shutterstock

Slavko Turšič je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir strojništva in trenutno še dela v lesarskem podjetju pri Cerknici. Doma je sicer iz Borovnice, kjer ima tudi svoj vrt in manjši sadovnjak. Pravi, da je v prostem času sadjar, vrtnar in mali kmet, komaj pa čaka, da bo, ko se upokoji, to postala njegova glavna dejavnost. Že od leta 2005 je biodinamik, od leta 2013 pa tudi še permakulturnik.

Zakaj biodinamika v sadjarstvu?

»Včasih do neke prelomne odločitve pripelje zelo banalen vzrok. Za sadjarstvo se zanimam že od osnovne šole naprej, več kot pol stoletja. Želel sem imeti svoj sadovnjak, pa čeprav samo okoli hiše. Lega naše parcele je sicer primerna, na južni strani hriba, podlaga pa ni ravno gostoljubna. Zemlje je bilo malo in iz nje so gledale gole apnenčaste skale. V táko pa se sadnega drevja seveda ne da saditi, zato sem začel delati terase. Počasi, vsako zimo nekaj metrov betonske škarpe.

Slavko Turšič

Nato sem napeljal zemljo, naplavine potoka, na drobilec zmletega kamenja in organskih ostankov. Šele potem sem lahko nasadil drevesa. Takrat so prišla v modo nova, moderna, nizko rastoča drevesa na vegetativnih podlagah, seveda iz drevesnic, in moderne sorte: zlati delišes, mutsu, gloster … Zelo propagirana je bila uporaba umetnih gnojil in seveda škropljenja. Vse vrste strupov proti insektom, zavijačem, cvetožerom, ušem, glivičnim boleznim (škrlupu), in to na nizkih podlagah. Škropiti je bilo treba že pozimi in še posebej poleti. Tu pa je nastala težava. Spraševal sem se, kako naj spomladi na vrtu med travo obtrgam regrat in rdeči radič, ki je vedno poganjal v kmečkem sadovnjaku in je bil spomladi prva zelenjava. Žlahtnih radičev takrat še nismo poznali, edina zelenjava sta bila fermentirano kislo zelje in repa. Vendar takega kmetovanja, da bi najprej s strupom poškropil drevesa, potem pa jedel zelenjavo z istih površin, nisem mogel sprejeti. In tu je vmes posegla usoda v obliki biodinamike, s katero sem se prvič srečal na sejmu v Ljubljani. Pokazali so mi, da je mogoče pridelovati zdravo sadje brez uporabe kemije, ob tem pa lahko za pridelavo brez težav izkoristim tudi površine pod drevesi.

Slavko Turšič

Od prvega znanja do prave strasti

Uvod v biodinamiko me je tako navdušil, da sem strastno začel nabirati nova znanja s tega področja: tečaji biodinamike pri Meti Vrhunc, ki sta jih organizirala sadjarsko društvo in občina, ekskurzije na biodinamične kmetije po Sloveniji in tujini, predvsem pa predavanje Claudia Cassereja z Inštituta za biodinamiko iz Bolzana na Južnem Tirolskem (Zgornjem Poadižju) in obisk biodinamičnega posestva za pridelavo sadja. Zadnji izkušnji sta največ pripomogli, da sem leta 2009 sestavil prvi sadjarski biodinamični koledar za svoje delo v domačem sadovnjaku. Ta koledar še vedno izdelujem vsako leto posebej.

Slavko Turšič

Koledar je utemeljen na dejanskem astronomskem stanju planetov osončja in se vsako leto spreminja. Osnova je setveni koledar Marie Thun, zato ostaja sama filozofija dela enaka, primerni dnevi za delo v sadovnjaku pa so kombinacija vplivov nebesnih teles, vremenskih razmer, predvsem količine padavin, nadmorske višine in pokrajine, v kateri leži sadovnjak, ter lokalnih značilnost njegove lege. V zadnjih letih ga prilagajam še na spremembe časa vegetacije zaradi podnebnih sprememb. Zato niso toliko pomembni datumi kot opazovanje stanja rastlin. Ko je sadje pridelano, je treba poskrbeti še za predelavo, pakiranje in na koncu prodajo ter seveda za vso birokracijo, ki spremlja to dejavnost.

