Nega sobnih rastlin po prezimovanju
Ko se dnevi podaljšajo, ogrevanje počasi preneha in je svetlobe več, se začne novo poglavje za sobne rastline. Po zimski fazi mirovanja se rastline prebujajo, in če jim damo pravo spodbudo, bodo kmalu spet bujno rasle in cvetele.
Prav pomlad je čas, ko se jim moramo posebej posvetiti – z nežnostjo, znanjem in občutkom za njihove potrebe, ki so v tem prehodnem času še posebej izrazite.
Najprej si rastline dobro oglejmo. Marsikatera je v zimskem času utrpela škodo – ovenele listne konice, porumeneli listi, zaspan videz. Nič hudega. To je povsem običajno. Pomembno je, da preverimo, kaj se skriva v loncu. Substrat, ki smrdi po zatohlem ali je gost in zbito moker, je lahko znak gnilobe korenin. In prav koreninska gniloba je tihi sovražnik številnih sobnih rastlin – še posebej tistih, ki smo jih pozimi nehote zalivali preveč. Če je rastlina prerasla posodo, če korenine gledajo ven ali se zvijajo ob stenah lonca, je čas za presajanje.
Presajanje
Presajanje sobnih rastlin opravimo zgodaj spomladi, še preden rast v polnosti steče. Takrat se rastline začnejo prebujati in so pripravljene na nov zagon. Če opazimo, da je lonec premajhen, da korenine silijo skozi odprtine ali da se substrat hitro izsuši, je to jasen znak, da je čas za novo posodo. Presajanje naj bo nežno in premišljeno. Rastlino previdno odstranimo iz starega lonca – najlažje tako, da jo z eno roko držimo ob steblu, z drugo pa obrnemo lonček in rahlo potolčemo po robu mize. Nato jo očistimo starega substrata in natančno pregledamo korenine. Zdrave korenine so svetle, čvrste in prožne, poškodovane pa so gnile, temne, mehke in pogosto neprijetnega vonja. Takšne dele odstranimo z ostrim, čistim nožem – ne z rokami ali škarjami, saj lahko poškodujemo še zdravo tkivo. Po potrebi rane potresemo z lesnim ogljem, kar je preizkušena in učinkovita zaščita.
Na dno nove posode obvezno dodamo plast drenaže – grob pesek ali kamenčke – da preprečimo zastajanje vode, ki je eden najpogostejših vzrokov za propad rastlin. Nova posoda naj bo le za eno do dve številki večja od stare; prevelik lonček lahko povzroči zadrževanje vlage in zastoj rasti. Rastlina potrebuje stabilnost, ne praznega prostora. Rastlino postavimo v sredino, jo obsujemo s svežim substratom, prilagojenim njeni vrsti, ga rahlo potlačimo in jo prvič zmerno zalijemo.
Pri večjih rastlinah, ki jih ne moremo presajati pogosto, zadostuje že to, da zamenjamo zgornjih nekaj centimetrov substrata. Predvsem to naredimo pri rastlinah, kjer vidimo na vrhu substrata majhne bele grudice – to je vodni kamen oziroma kalcij, ki vpliva na pH substrata. Ko ta vrhnji del substrata zamenjamo, rastlini zagotovimo nova hranila, ne da bi jo vznemirili. Pomembno je tudi vedeti, da rastlin v času cvetenja ne presajamo – poseg v koreninski sistem jih lahko močno prizadene in vodi do odpadanja cvetov. Zato jih raje pustimo pri miru in s presajanjem počakamo na primernejši trenutek.
Dognojevanje
Z rastjo prihaja tudi lakota. Ko se po zimskem mirovanju začnejo pojavljati novi listi, rastline pričakujejo podporo – torej hranila. Gnojenje je spomladi ena najpomembnejših nalog, saj so zaloge hranil v substratu po dolgi zimi močno izčrpane, rastline pa preklopijo v fazo aktivne rasti. Gnojimo vedno v rastni sezoni, torej od zgodnje pomladi do jeseni, in nikoli pozimi, ko rastline počivajo.
