Rez sadnega drevja v mirovanju
Sedaj je skoraj že skrajni čas, da obrežete sadno drevje. Preverite kako in osvežite svoje znanje.
V že oblikovani krošnji sadnega drevja moramo razlikovati ogrodni les ali skelet, ki ostaja v njej do konca življenja, in preostale, tanjše veje z rodno obrastjo, ki so redno predmet obnove, torej zamenjave z mladikami. Pregoste pa izrezujemo tudi do osnove.
Skelet krošnje tvorijo ogrodne veje I. reda, ki izraščajo iz debla in njegovega provodnika, ter ogrodne veje II. reda, ki rastejo iz vej I. reda. To je stalni ogrodni les dreves večjih dimenzij, ki ga nikdar ne odstranimo do osnove, saj nove ogrodne veje z ustrezno nosilnostjo na odraslem drevesu ni mogoče več vzgojiti.
Iz vej I. reda (primarnih) in II. reda (sekundarnih) izraščajo veje III. reda (terciarne) in njihova obrast višjih redov, ki so krajši ali daljši nosilci rodnega lesa, listne mase in plodov. Glede na sadno vrsto so lahko enoletni, dvoletni ali starejši.
V krošnjah drevja, ki je doseglo načrtovano velikost in dokončno arhitekturo krošnje, so predmet rezi samo tanjša vejna obrast, enoletne rodne ali jalove mladike in ostarele rodne veje. Veje III. in višjega reda izrezujemo do osnove, če so pregoste, ali jih pomlajujemo s tehnikami spodrezovanja povešenih vej na višje ležečo, odvajanja pokončnih vej na nižje ležečo, položnejšo in po potrebi z rezjo na čep, ventil (angl. dutch cut, stub).
Veje I. in II. reda režemo le občasno, pretežno v 2. polovici življenja drevesa, da ne bi presegle želenih dimenzij. Krajšamo jih z odvajanjem na nižjo dve- ali triletno rodno vejo. S tem preprečimo daljšanje transportnih poti za pretok hranilnih snovi in uskladimo obseg ter hitrost izmenjave snovi med krošnjo in koreninskim sistemom.
Eno izmed osnovnih pravil moderne rezi je, da enoletnih mladik nikdar ne krajšamo, najsi bodo rodne ali ne. Ali jih izrežemo do osnove, če so pregoste, pokončne ali premočne, ali pa jih pustimo neprikrajšane, če je njihova rast položnejša in ne premočna. Lahko jih tudi upogibamo v vodoravni položaj z vezmi ali rogovilami iz že odrezanih vej. Upogibamo jih lahko med zimsko rezjo, najbolje pa je, da to storimo poleti.
Njihovo krajšanje bi povzročilo novo, bujno, metličavo in jalovo rast novih mladik tik pod rezom, kar preprečuje rodnost in preveč senči notranjost krošnje. Rast novih mladik bi se podaljšala predolgo v rastno sezono. Zato bi preostalo premalo časa za diferenciacijo cvetnih brstov, poraba hranil za predolgo in premočno rast pa bi preprečila njihovo kopičenje asimilatov v brstih, ki se zato ne bi razvili v cvetne. Poleg tega bi gosti sklopi enoletnih poganjkov spet zahtevali intenzivno rez, s katero bi nepovrnljivo zavrgli veliko energije, porabljene za njihovo rast v pretekli rastni sezoni.
Močna, podaljšana rast zaradi krajšanja enoletnih mladik škodi tudi razvoju plodov, ki zaradi tekmovanja za hranila in vodo ostajajo drobni, pozneje dozorevajo in so slabe kakovosti. V modernih nasadih se sicer uveljavlja strojna rez po principu žive meje, ki neselektivno krajša tudi enoletni les, vendar prebujno rast novih poganjkov ustavijo kemično z retardanti. Tega doma verjetno pač ne bomo počeli.
Pri pečkarjih do osnove izrežemo tudi vse prebujne dveletne veje, če so brez rodnih brstov. Če je nekaj rodnega brstja blizu vejne osnove, jih krajšamo do ene ali dveh, umerjeno bujnih mladik, ki tako postaneta nov vrh take veje. Če je na dvoletni veji veliko rodnih brstov, jo lahko skrajšamo na nekaj rodnih brstov in s tem zmanjšamo morebitno preveliko obremenitev drevesa s plodovi – če so seveda podobno obremenjeni tudi preostali deli krošnje.