***FOTO: Biodinamika4-apr24.jpg: Svoje pridelke tržim pod znamko Dobrote iz preddverja Pekla, ker moja vas leži nasproti soteske Pekel. ***

Glavni poudarki biodinamike v sadovnjaku

Veliko je podrobnosti, če želimo zares dobro poznati biodinamične postopke pri vzgoji sadnega drevja, in vsaka od njih je že skoraj tema za poseben članek. Za začetek pa naj predstavim nekaj glavnih usmeritev, brez katerih vsekakor ne gre in na katere v svoji praksi najbolj prisegam.

Pri vzgoji sadnega drevja in pridelavi zdravega sadja brez uporabe pripravkov sintetske kemije je treba predvsem poznati kar veliko preparatov, ki jih uporabljamo v biodinamiki. Spisek je precej dolg:

- 500 – preparat gnoj iz roga za spodbujanje rasti korenin sadik drevja;

- 501 – preparat kremen iz roga za spodbujanje karakterističnih okusov sadežev in krepitev zdravja rastline;

- 502 – preparat iz rmana za zaščito po poškodbah zaradi toče;

- 503 – preparat iz kamilice za zdravljenje pomanjkanja železa;

- 504 – preparat iz koprive za dodajanje železa pri tvorbi klorofila v listih;

- 505 – preparat iz hrastovega lubja za zadrževanje rasti;

- 506 – preparat iz regrata za odstranjevanje mahu na travnih površinah in deblih dreves;

- 507 – preparat iz baldrijana za preprečevanje poškodb zaradi zmazali in spodbujanje cvetenja;

- 508 – preparat iz preslice za zniževanje moči delovanja glivic na listih sadnega drevja;

- PMT – preparat gnoj po Marii Thun za škropljenje po odpadlem listju in pokošeni travi, ki pripomore k razgradnji organske snovi;

- biodinamični kompost – za dognojevanje kolobarjev pod drevesi;

- pasta za sadno drevje – premaz za gnojenje kambija na deblu sadnega drevja;

- žveplenoapnena brozga (ŽAB) – za zaščito pred določenimi glivičnimi boleznimi na listih sadnega drevja;

- soda bikarbona – za zaščito pred določenimi glivičnimi boleznimi na listih sadnega drevja, izmenično z uporabo ŽAB;

- bakrov oksiklorid (Cuprablau) – bakrova sol za zaščito pred glivičnimi boleznimi, na katere ŽAB in soda ne učinkujeta;

- čaj iz hrena, njivske preslice – za škropljenje v cvet za preprečevanje monilije;

- čaj iz listov tobaka in rabarbare – za zatiranje listnih uši;

- škropivo iz rastline dalmatinski bolhač (Kenyatox) z dodatkom močila – za zatiranje uši; deluje dotikalno, uporabiti pa ga je treba po sončnem zahodu; deluje takoj in uši odpadejo;

- škropivo iz rastline nim – za zatiranje uši, deluje sistemsko, uši ne odpadejo, ampak se posušijo na rastlini.

Za vse te pripravke je značilno, da uporabljamo izredno majhne, homeopatske koncentracije, le 4 dl na 10 m² površine ali 40 l/ha. To je tako majhna količina, da jo je že težko nanesti z navadnimi škropilnicami.

Slavko Turšič

Poleg škropiv in čajev je biodnamični pristop tudi, da v sadovnjaku gojimo veliko število cvetočih rastlin, ki privabljajo koristne insekte, ti pa poskrbijo, da nam škodljivi ne povzročajo prevelike škode. Priljubljena angleška trata je za čebele isto kot peščene sipine v Sahari za ljudi, zato izdelujemo razne hotele za insekte. Pomemben del sadovnjaka je tudi vrtna mlaka z vodnimi organizmi. Ne pozabite narediti še hotela za netopirje, ki ponoči lovijo metuljčke jabolčnega zavijača.

