Shutterstock

Za začetek tako, da brez fige v žepu obdavčimo sladkane izdelke in omejimo ali celo prepovemo njihovo oglaševanje otrokom.

Tako »Googlovi dohtarji« kot pravi zdravniki vam bodo razložili, da je sladkor v prevelikih količinah pravzaprav strup, ki uničuje človeško telo.

Neštete znanstvene študije so onkraj vsakega dvoma pokazale, da slabo vpliva na praktično vse organe in strukture našega telesa ter povzroča številne kronične bolezni.

Še posebej pa so za škodo, ki jo povzroča sladkor v vseh oblikah, občutljiva razvijajoča se otroška telesa, ki jim pretirano uživanje presladke hrane in pijače nemalokrat povzroči nepopravljive posledice. Kakšne so, že dolga leta iz prve roke zaskrbljeno spremlja profesor doktor Tadej Battelino, predstojnik kliničnega oddelka za endokrinolgijo, diabetes in presnovne bolezni pri UKC Ljubljana.

»Prvi opozorilni znak je debelost, ki se lahko začne že zelo zgodaj, še pred petim letom starosti, in lahko vodi v metabolični sindrom; posledica so zamaščena jetra zaradi neobčutljivosti za inzulin,« opozarja zdravnik. »Če se vnos sladkorja ne zmanjša, sčasoma nastopi zgodnja disglikemija oziroma stanje pred sladkorno boleznijo, nato pa sladkorna bolezen tipa 2.«

Shutterstock

To pa še zdaleč ni vse, kar sladkor lahko stori človeškemu telesu. »Porušenje ravnovesja med bakterijami v črevesni flori, zmanjšane sposobnosti imunskega sistema, kronična vnetja, premehki sklepi, stisnjene žilice po telesu in vrsta posledic, kot je na primer slabši vid, pa vpliv na razvoj in delovanje možganov in posledično na razpoloženje, sposobnost koncentracije ...,« našteva prehranska strokovnjakinja Brigita Žinko.

Pojasnjuje, da človeško telo preprosto ni prilagojeno na tako visoke vnose sladkorja, kot jih dobiva v sodobni družbi; v naravnem okolju je sladkor služil predvsem kot vir hitro delujoče energije, ki so jo naši predniki potrebovali za fizične napore (pri lovu, boju, begu, gradnji bivališč). A količina sladkorja, ki je bil na voljo v naravi, je bila neprimerno manjša kot pa na polnih policah današnjih supermarketov. Poleg tega se danes na splošno gibljemo precej manj kot naši lovski in nabiralniški predniki – to še posebej velja za naše otroke.

Skoraj devetdeset odstotkov slovenskih otrok ima težavo

Ob vsem tem je skrb zbujajoče, da v Sloveniji po ugotovitvah Inštituta za nutricionistiko »primanjkuje podatkov o količini zaužitega sladkorja med prebivalci v različnih starostnih skupinah«. Zadnja analiza na tem področju je bila narejena leta 2020, ko je omenjeni inštitut z obsežno raziskavo ugotovil, da okoli 44 odstotkov slovenskih mladostnikov iz sladkorjev dobi več kot deset odstotkov dnevno zaužitih kalorij – kar je skrajni prag medicinsko sprejemljivega vnosa, ki ga je opredelila Svetovna zdravstvena organizacije.

Dejansko bi moral biti ta prag še nižji; če bi se hoteli resnično izogniti opisanim zapletom, bi moral sladkor predstavljati manj kot pet odstotkov dnevno zaužite hrane. Če bi se ravnali po tem strožjem kriteriju, bi se odstotek slovenskih mladostnikov, ki pojedo preveč sladkorja, praktično podvojil na že kar alarmantnih 87 odstotkov.

Kot so ugotovili na Inštitutu za nutricionistiko, mladi največ sladkorja zaužijejo s sladkimi pijačami in sadnimi sokovi, šele potem sledijo razne sladice, pecivo in mlečni izdelki.

Socialno najšibkejši so posebej na udaru

In tako obilje sladkorja povzroča zaplete, zaradi katerih je že smiselno govoriti o znatnih tveganjih za družbo tako z vidika zdravja prebivalstva kot izdatkov za javno zdravstveno blagajno. »Ti negativni učinki so dejstvo in dosti razvitih držav je črno na belem izračunalo, kolikšne stroške celotni skupnosti povzročajo bolezni in zapleti, povezani s pretiranim uživanjem sladkorja,« poudarja Battelino.

Jure Klobčar

»Okoli štirideset odstotkov srčno-žilnih bolezni je posledica sladkorne bolezni tipa 2, kar na ravni celotne Evropske unije nanese nekaj deset milijonov bolnikov.« Po zdravnikovih opažanjih so pri tem še posebej na udaru otroci iz socialno šibkejših družin, v katerih so starši manj ozaveščeni glede negativnih učinkov sladkorja, obenem pa »želijo ob pomanjkanju drugih načinov svojim otrokom ponuditi vsaj nekaj, kar jih razveseljuje«.

Toda kar je dobrega okusa, za otroka še zdaleč ni tudi samo po sebi dobro – in zato je Battelino prepričan, da bi morala slovenska država sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi ozavestila, pa tudi zaščitila svoje prebivalstvo. Zgledov za to je v razvitem svetu več kot dovolj.