Gnojenje mora biti premišljeno. Nikoli ne gnojimo rastlin, ki so pravkar presajene – substrat že vsebuje hranila, zato počakamo vsaj tri do štiri tedne. Prav tako ne gnojimo, če je rastlina bolna, poškodovana ali v šoku. Najprej jo pozdravimo, šele nato jo spodbujamo k rasti.
Zelene sobne rastline, kot so Monstera deliciosa, Philodendron scandens in Chlorophytum comosum (pajkovka), imajo rade več dušika (N), saj ta spodbuja rast listne mase in intenzivno zeleno barvo. Cvetoče vrste, kot so Anthurium andraeanum (flamingovec), Saintpaulia ionantha (afriška vijolica) in Spathiphyllum wallisii (spathiphyllum), pa potrebujejo več fosforja (P) in kalija (K), ki spodbujata razvoj cvetnih popkov, bogato cvetenje in trden koreninski sistem. Ne smemo pozabiti niti na magnezij (Mg), ki ima ključno vlogo pri tvorbi klorofila in splošni vitalnosti rastlin.
Na voljo imamo različne oblike gnojil – tekoča, topna v vodi, počasi delujoče palčke ali granule. Katera oblika je primerna, je odvisno od načina oskrbe in vrste rastline. Tekoča gnojila so preprosta za uporabo pri rednem zalivanju, palčke so primerne za tiste, ki zalivajo redkeje. Vedno dosledno upoštevamo navodila proizvajalca. Če smo v dvomu, raje uporabimo polovico priporočene količine – rastline prevelikih odmerkov ne prenesejo dobro. Prekomerno gnojenje se hitro pokaže: listni robovi porjavijo, pojavijo se temne pege, rastlina lahko oveni ali celo propade.
Raje gnojimo pogosteje in v manjših odmerkih kot redko in premočno. Tako rastline spodbudimo k zdravi, bujni rasti, ne da bi jih s tem obremenili. Če gnojimo z občutkom in opazovanjem, nam bodo to jasno pokazale – z močnimi stebli, novimi listi in zdravim, sijočim videzom. Pomlad je pravi čas, da jim to omogočimo.
Oblikovanje in razmnoževanje
Rastline, ki smo jih čez zimo morda malce zanemarili, potrebujejo tudi čiščenje. Suhe listne konice, ki so nastale zaradi suhega zraka, preprosto odstranimo s škarjami, pri tem pa pazimo, da ne zarežemo v zdravi del lista. Rastline nežno obrišemo z vlažno krpo ali jih oprhamo, če to dopušča njihova velikost.
Rastline po zimi pogosto rastejo neenakomerno, zato jih po potrebi oblikujemo. Odstranimo prepletene in šibke vejice, pri vzpenjavkah odrežemo vrhove, da spodbudimo razrast. Plezalkam, kot sta Epipremnum aureum (zlati potos) in Cissus rhombifolia (sobna vita), dodamo oporo.
Če želimo rastlino razmnožiti, je zdaj pravi trenutek – potaknjenci, delitve, ukoreninjanje v vodi. Rastline naj bodo zdrave, orodje sterilno, prostor svetel, zrak vlažen. Listnate potaknjence damo v vlažen substrat in jih pokrijemo s prozorno vrečko, stebelne pa lahko damo tudi v vodo, kjer razvijejo korenine. Tako ustvarimo nove rastline – za darilo, za zamenjavo, za širjenje zelene družine. To je prijetno delo, ki nas še bolj poveže z rastlinami.
Primerno zalivanje
Zalivanje je zdaj spet bolj aktualno, saj z večjo rastjo prihaja tudi večja potreba po vodi. A pravilo ostaja enako kot vedno – raje manj kot preveč. Substrat naj se med posameznimi zalivanji vedno rahlo osuši, saj s tem omogočimo koreninam zračnost in preprečimo razvoj patogenih gliv. Prekomerno zalivanje je eden najpogostejših razlogov za propad sobnih rastlin. Korenine v premočeni zemlji začnejo gniti, kar se hitro pokaže kot nenadna ovenelost rastline – čeprav je substrat vlažen. Če sumimo na koreninsko gnilobo, moramo takoj ukrepati: rastlino odstranimo iz lonca, odstranimo obolele korenine, substrat zavržemo, lonec razkužimo in uporabimo nov, zračen substrat. Za dodatno zaščito lahko uporabimo fungicid, ki zmanjša možnost ponovne okužbe.
