Špela Korinšek Kaurin

Šrilanka je otok, in kot nam je razložil lokalni vodnik, izvira iz Afrike, ne z azijske celine, kot bi morda mislil kdo, ko bi preveril njeno lego na zemljevidu. Res je, da se je otok trenutno »ustavil« pod Indijo, a ta košček zemlje, potem ko se je pred približno 20 milijoni let odcepil od Afrike, vsako leto za en centimeter potuje naprej proti Avstraliji. Prav ta prvotni stik z Afriko je kriv, da v Šrilanki še danes opazimo ogromno favne in flore, ki je sicer značilna za »črno« celino.

Ob tem zaradi geografske lege ne moremo zanemariti indijske kulture, a ker so deželo v preteklosti kolonizirale različne zahodne dežele, je pestrost življenja na tem razmeroma majhnem otoku še toliko večja. Na območju, ki je veliko nekaj več kot tri Slovenije skupaj, živi približno 21 milijonov prebivalcev. Ti uporabljajo tri uradne jezike, singalskega, tamilskega in angleškega, in dve popolnoma avtohtoni pisavi. Poleg tega se delijo glede na štiri različne vere – budizem, hinduizem, krščanstvo in islam – in ob vsaki polni luni slavijo uradno priznan praznik, ob katerem je večina tudi prosta dela. Opice so na tem delčku sveta skoraj kot pri nas golobi, na ulicah mrgoli tavajočih psov brez lastnikov, ki so neverjetno miroljubni, nič čudnega pa tudi ni, če se kar ob cesti sprehaja slon, ki si na poljih išče lažji vir prehranjevanja. Za turiste je dežela nadvse priročna tudi zato, ker je potovanje po njej izredno preprosto (za izjemno ugodno ceno lahko najamemo avtomobil z voznikom, ki je navadno tudi vodnik), v le slabih petih urah v vsako smer pa se menjajo tako raznovrstne pokrajine, da jim s svojo pestrostjo verjetno ni kos niti Slovenija.

Kaj pa vegetacija? Je sploh treba omenjati, da je kratko malo božanska? Res čisto pravi raj za ljubitelje rastlin, sama pa sem seveda brez sramu kukala tudi v domače vrtove in se čudila temu, kako zelo so ljudje povezani z naravo. Splošno znano je, da je Šrilanka dežela čaja. sploh če vemo, da se je še nedavno, do leta 1972, ko je bila pod kolonialno oblastjo Britancev, imenovala Cejlon. Kakovost cejlonskega čaja slavi po vsem svetu, britanski kolonialni lastniki velikih čajnih plantaž pa so menda močno pripomogli tudi k vzpostavitvi tradicionalne angleške navade, srebanju tega napitka ob popoldanski čajanki. Notranji, bolj hribovit del Šrilanke je še danes skoraj na vsakem koščku poraščen s zelenimi čajnimi grmi, ki s svojo strnjeno podobo dajejo videz, kot bi se na simpatične hribčke usedli nešteti zeleni oblaki. Latinsko ime rastline, iz katere domačinke dan za dnem trgajo sveže listke, je Camellia sinensis. To zares trdo delo je sicer slabo plačano, a se delavke ne pritožujejo, saj imajo tako vsaj zagotovljen prihodek. Ob strnjenih barakah, kjer živi na stotine njihovih družin, smo skoraj po pravilu opazili vestno zorane gredice, na katerih je rastla različna zelenjava. Nič posebnega tudi ni, da se tako rekoč na vsakem cestnem ovinku pod težo svežega sadja in zelenjave šibi kakšna improvizirana stojnica, ponudba pa ni namenjena le nam turistom, temveč predvsem lačnim domačinom.

