokošeno travo, koprive in druge rastline ali slamo. Seveda pa se lahko odločite tudi za folijo ali, kar priporočam veliko bolj, prekrivko iz ovčje volne. Ta zastirka spomladi greje, poleti pa hladi korenine paprike, saj te ne marajo vročine.
Ker paprika v začetku rastne dobe raste počasi, lahko prostor med rastlinami zapolnimo tako s sadikami solate kot s sadikami nadzemne kolerabice, ob robu gredice pa posadimo nekaj zelene, kapucinke in/ali ognjič. Seveda je lahko ob papriki tudi bazilika, ki je dober prijatelj vseh plodovk. V jeseni lahko posejemo tudi motovilec ali špinačo. Paprika pa se slabo razume z bobom, krompirjem, zeljem, ožepkom in tudi fižolom.
Poleti je paprika zelo žejna
Ne pozabite, paprika potrebuje poleti skoraj več vode kot paradižnik. Zelo težko jo boste dobro zalili, če boste vodo nosili samo z zalivalkami. Zato so zastirke skoraj nujno potrebne, in če ne gre drugače, si pomagajte s plastenkami. Odstranite ali preluknjajte zamašek, odrežite dno in plastenko z luknjicami preluknjajte še do polovice od zamaška navzdol. Nato jo zakopljite z zamaškom navzdol v zemljo tik ob vsaki rastlini paprike in napolnite z vodo. Če je zemlja zelo izsušena, boste morali to ponoviti, saj bo voda sprva kar iztekala iz plastenke. Ob taki »instalaciji« papriki vode čez dneva ne bo zmanjkalo. Tudi pri nas se sicer že dobijo posebne glinaste posode iz porozne gline (posode olla), ki lahko nadomestijo te plastenke.
Zadostna količina vode je za paprike res ključna. Pomanjkanje, tudi samo za kakšno uro na dan, povzroči neprijetne in moteče črne lise na dnu plodov. Te sicer niso strupene, zato tako plodove obrežemo in kljub temu zdrav del pojemo. Te lise so posledica pomanjkanja kalcija v plodovih, ne v zemlji, in nepravilne, neenakomerne preskrbe z vodo, ki jo močno omilijo zastirka in vodna rezerva v plastenki oziroma glineni posodi. Prav tako nam dajo žejne rastline manjše plodove in tudi stene plodov niso tako mesnate, kot bi si želeli.
Paprika vsebuje veliko koristnih snovi, med njimi tudi več vitamina C kot limone ali pomaranče. Njena velika prednost je tudi v tem, da je pri kuhanju odlična začimba pri skoraj vsej jedeh. Tudi v smutijih in zelenjavnih sokovih izboljšuje okus manj okusnim solatam, rdeči pesi ali na primer blitvi. Če jo res redno namakamo, ima manj bolezni kakor paradižnik, naj bo le čim bolj pisana in lepa tudi na vaših vrtovih.
Še nekaj o sortah
Botanično ime paprike je Capsicum anuum L. Tudi feferoni so pravzaprav samo nekoliko drugačni, a so popolnoma ista botanična vrsta. Tudi nekateri čiliji so uvrščeni sem, vendar čiliji lahko prihajajo tudi iz drugih vrst: Capsicum chinense, C. frutescens, C. baccatum in C. pubescens.
Vrsta je torej botanična enota, znanstveno poimenovanje. Ampak človek je med udomačitvijo divje paprike znotraj iste vrste naredil veliko sort, ki se lahko razlikujejo po barvi – lahko so zelene, rumene, oranžne … Papriko lahko torej najprej, preden govorimo o sortah, delimo po obliki plodov na tri skupine, ker pa so feferoni in čiliji tudi botanično samo različice paprike, bi lahko rekli, da je teh skupin še več.