Pri sadnih vrstah, ki rodijo na dolgih lanskih mladikah (breskve, nekatere sorte višenj), pa dveletni les popolnoma izrežemo do ene ali dveh, ustrezno razvitih mladik.
Rodne veje, starejše od dveh do petih let, izrezujemo do osnove, če so pregoste, ali jih, njihovi moči primerno, bolj ali manj skrajšamo, da se prebudijo speči brsti na njih in odženejo nove mladike za obnovo rodnega lesa. Dolžina in število takih rodnih vej sta odvisna od podlage, na katero je cepljena sorta, od vzgojne oblike krošnje in gojitvenega sistema v sadovnjaku.
V krošnjah večjih dimenzij (piramida, ameriška piramida, italijanska palmeta, kotel), ki jim v nižjih delih krošnje na primarnih vzgojimo tudi sekundarne veje, te krajšamo s povratnim odvajanjem ali spodrezovanjem do ustrezno močne rodne veje šele, ko bi presegle načrtovano dolžino, nikdar pa jih ne odstranimo do osnove.
Krošnje majhnih dimenzij (vretenasti grm, severnoholandsko vreteno, vitko vreteno, SSA, TSA …) primarnih vej nimajo. Stalna sta le deblo in provodnik, pri nekaterih vzgojnih oblikah še nekaj krajših stalnih nosilcev rodnega lesa v spodnjem delu krošnje, vse rodne veje pa so predmet zamenjave, bodisi z rezjo na krajši ali daljši čep, v gornji tretjini pa jih zaradi apikalne dominance lahko izrezujemo tudi do osnove, na t.i. vejni ovratnik.
Če povzamem, ima rez tri osnovna pravila:
- Mladik (lanski novi poganjki) ne krajšamo: ali jih izrežemo v celoti ali pa pustimo neprikrajšane. Izjema tega pravila so sorte pečkarjev, ki rodijo večinoma na kratkem rodnem lesu. To so tako imenovani brstikarji ali špur sorte in balerinke.
- Dveletne in starejše rodne veje redčimo z izrezovanjem do osnove ali pomlajujemo z rezjo na krajši ali daljši čep.
- Ogrodnim, skeletnim vejam vzdržujemo dolžino, primerno vzgojni obliki krošnje, s prevajanjem na nižjo, primerno močno rodno vejo. Z njihovih vrhov stalno izrezujemo vso preštevilno in premočno rast. Pravimo, da vrhove sproščamo, izoliramo ali tudi, da jih vzdržujemo lahke.
Rane po rezi celitveno tkivo (kalus) najbolje prerašča spomladi, ko je priliv hranil in vode iz koreninskega sistema močan in kambij zato najaktivnejši. Manjše rane, ki jih povzročimo z ostrimi škarjami, kalus preraste najprej, za večje rane pa je potrebnega nekaj več časa. Rane do 5 cm premera načeloma ne zahtevajo posebne obravnave, razen pri koščičarjih, ki so nekoliko bolj občutljivi za okužbe. Večjim ranam z ostrim nožem gladko obrežemo zunanji rob z lubjem, ličjem in kambijem, saj se, scefran zaradi žage, težje preraste s kalusom. Če uporabljamo profesionalne sadjarske žage, katerih rez je gladek, lahko obrezovanje robov ran zanemarimo. Taka je moja izkušnja z žagami Silky.
Da bi preprečili okužbe ran s fitoplazmami, bakterijami, virusi in trosi lesnih gob, še vedno priporočajo razne premaze, s katerimi rane neprepustno zapremo. A okužba se zgodi, še preden odžagana veja pade na tla, saj je na lubju polno trosov in mikrobov, ki jih med žaganjem z orodjem zanesemo na rano. Pod premazom ostaja rana vlažna in topla, tako da z njim v resnici ustvarimo inkubator, ugodne razmere za razvoj škodljivih mikroorganizmov.