Priprava in uporaba žveplenoapnene brozge (ŽAB)

ŽAB je odlično naravno nestrupeno sredstvo za preventivo pri preprečevanju nastanka glivičnih bolezni poleti in tudi škodljivcev v predpomladanskem času, istočasno pa žveplo oživlja drevo. Apno ne škoduje niti v predelih z apnenčasto podlago. Edina slaba stran je vonj za tiste z občutljivejšimi nosovi. Žveplo po uporabi, ko opravi svojo nalogo zatiranja bolezenskih klic, počasi hlapi. Je zdravilno tudi za ljudi, uporablja se za zdravljenje kožnih bolezni (Istarske toplice), uporabimo pa ga lahko tudi za zatiranje glivic na nohtih.
Kemično je ŽAB kalcijev polisulfid (CaS.Sx) 18,5 % + 6 %. Reakcija 1-% raztopine ŽAB v vodi je bazična, pH 10,5. Uspešno deluje proti glivicam škrlupa, sivi listni plesni, sajavosti plodov, oidiju, delno proti moniliji. Ni pa učinkovita proti peronospori trte, črni listni pegavosti češenj in višenj, luknjičavosti koščičarjev in kodravosti breskev. Za te bolezni je učinkovit samo baker (Cuprablau) v koncentraciji 0,8 %. Uporabljam jo tudi proti fitoftori in plesnim na paradižniku, krompirju, bučah in kumarah.

ŽAB skuhamo iz naravnega žvepla v prahu in gašenega apna. Zakonodaja razvršča naravno žveplo v prahu kot gnojilo za kisanje zemlje in zanj ni treba predložiti spričevala o znanju fitofarmacije. Gašeno apno je kalcijev hidroksid Ca(OH)₂, ki nastane z »gašenjem« žganega apna z vodo. Sam najprej segrevam apno in žveplo ter vodo ob stalnem mešanju (na elektromotor v nerjavečem kotlu). Tekočina iz rumene barve z naraščanjem temperature postane pomarančne barve, na vrhu pa plava nekaj rumenih pen žvepla. Nato vsebino kotla prelijem v drugo posodo, da se ohladi in se presežek apna obori na dno. Bistro tekočino nato prelijem v PVC-posodo in dobro zatesnim. Tudi za škropljenje z ŽAB lahko uporabimo tehniko mešanja. Zlijemo 2 l ŽAB v 100 l deževnice ali postane vode (2 %), dodamo 10 dag bentonita (0,1 %) ter vse skupaj intenzivno mešamo 30 minut. Škropimo v krošnje dreves po začetku brstenja pa do olistanja. Nato koncentracijo ŽAB zmanjšamo na 1 %, pri višjih temperaturah nad 16 °C pa na 0,8 %.

Pozimi dreves ne škropimo; pustimo mikroorganizme, da vso zimo opravljajo svoje delo in poslanstvo – pripravljati hrano za drevesa z razkrojem organskih snovi. Izjema je le, če imamo močno okužbo z jajčeci mokaste uši – takrat poškropimo z 1,5 l ŽAB in 0,25 l belega olja na 10 l vode. Dodamo še sredstvo za oprijem (vodno steklo ali navadno milo). Vrtičkarji poškropimo samo jajčeca, ne pa vsega drevesa.

Shutterstock

Škropiti začnemo spomladi, ko se popki napnejo in se pod brstom pokaže belkast obroček ter je napovedan dež. Takrat je čas za prvo škropljenje z ŽAB v koncentraciji 2 dl/10 l vode. Če po začetku brstenja ni dežja, ni treba škropiti. Zadnji čas za škropljenje je tik pred odpiranjem prvih cvetov – v fazi rdečega balona. Koncentracija je še vedno 2 dl/10 l vode.

ŽAB se uporablja do odpiranja prvih, glavnih cvetov v socvetju. V glavne cvetove ne škropimo, ker bi s tem zažgali pestiče. Počakati moramo, da se prvi cvet socvetja oplodi in njegovi venčni listi odpadejo. Pozneje se odpirajo stranski cvetovi v socvetju. Takrat spet škropimo proti glivičnim boleznim in sočasno za redčenje plodov.