O tem, da je sveža zelenjava pomemben del šrilanške kulinarike, smo se prepričali že ob prvem obroku. Njihova klasična restavracija je samopostrežna, kar pomeni, da si lahko iz lončenih posod po lastni želji izbiramo različne jedi, ki so jih na tradicionalen način pripravili domači kuharji. Tudi tukaj za domačine ni dosti drugače kot za turiste, z izjemo ene malenkosti – stopnje pikantnosti. Šrilanška hrana slovi po tem, da peče, in domačini se nam turistom vedno smejejo v brk, ko rečemo, da bi pokusili njihovo »čisto pravo« kosilo. Dobro namreč vedo, da naše brbončice ne prenesejo vražjih skovilov, ki pa njim zaradi vsakodnevne uporabe ne povzročajo nobenih težav. Ker se bojijo, da bi naši kriki pekočinske groze preglasili poke, ki jih sprožajo sloni, ko naletijo na električno ograjo okoli prostranih polj, v jed premišljeno narežejo le dva namesto petih ali šestih čilijev in tako brez naše vednosti omilijo pikantnost jedi. Najpogumnejši za mizo takrat s sicer rahlo previdnostjo v usta nesejo polno žlico piščančjega karija in prikimavajo: »Njam, zelo je dobro! In nič kaj preveč ne peče …« Potem pa se pekočina v ustih dokončno razvije, obrazi pordijo, po čelu steče kaplja potu, žrtve z razširjenimi zenicami panično iščejo nekaj, kar bi jih odrešilo, cela miza pa prasne v neustavljiv smeh. Vedno ena in ista zgodba, ob kateri domačini rahlo zmajujejo z glavo in upajo, da ta izkušnja ne bo pokvarila dobrega vtisa njihove kulinarike.

A dobrega vtisa se ob takih sestavinah nikakor ni mogoče pokvariti. Skoraj vsaka jed vsebuje celo paleto sveže zelenjave, ki je na vrtu nabrana verjetno le nekaj trenutkov pred pripravo jedi, plodovi pa so zaradi toplih sončnih žarkov brez izjeme polnega in sladkega okusa. Tisto, kar najbolj opredeljuje šrilanško hrano, pa so njihove začimbe. Šrilanški kari navadno pripravljajo sami, za ta namen pa je skoraj vsaka kuhinja opremljena s kamnitim podstavkom in valjem, s katerima zelišča sproti trejo.

Glavna zvezda začimbne mešanice so listi karijevca (Murraya koenigii), tropske grmovnate rastline, ki izvira prav iz Šrilanke in Indije. Ima podolgovate, koničaste liste, ki rastejo v paru, zanje pa so značilne tudi številne zdravilne lastnosti. Če tak list podrgnemo, odda značilno aromo, ki jo tudi Evropejci prepoznavamo kot kari. Ta zanimiva rastlina, ki bi jo pri nas lahko gojili kot posodovko, poleti tudi čudovito cveti z belimi cevastimi cvetovi, ki neverjetno dišijo in oddajajo sladek vonj po citrusih. Šrilančani skoraj po pravilu v svojih vrtovih gojijo vsaj kakšen grmiček karijevca in iz njega praktično vsak dan potrgajo slabo pest listov, da jih nato uporabijo v karijevi mešanici.

Če povem po pravici, sem tokrat prvič slišala, da je kari pravzaprav rastlina. Čeprav karijeve jedi zelo rada in pogosto kuham, sem bila prepričana, da je kari izraz za začimbno mešanico, ki pa ne vsebuje neke specifične karijeve rastline. V resnici na zahodu in tudi v nekaterih azijskih kulturah to popolnoma drži. Kari se uporablja v različnih kuhinjah, od indijske, pakistanske, tajske, bangladeške …, a se v vsaki od njih pripravlja malce drugače in z drugimi sestavinami. Pri nas najbolj poznamo kari v prahu, ki je mešanica začimb, največkrat iz kumine, koriandra, kurkume, ingverja in čilija. Šrilanški kari pa pripravijo tako, da v glineni posodi na hitro spražijo liste karijevca, semena kumine, koriandra in kardamoma, ob tem pa tudi posušene rezine kurkume in natrgano skorjico cimeta ter nekaj klinčkov. Vse to nato zdrobijo na kamniti plošči s kamnitim valjarjem. Tako začimbno mešanico navadno pripravljajo s kokosovim mlekom, ki ga malo pred tem iztisnejo iz svežega kokosovega oreha. Dodatne sestavine so potem različna zelenjava in meso, zelo radi pa s karijem pripravljajo tudi divji mango in kruhovec (jackfruit ali nangka). Ko boste enkrat pokusili značilni šrilanški kari, sem prepričana, da ga boste pozneje vedno prepoznali.

Imela sem srečo, da sem obiskala tudi nekaj domačih vrtov. Željo smo kar vse dame v družbi zaupale našemu vodniku in brez omahovanja se je ustavil ob hišah, kjer je opazil kaj zanimivega, potrkal na vrata in vprašal, če se lahko povabimo na hiter obhod vrta. Brez izjeme so nas gostitelji, ki smo jih nedvomno popolnoma presenetili, z veseljem sprejeli in nam tudi razkazali vrtove. Njihovi zelenjavni vrtovi imajo povečini nekoliko dvignjene grede, saj so v tropih pogosti močni deževni nalivi, zelenjava, ki raste na dvignjeni gredi, pa tako ni izpostavljena tveganju, da bi se utopila v hitro naraščajočih lužah. Prav zaradi teh gred so vrtovi videti še toliko bolj urejeni, na njih pa skorajda vedno kdo kaj dela.