Sama paprika ima lahko koničaste, po navadi precej velike plodove, ki jih uporabljamo predvsem za pečenje – temu tipu paprike pravimo rog. Plodovi so najpogosteje zeleni, pozneje pa se ta barva spremeni v rdečo in takrat je primerna za pečenje in ajvar. Zelena pa je prav tako odlična v svežih solatah. Obstajajo tudi sorte s svetleje zelenimi ali celo rumenimi plodovi, le da pri nas njihovega semena ni. V tem tipu pri nas dobimo seme 'Kurtovske kapije', ki je odlična, zelo mesnata, a žal tudi zelo pozna sorta, in 'Sivrije', ki je zgodnejša, a manj mesnata in ima sprva svetlo zelene, skoraj rumene plodove. Seveda pa najdemo na trgu še veliko tujih sort paprike rog, tako seme kot sadike pri vrtnarjih. Preizkusite jih, saj je vedno kaj novega. Paprike rog so lahko tudi pekočega ali polpekočega okusa.
Drugi tip paprike, na katerega smo po krivici že skoraj pozabili, je paradižnikova paprika. Rastline so najmanjše, plodovi pa zelo mesnati, okrogli, v tehnološki zrelosti so lahko rumeni, zeleni ali nekaj vmes. Ko seme v plodovih dozori, se najpogosteje obarvajo rdeče, lahko pa tudi oranžno ali intenzivno rumeno. Največja odlika teh plodov je, da so vedno bolj mesnati, tudi če je naše zalivanje površno, in da imajo najmanj težav s pomanjkanjem kalcija. Meni pa je všeč predvsem to, da ostane pri vlaganju meso čvrsto in kompaktno, tudi če smo s pasterizacijo nekoliko pretiravali. Stara, pri nas posvojena sorta je 'Botinska rumena', ki ima sprva rumene, pozneje pa rdeče plodove. Vrtnarji nam lahko ponudijo tudi kakšen hibrid, a je pri tem tipu izbira žal najmanjša, čeprav so prav te paprike za manj natančne vrtičkarje najprimernejše.
Seveda najbolj poznamo blok papriko ali baburo, ki ima kvadrataste plodove številnih različnih barv, od bledo in intenzivno rumene do oranžne, svetlo in temno zelene, poznamo pa celo sorte s pisanimi plodovi. Prav vsi pa barvo spremenijo, ko seme dozori. Barva v fiziološki zrelosti je spet lahko rdeča, oranžna ali rumena. V tem tipu je sort in hibridov največ, najstarejša, še vedno za vrtičkanje zelo primerna sorta pa je 'Šorokšari' s svetlo rumenimi plodovi. Njena novejša, izboljšana različica je 'Alpina', ki je nekoliko bolj rodna in mesnata. Temno zelena 'Kalifornijsko čudo' ali zdaj, po EU-zakonih, 'California Wonder', je poznejša, temno zelena sorta. Temno zelene sorte so v svetu bolj priljubljene, saj je njihov okus za solate boljši in primernejši. Ne moremo pa z njimi kuhati ali delati polnjenih paprik, saj kuhana pogreni. Pri vrtnarjih je izbor hibridov seveda širok.
Na koncu naj omenim še novejše »snack« paprike. Njihovega semena na našem trgu ni, pri vrtnarjih pa lahko kupite sadike. Primerne so predvsem za pridelavo v loncih in koritih na balkonih, saj so izredno polne in pisanih barv. So zelo okusne, njihova glavna prednost pa je, da imajo zelo malo semena. To se drži pri peclju, zato lahko plod vzamemo v roke, začnemo jesti pri konici in ga v celoti pojemo vse do peclja.
Divja paprika je ostrega okusa, tako kot čili. Največ tega okusa je seveda ostalo v čilijih, kjer to ostrino celo iščemo in želimo – celo posebno lestvico za merjenje te ostrine poznamo –, in v feferonih. Ponekod, predvsem na Madžarskem, pa to ostrino najdemo tudi v plodovih navadne paprike.
Med posameznimi oblikami in barvami je seveda še veliko različnih sort. Hibridi dajejo obilnejši pridelek navadno kakovostnejših plodov. A zahtevajo tudi veliko več nege, namakanja, zastirke, predvsem pa toplote.
Kot vidite, je tudi svet paprike zelo pisan in zanimiv. Vsekakor je vredno eksperimentirati z več sortami, zato naj bo na vrtu dovolj prostora rezerviranega tudi za to nadvse koristno zelenjadnico.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