Tako je bolje, če ostane rana nepremazana, ker se osuši in v suhem trosi gliv ne zmorejo vzkaliti. V letih z obilnimi in pogostimi padavinami pa je okužba ran vseeno lahko uspešna. To preprečimo, če rane takoj po rezi poškropimo z 10-% probiotičnim sredstvom EM Terra Active. To je pripravljeno na osnovi koristnih učinkovitih mikroorganizmov, s katerimi naselimo rane, te pa nato uspešno preprečujejo kolonizacijo s patogenimi, škodljivimi mikrobi. Poleg tega EM koristni mikroorganizmi proizvajajo tudi rastne hormone, zato kalus hitreje preraste rane kot sicer, njihov učinek pa je opazen tudi pri večjem prirastu mladik. To je posebej pomembno pri obnovi ostarelih, zaspalih dreves, ki že več let vegetirajo brez prirasta mladik. Večje rane, ki se v isti rastni dobi ne zaprejo popolnoma, naslednjo pomlad še enkrat zaščitimo.
Amputacije debelejših vej opravimo pravočasno, ko še niso debelejše od 10 cm (pečkarji) ali 5 cm (koščičarji). Z njimi je zaradi apikalne dominance največ dela v gornji tretjini krošnje.
Ni vseeno, kako debelejšo in težko vejo odžagamo do osnove. Večina vej ima t. i. vejni ovratnik ali prstan, zadebelitev med deblom in vejo. To tkivo pripada deblu, ne veji, in v njem so skoncentrirane obrambne snovi, npr. polifenoli, ki preprečujejo, da bi okužbe prodrle globlje v drevesno tkivo. To zaščito bi uničili, če bi z žago posegli v vejni ovratnik. Take rane se tudi težko zarastejo ali pa sploh ne in so zato žrtev mikrobiološkega razkroja. Če pa rano preraste kalus in jo popolnoma zapre, lesna goba, ki je dlje časa odprto rano zagotovo okužila, brez kisika propade.
Težko vejo najprej zažagamo s spodnje strani do tretjine ali četrtine (rez št. 1), nato jo v celoti odžagamo (rez št. 2). Prvi rez prepreči, da bi se ob drugem veja zaklala v deblo. Oba naredimo z motorko, z ročno sadjarsko žago pa odrežemo štrcelj do vejnega ovratnika, nikakor pa ne smemo zarezati vanj (rez št. 3).
V krošnjah pa so tudi veje, ki zadebeljenega vejnega ovratnika nimajo. To je najpogosteje v strmo raščenih rogovilah vej sovoditeljic ali kodominant. Tak položaj večinoma rešimo že pri mladih vejah, tako da izrežemo vse razen ene, ki tako postane edini vrh. Če pa se vendarle zgodi, da tako vejo odstranjujemo šele, ko je debela in težka, opravimo tri, že prej omenjene reze.
Če so na starejšem drevju že trosnjaki lesnih gob, jih ne odstranjujte, ampak jih poškropite z 10-% EM Terra Activom, da vsrkajo čim več sredstva (pije kot goba), tako da lahko zavre čim več micelija glive, ki je lahko že globoko v drevesnem tkivu. Preverjeno v dolgoletni praksi! Sicer pa v stroki velja, da sta proti lesni gobi le dve zdravili: ostra sekira in dobra peč.
Kako močna naj bo rez rodnega sadnega drevja
Osnovna naloga rezi sadnega drevja v obdobju rodnosti je torej vzdrževanje čim boljšega ravnotežja med rastjo in rodnostjo ali, bolj strokovno rečeno, med njihovo vegetativno in reproduktivno aktivnostjo.
To ravnotežje je odvisno od delovanja, moči nadzemnega dela – torej od količine asimilatov, pridobljenih s fotosintezo – in prav tako od delovanja in moči koreninskega sistema, ki asimilate nujno potrebuje tudi za svojo obnovo in sintezo kompleksnejših organskih spojin, ki jih potrebujejo tudi organi v krošnji.
Da bi ravnotežje dosegli in tudi obdržali, moramo uravnavati obremenitev krošnje, da poleg prehrane plodov ostane še dovolj organskih snovi za dobro delovanje koreninskega sistema. Najpomembnejši pomotehnični ukrep za to je prav pravilna rez, s katero iz krošnje odstranimo določeno količino vejne mase. S tem zmanjšamo število potrošnikov hrane in spodbujamo tvorbo novega rodnega lesa.