Po cvetenju in razvoju mladih listov škropimo v koncentraciji 0,8 do 1 dl/10 l vode zvečer, ko temperature padejo. Kadar pade več kot 20 l dežja na m², spere oblogo z listov in takrat moramo znova škropiti. Škropimo toliko pred dežjem, da se škropivo lahko še posuši. Če začne deževati in je temperatura okrog 13 °C ter dreves nismo poškropili, moramo škropiti v roku 15 ur, da preprečimo kaljenje spor in prodiranje gliv v liste. Če je temperatura okrog 8 °C, je rok za intervencijo 36 ur. Če so listi še naprej mokri, spet škropimo v 15 ali 36 urah, odvisno od temperature. Škropimo lahko med dežjem s koncentracijo 2 dl/10 l vode. Megla ali rosa nista vzrok za okužbe listov. Samo kapljice dežja izbijajo klice škrlupa iz zemlje na liste drevja.

Visokodebelni sadovnjaki niso tako dovzetni za okužbe s škrlupom kot nizka, šibko rastoča drevesa z vejami pod 1,5 m višine. Pomemben je razkroj listja, kjer se skrivajo zimske spore škrlupa. Te spore so ob ustreznih razmerah (vlaga, temperatura, veter) sposobne okužiti drevje na večje razdalje, celo nekaj kilometrov.

Shutterstock

Temperatura v času škropljenja ne sme biti višja od 16° C, prav tako ne sme biti pod ničlo. Višje temperature lahko povzročijo ožige na listih rastlin. Ob višanju temperature naj se niža koncentracija ŽAB do 0,8 % (0,8 dl/10 l vode). V eni sezoni škropimo z ŽAB do 16-krat, odvisno od količine padavin. Izmenično lahko uporabljamo tudi Vitisan (natrijev hidrogenkarbonat – sodo bikarbono) v koncentraciji od 0,5 do 1,5 % (5 do 15 g/10 l vode) do 6-krat na leto. Prvo škropljenje spomladi pa opravimo z 0,8-% Cuprablavom (8 dag/10 l vode). Za uporabo tega pripravka je treba opraviti izpit iz znanja fitofarmacije.

ŽAB shranimo v prostoru, kjer ne zmrzuje, pa čeprav zmrzne šele pri precej nizki temperaturi. V dobro zaprti posodi je uporabna več let. Če posoda ni dobro zatesnjena, žveplo izhlapi in tekočina se obarva motno belo. Tak pripravek pa ni več uporaben. Najbolje je, da ga porabimo v dveh letih. Pri škropljenju se apno rahlo nalaga v ceveh in šobah. To preprečimo z dodajanjem sojinega lecitina.

Majhno opozorilo

Če sem čisto pošten, je biodinamika pravzaprav precej naporna. Zahteva veliko znanja in pronicljivega opazovanja dogajanja na naših rastlinah. A v tem primeru moramo biti res zelo natančni in opazovati rastline ves čas, ne pa šele, ko se pojavijo znaki bolezni. Vsi preparati in čaji namreč delujejo preventivno. Na podlagi razvoja rastlin in meteoroloških razmer moramo predvideti, kdaj uporabiti kakšen pripravek za zaščito. To je denimo pri preprečevanju breskove kodravosti lahko samo enkrat v letu ali pa vsakič, ko več kot 20 l dežja na kvadratni meter izpere oblogo žveplenoapnene brozge na listih jablane in hruške.

Slavko Turšič

Če seštejemo vsa škropljenja in želimo imeti jabolka brez znakov poškodb na plodovih, jih je v enem letu okrog 60, odvisno od količine vlage, minimalno potrebnih pa je vsaj 25. S tehniko škropljenja s stacionarnim sistemom je porabljen čas približno dve uri za eno škropljenje z upoštevanjem enournega mešanja za 7 ha površine (izkušnje iz Bolzana).

A se delo vsekakor obrestuje! Rezultat je zdravo sadje brez ostankov kemičnih zaščitnih sredstev, polno energij življenja.