Večina hiš ima seveda tudi svoj sadni vrt. Tam je urejenost malce manjša, in pravzaprav smo kar pošteno gledali pod noge, da med sprehodom okoli palm, papajevca, cimeta … in drugih sadik sadnih dreves ne bi stopili na kakšno kačo. Teh, tudi zelo strupenih, je v Šrilanki veliko, domačini jih pogosto srečujejo tudi v okolici svojega doma. Ker verjamejo, da se živali ne sme ubijati, jih navadno le odstranijo, a ob tem pacifističnem pristopu marsikdo utrpi tudi smrtonosni ugriz nepovabljenega gosta. Šrilanka spada med dežele z največ kačjimi ugrizi na svetu, med njimi je seveda tudi veliko smrtnih, kar je precej velik državni problem.

Naši gostitelji se bili ob sprehodu po vrtu povsem mirni in prepričana sem, da znajo zelo dobro oceniti, ali je nevarnost kje blizu. Tako sem se tudi sama počutila varno in sem le z veliko hvaležnostjo okušala sadeže, ki jih je gostiteljica odtrgala od drevesa in nam jih dala pokusiti. Prav posebna gredica je pogosto namenjena tudi ananasu, ki v vrtovih prevzame tudi okrasno funkcijo. Tako so gredice z ananasom pri naši gostji krasile kar njen predvrt in priznam, da sem ob tem občutila kar malce zavisti. Obožujem ta sadež, zdaj pa sem se vanj zaljubila še bolj. Mali sadeži ananasa, ki na rastlini zorijo dolge mesece, so zares lep in presunljiv okras. Res škoda, da tako ne morejo rasti tudi v naših vrtovih.

Preberite še ...

· Moda

5 stilov superg, ki jih moramo to pomlad imeti v garderobi

Ne raste pa ananas v Šrilanki le na domačih vrtovih. Skoraj povsod po državi so kmetje izkoristili rodovitno zemljo in idealne podnebne razmere ter uredili na tisoče in tisoče plantaž, kjer seveda pridelke gojijo tudi za izvoz. V osrednjem delu so najpogostejše plantaže čaja in riža, drugje najdemo tudi plantaže številnih drugih rastlinskih vrst, od kokosovih palm in papaj do popra, cimeta, gumijevca … Skoraj povsod se med temi rastlinami pasejo krave, bivoli in druge domače živali, ki jih uporabljajo za pomoč pri pridelovanju. Žal pa plantaže privlačijo tudi prostoživeče slone, kar kmetom seveda ni nič kaj všeč. Čeprav je slon v šrilanški kulturi sveta žival, so jih domačini dolga stoletja izrabljali za svoje dobro. V preteklosti so jih zasužnjili in jih marsikje še danes izkoriščajo za pomoč pri težkih kmetijskih dejavnostih, za svoje verske obrede in turistične namene. Pri tem ne gre za to, da slonov ne bi spoštovali, pač pa je tak odnos z njimi preprosto del njihove kulture, kar pa se zaradi večjega zavedanja zdaj vseeno počasi spreminja. V Šrilanki deluje kar nekaj močnih organizacij za ohranjanje divjih živali in skupaj z naravovarstveniki se trudijo za ohranitev prostoživečih slonov in njihovega habitata.