Pod vprašanjem, kako močna naj bo rez, tako razumemo količino in vrsto izrezanega lesa. A pri istem drevesu je vsako leto nekoliko drugačna, odvisno od njegove splošne kondicije in cele vrste vzrokov, ki lahko vplivajo nanjo.
Splošna kondicija sadnega drevesa in rez
Kondicija sadnega drevja je odvisna od več dejavnikov. Najpomembnejši so gotovo starost drevja, razmere v tleh, ki vplivajo na razvoj koreninskega sistema, fiziološke lastnosti koreninskega sistema (različne vegetativne podlage ali generativne, sejanci, divjaki), zdravstveno stanje listne mase in velikost njene dobro osvetljene površine, zdravstveno stanje koreninskega sistema ter preskrba z vodo in mineralnimi hranili.
Starejše sadno drevje po pravilu obrezujemo močneje. Z razvojem krošnje raste tudi število potrošnikov organske hrane v njej, bodisi plodov bodisi povečane lesne mase vejne obrasti. Zato iz leta v leto ostaja vse manj organske hrane za koreninski sistem, ki tako izgublja moč, sposobnost črpanja vode in mineralnih snovi. Nastane zanka, ki omeji tudi razvoj nadzemnega dela drevja in posledično še bolj obnovo koreninskega sistema – in drevo pade v spiralo propadanja. Poleg tega se z rastjo daljšajo tudi transportne poti za izmenjavo hranil med koreninami in listno maso. Zato je izmenjava skromnejša in počasnejša, za nameček pa porabi več energije.
Da bi to preprečili, s starejših krošenj odstranimo več lesa, tj. več potrošnikov, da bi preostali brsti lahko razvili večjo in kakovostnejšo listno maso. S krajšanjem predolgih ogrodnih in drugih starejših vej pa krajšamo tudi transportne poti. S tem drevju prihranimo nekaj energije in pospešimo izmenjavo snovi med koreninami in listno maso. Z odstranjevanjem nekoristnih potrošnikov hrane izboljšamo tudi prehrano plodov.
Jasno je, da boljša in rodovitnejša ko so tla v sadovnjaku, boljša je vitalnost sadnega drevja in večja njihova rodna sposobnost. Zato je na takih, ugodnih zemljiščih rez blažja. V glavnem izrezujemo premočne in nerodne veje, posebej še na vejnih vrhovih, rodni les pa le nekoliko preredčimo. Tako ustvarimo pogoje (dobra osvetlitev) za intenzivno fotosintezo.
V težkih, zbitih, nezračnih tleh je razvoj koreninskega sistema oviran, zato je manjša tudi njegova sposobnost črpanja vode in mineralnih hranil. To seveda slabo vpliva tudi na razvoj nadzemnega dela in splošno kondicijo drevesa. Podoben je tudi vpliv poškodb koreninskega sistema zaradi zastajanja vode ali škodljivcev. Takrat z rezjo uskladimo zmanjšano sposobnost koreninskega sistema in velikost krošnje oziroma število potrošnikov hrane v njej. Režemo torej močneje, izrežemo več rodnega lesa in puščamo več obrasti brez plodov, da bi bil izkoristek asimilatov boljši. Ustrezno skrajšamo tudi predolge veje, da bi skrajšali poti za izmenjavo snovi med koreninami in krošnjo ter pospešili izmenjavo.
Na podobo drevesa, na velikost njegovega habitusa, vplivajo tudi lastnosti podlage, na katero je cepljena sadna sorta. Podlage namreč v simbiozo z žlahtnimi sortami (kultivarji) s cepljenjem prispevajo koreninski sistem, ki ima, glede na svoje genske značilnosti, tudi različne lastnosti. Razlike so predvsem v tem, kako velik in močan koreninski sistem zmorejo razviti različne podlage, pa tudi v občutljivosti za različne bolezni in škodljivce. Drevje, cepljeno na sejancih ali generativnih podlagah, ki so vzgojene iz semen, razvije močan, velik in globok koreninski sistem, zato je rast mladih dreves zelo bujna. Tako mlado drevje režemo manj, saj bi močna rez še pospeševala že tako bujno rast nerodnih poganjkov. Poraba energije za novo rast bi bila prevelika, za razvoj rodnih brstov pa bi je zmanjkalo. Močno rezano mlado drevje zato pozno vstopi v rodnost. Zanje velja: bolje vez nego rez! Do vstopa v polno rodnost v celoti izrezujemo le pregoste veje in preveč bujne mladike, sovoditeljice ali kodominante. Se je pa celo tej rezi mogoče v glavnem izogniti z zgodnjo izolacijo oz. sproščanjem vrhov.