Pomembno je, da pri vsakem zalivanju uporabljamo mehko, postano vodo sobne temperature. Hladna voda iz pipe lahko povzroči šok in poškodbe korenin. Prav tako pazimo, da voda ne zastaja na dnu lonca – odvečna voda naj vedno odteče. Nekatere rastline, kot sta Zamioculcas zamiifolia (zamiokulkas) in Sansevieria trifasciata (taščin jezik), so še posebej občutljive na prekomerno vlago in zahtevajo izjemno zmerno zalivanje. Njihov koreninski sistem, prilagojen sušnim razmeram, zadrži vlago dovolj dolgo, zato jih pogosto zalivamo šele, ko je zemlja popolnoma suha.
Ne glede na vrsto rastline pa velja – opazujmo substrat, otipajmo prst, spremljajmo stanje listov. Rastline nam hitro povedo, ali jim zalivanje ustreza. Če smo pozorni, bomo hitro našli pravi ritem – in prav ta občutek za pravo mero je tisti, ki loči rutinsko zalivanje od prave oskrbe.
Zagotovimo jim dovolj svetlobe
Svetloba je ključna. Večina rastlin izvira iz svetlih, a senčnih okolij tropskega pasu. Postavimo jih bližje oknu, vendar ne na direktno opoldansko sonce, ki lahko poškoduje liste. Vsaka dodatna ura svetlobe pomeni boljšo rast. Če listi bledijo, se raztegujejo ali padajo, je svetlobe premalo.
Skrb za zdravje
Zaradi suhega zraka in temperaturnih sprememb se lahko pojavijo škodljivci. Med najpogostejšimi so pršice, vataste uši, kaparji in listne uši. Pršice prepoznamo po drobnih pajčevinah, svetlih pikicah na listih in sušenju konic. Zatiramo jih z akaricidi, pri blažjih okužbah pa pomagata povečanje vlage in prhanje listov.
Vataste uši so videti kot bele kepice vate – zapredki v pazduhah listov. Imajo zaščitno kopreno, zato jih učinkovito zatiramo le s sistemskimi insekticidi. Navadni kontaktni insekticidi ne učinkujejo. Enako velja za kaparje, ki jih pogosto opazimo kot rjave kupčke na steblu. Tudi tu uporabimo sistemične pripravke. Listne uši so najlažje prepoznavne – oblegajo vršičke in mlade poganjke. Ob prvem znaku uporabimo kontaktne insekticide na osnovi piretrina, pri močnejši okužbi pa sistemične.
Rastline redno pregledujemo, liste obrišemo, če je mogoče, jih oprhamo ali pršimo z vodo. Če se škodljivci močno razširijo, včasih rastline žal ne moremo rešiti, zato je res pomembno, da bolezni in škodljivce zaznamo čim prej in ukrepamo hitro. Še vedno lažje kot kurativa pa je preprečevanje. Povečanje vlažnosti, ustrezna svetloba in pravilno zalivanje so najboljša obramba pred škodljivci.
Zaključek
Na koncu pa – ne pozabimo, zakaj to počnemo. Ne zato, ker moramo. Ampak ker z rastlinami sobivamo. Dihajo z nami, čistijo zrak, mehčajo prostor. V njih sta življenje in ritmičnost narave. Če jim zdaj, na začetku pomladi, posvetimo nekaj časa, nas bodo vse leto razveseljevale. In tisti drobni trenutek, ko se iz drobne grude zemlje pojavi nov, svež list, nas vedno znova opomni, da se življenje nikoli ne ustavi – samo včasih malo počiva.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