A tako kot drugje po svetu je tudi v Šrilanki človeški pohlep težko brzdati. Plantaže so velike in čedalje večje, tako pa ni nič čudnega, da v njihovo bližino pridejo tudi lačni velikani z rilci. Čeprav so polja in včasih celo celotne vasi ograjene z ograjo, jih to pogosto ne ustavi in tako naletijo na »mino«, ki jim jo je za obrambo nastavil človek. Če imajo srečo, je to le opozorilni pok – naša ušesa so že iz varne razdalje spoznala, da tudi ta ni ravno nedolžen –, sem ter tja pa se kateri od njih ujame v električno žico ali ob nepravem trenutku prečka cesto in tako tragično konča življenje. Na leto tako življenje izgubi tudi več sto, kakšno leto celo več kot 600 slonov. Ti za seboj navadno pustijo nebogljen podmladek, slončke, ki so tako prisrčni, da se ob njih srce kar stopi. Na srečo za te osamljene duše pogosto poskrbijo ljudje, ki jih sprejmejo v t. i. slonje sirotišnice. Čeprav je njihov glavni namen, da slončke rešijo stradanja in da se ti v petih letih toliko osamosvojijo, da jih pozneje lahko vrnejo v divjino, marsikdo tej nameri ne verjame povsem, saj so slonje sirotišnice tudi pomemben vir denarja, ki priteka iz denarnic turistov. Tudi sami smo si ogledali eno izmed njih, in čeprav sem morda malce naivna, vseeno verjamem, da je namen oskrbnikov, ki imajo privilegij, da so vsak dan v družbi teh čudovitih bitij, predvsem dobrosrčen.

In točno taki se mi v resnici zdijo tako rekoč vsi Šrilančani. Morda sem imela srečo, a tako dobronamernih ljudi, kot sem jih srečala tam, verjetno nisem spoznala nikjer drugje na svetu. Pred odhodom sem se bala, da bo zgodba prav nasprotna, saj zgodovina te dežele ni nič kaj prijazna. Skoraj tri desetletja je na tem območju divjala državljanska vojna, ki je zahtevala številne žrtve. Vmes jih je strahovito prizadel še cunami, ki je povzročil veliko uničenje na obali in pod valovi pokopal več kot 35.000 domačinov. Leta 2008 so se spopadli z močno gospodarsko krizo, v letu 2022 pa so doživeli finančni bankrot, ki je močno prizadel življenja večine prebivalcev. Kljub vsem težavam Šrilančani ohranjajo pozitiven pogled, njihovi obrazi so prijazni in nasmejani, njihov način dela pa je za tako vroče podnebje neverjetno proaktiven in skoraj ni stvari, ki je ne bi znali ali hoteli urediti.

Le kako jim to uspe? Pri nas kljub veliko večjemu obilju tako pozitivne družbene klime nikakor ne zaznavam. Prepričana sem, da je glavni razlog prav v tem, da so Šrilančani še vedno tako zelo povezani z naravo, pri tem pa jih podpira tudi pestrost njihove miroljubne vere in še ena izredno fascinantna zanimivost – življenje z ajurvedo. In kaj to je?

Ajurveda je po definiciji holističen pristop k zdravju, ki se osredotoča na ravnovesje med telesom, umom in duhom. Temelji na prepričanju, da morajo biti vse tri komponente povezane in da ohranjanje ravnovesja prinaša zdravje, neravnovesje pa vodi v bolezni. A ohranjanja ravnovesja ne prepuščajo naključju, temveč se tudi pri tem povezujejo z naravo in iz nje črpajo zelišča ter druge zdravilne rastline, ki kot ajurvedski pripravki poskrbijo za praktično vse težave, s katerimi se srečujejo. Vodič Aroos mi je pojasnil, da zdravilne rastline rastejo povsod po Šrilanki, vsakdo jih lahko poišče v svoji okolici in veliko jih goji tudi na svojem vrtu. Večina ima neko osnovno znanje, za naprednejše zdravljenje pa skrbijo diplomirani ajurvedski zdravniki. Pri teh, državno priznanih zdravilcih se zdravi tako rekoč 50 % prebivalcev Šrilanke, in to brez pomoči konvencionalne medicine! Tudi ko si na primer zlomijo nogo, jih ugrizne kača ali se srečajo z rakom, boleznijo, ki so jo s prihodom hitre hrane spoznali šele v zadnjem stoletju, po recept odidejo k ajurvedskemu zdravniku. Vodnik mi je zaupal, da je tako brez mavca in drugih klasičnih medicinskih postopkov pred leti pozdravil hud zlom golenice, ki ga je doživel v hudi prometni nesreči.

V svojem navdušenju sem ga spodbudila, da mi je priporočil recept za moja leta: da očistim telo toksinov in poskrbim za zdravo raven holesterola, že od prihoda domov vsak dan popijem skodelico toplega zvarka iz stroka česna, posušenega tamarinda in karijevih listov, ki jih je zame na svojem vrtu nabrala prijazna Šrilančanka. Morda je prav to krivo, da se zadnje dni res dobro počutim in sem še toliko bolj hvaležna za čudovite izkušnje, ki mi jih je omogočila ta čudovita dežela.

Galerija

Spela Korinsek Kaurin