Sčasoma, ko se z rastjo povečuje tudi število potrošnikov v krošnji in se nadzemni del dokončno razvije, se povečuje tudi poraba asimilatov v nadzemnem delu. Zato koreninski sistem sejanca dobiva vse manj organske hrane, poraba energije za vzdrževanje debelih, fibroznih korenin pa je velika, podobno, kot je velika za vzdrževanje močnega vejnega skeleta v krošnji. Živahnost in obseg izmenjave snovi med koreninami in krošnjo zato upadata. Ko se to zgodi, šele začnemo tako drevje močneje obrezovati. Zato razlikujemo med vzgojno rezjo mladega drevesa in rezjo na rod zrelega drevesa v obdobju polne rodnosti.
Drevje, ki je vzgojeno s potaknjenci, koreninskimi odrastki in v današnjem času predvsem s cepljenjem na različne, vegetativno razmnožene podlage, ima šibkejši koreninski sistem, z večjim deležem tankih, šopastih korenin in relativno večjo površino za črpanje vode. Ker je njegov obseg omejen, so manjše tudi potrebe po organskih hranilih iz krošnje, ki je mnogo manjša od tistih, cepljenih na generativnih podlagah (sejancih). Zaradi krajših transportnih poti je izmenjava snovi med koreninami in listno maso hitrejša in obilnejša. Zaradi manjših potreb koreninskega sistema je lažje tudi vzdrževanje med rastjo in rodnostjo. Rez takih dreves je zmerna, da preprečimo prevelike obremenitve s plodovi in da občasno pomladimo rodni les.
Na splošno stanje drevja vpliva tudi zdravstveno stanje listnega aparata. Obolelo listje ima manjšo sposobnost fotosinteze, poleg tega pa tudi čezmerno transpirira (transpiracija je izhlapevanje vode skozi listne reže in je velik porabnik energije). Energetska bilanca (razmerje med energijo, pridobljeno s fotosintezo, in njeno porabo) je tako lahko celo negativna. Koreninski sistem dobiva premalo hrane za svojo obnovo, zato vegetativna rast drevesa in obnova rodnega lesa slabita.
V takih primerih ne smemo rezati premočno, ker bi s tem še dodatno zmanjšali že tako nezadostno listno površino. Izrezujemo le obolele veje in morda presežek rodnega lesa, da zmanjšamo obremenitev. Seveda je nujno tudi ugotoviti in z ustreznimi zaščitnimi sredstvi odstraniti vzroke bolezni.
Pretiravanje z dognojevanjem, posebno z dušikom, bodisi z mineralnim bodisi organskim (hlevski gnoj, peleti), povzroči čezmerno močno vegetativno rast. Podoben učinek ima tudi preobilno namakanje ob nepravem času. Gnojenje in namakanje moramo uskladiti z osnovnim ciljem: ravnotežjem med rastjo in rodnostjo. Bujneje rastoče drevje režemo manj, v glavnem preredčimo pregosto vegetacijo v vrhovih vej, da izboljšamo osvetlitev krošnje, puščamo pa vse rodne veje, da kar najbolje izkoristimo rodni potencial drevesa in tudi obrzdamo premočno rast.
Nasprotno pa slabše prehranjeno sadno drevje, na slabših tleh ali v sadovnjakih brez namakanja režemo močneje, da bi obdržali vegetativno rast, ki je sicer zaradi slabih rastnih pogojev omejena. S tem zagotavljamo zadosten prirast kakovostne listne mase, da prehrani koreninski sistem drevesa. Količino rodnega lesa moramo omejevati in usklajevati z rastno močjo rastline. Obremenitve s plodovi so manjše, pridelka na drevo in površino sadovnjaka pa je v takih razmerah seveda manj.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