Preberite tudi:

• Kaj je bolj zdravo - maslo ali margarina
• So praški za dodajanje okusa hrani škodljivi?
• Znaki, da je vaše telo prenasičeno s sladkorjem

»Slovenska zakonodaja je navadna hinavščina!« 

Velika večina evropskih držav – po sogovornikovih besedah od 18 od 24 držav – ima v veljavi dodatno obdavčitev sladkih pijač. Med redkimi izjemami je Slovenija; šele letos je vlada določila, da se stopnja obdavčitve poveča z 9,5 odstotka DDV na standardnih 22 odstotkov.

Torej ne moremo govoriti o nadstandardnem davku, poleg tega so predmet povišanja zgolj pijače z dodanim sladkorjem – pogoj, ki ga je živilska industrija zlahka zaobšla tako, da meša skupaj sokove z naravno visoko vsebnostjo sladkorja in, na primer, pomarančni sok sladi tako, da mu dodaja še jabolčnega.

Shutterstock

»Industrija je pametna in si pač vzame, kolikor si lahko. Težava je na strani države – takšna zakonodaja je navadna hinavščina,« je oster Battelino. Na drugi strani je Italija sprejela zakon, s katerim bo od prvega julija letos pri vseh pijačah z več kot 25 grami sladkorja na liter obdavčila vsak dodatni gram.

Francija je prvo obdavčitev sladkih pijač sprejela že leta 2012, pred dvema letoma pa jo je še zaostrila; sočasno je francoska vlada obdavčila še dodane sladkorje v vseh vrstah predelane hrane.

Brez reklam med risankami

Ti ukrepi pa sami po sebi niso dovolj – poleg ponudbe je treba omejiti še potrošnjo. »Če neki državi s tovrstnimi ukrepi uspe zmanjšati vsebnost sladkorja v živilih, se potrošniki prilagodijo tako, da pač zaužijejo več teh živil in tako vase spet vnesejo isto količino sladkorja,« opozarja Brigita Žinko. Zato je treba ozavestiti prebivalstvo in zmanjšati privlačnost raznih energijskih pijač in sladkarij, ki za otroke in mlade niso le okusne, temveč veljajo tudi za »kulske«.

V Veliki Britaniji – ki na splošno velja za zgled, ko gre za omejevanje porabe sladkorja – so že leta 2007 sprejeli prve omejitve oglaševanja hrane s previsoko vsebnostjo sladkorjev, pa tudi maščob in soli, s čimer so želeli zmanjšati izpostavljenost otrok vplivom oglaševalske industrije (izkazalo se je, da slednja sistematično cilja prav nanje, saj se je osemdeset odstotkov oglasov, predvajanih v otroških programih, nanašalo na nezdravo hrano).

Lanskega septembra pa je britanska vlada šla še korak dlje in povsem prepovedala tovrstne oglase v otroških programih vse do devete ure zvečer, medtem ko za splet določene omejitve v oglaševanju veljajo ob vsaki uri dneva.

Shutterstock

Tudi ata in mama se naj ne nažirata z milko

Vse to bi morali zahtevati tudi od slovenske vlade, pa najsi bo že takšne ali drugačne barve. Za začetek bi morali imeti natančne podatke o številu otrok in mladostnikov, ki zaužijejo preveč sladkorja, ter o številu takšnih, ki že imajo diagnosticiran diabetes tipa 2. Na podlagi teh podatkov bi nato država morala sprejeti bistveno strožje omejitve deležev vseh vrst sladkorja v vseh vrstah hrane in pijače, obenem pa prepovedati njihovo oglaševanje otrokom, poudarja Tadej Battelino.

Država bi morala sprejeti bistveno strožje omejitve pri deležu vseh vrst sladkorja v vseh vrstah hrane in pijače, obenem pa prepovedati njihovo oglaševanje otrokom.

Ti ukrepi pa bodo imeli le majhen učinek, dokler zavesti o škodljivih učinkih čokolade, kokakole in druge navlake ne bodo ponotranjile družine. »Otrok nima samokontrole, zato mu morajo meje postavljati starši. To pa lahko storimo le z lastnim zgledom; če se oče in mama bašeta s čokolado, bo enako počel tudi otrok,« poudarja Brigita Žinko.

In dodaja: »Pri nas imamo en dan v petku določen kot sladki dan, na katerega si lahko brez slabe vesti privoščimo sladkarije; ta dan je na družinskem urniku označen z narisanim bonbonom in otrok tako točno ve, pri čem je, ter ima rutino, na katero se lahko zanese.«

Shutterstock

Na koncu je tudi problematika čezmernega sladkorja polje spopada med kapitalom in zdravo pametjo. Živilska industrija je že davno ugotovila, da zmore sladkor človeka zasvojiti (ko ga zaužijemo, se sprošča hormon dopamin, ob odtegnitvi pa lahko nastopi abstinenčna kriza) in da so zasvojeni otroci najboljši potrošniki.

Živilska industrija je že davno ugotovila, da zmore sladkor človeka zasvojiti in da so zasvojeni otroci najboljši potrošniki. Zato se delež sladkorja v posameznih prehranskih izdelkih z leti samo še povečuje. 

Zato se po besedah Brigite Žinko vsaj v Sloveniji delež sladkorja v posamezni prehranskih izdelkih z leti samo še povečuje; kot primer navede čokolešnik, ki je »bil v času moje mladosti bistveno manj sladek, danes pa delež sladkorja v njem že dosega tretjino«. Battelino je še bolj kategoričen: »Dokler bo industrija lahko vplivala na koruptivno oblast, se ne bo spremenilo nič in Slovenija bo ostala država laži, da sladkor nima nič s težavami naših otrok in mladostnikov – laži, ki povzroča veliko škodo celotni skupnosti.«